sreda, 03. januar 2018

Pot preobrazbe

Avtorica: Amanda Clark
"Naj nam ugaja ali ne, polno živeto življenje zaznamuje milijon levitev, in zgodba pravi, da so vse bitke, zatiskanje oči, bežanje, jok, umiranje, žalost in zbeganost, prepletene korenine drevesa življenja, na katerega vejah mora naša odraslost obroditi sadove.

Pravi, da nismo človeški, če nismo zapustili doma, če se nismo trudili in bili poraženi, če nismo razpadli in nato dovolili, da nas v materinem loncu vrne v življenje mala, nepriljubljena, nikoli dotlej videna stvar, v katero smo verjeli."



Neposlušnost hčere sonca, Martin Prechtla

petek, 08. december 2017

Čas za pravljico?


Pravljice imam že od nekdaj še posebej rada. Pri osmih letih sem v šolski knjižnici odkrila dolgo polico knjig s pravljicami iz celega sveta. Vsak teden sem odhajala z novo, dokler ni bila "polica" prebrana. Pravljice so me na nek način začarale in vse do danes ostajam zaljubljena vanje. Še posebej odkar sem se začela zavedati, kako zdravilne so tudi za nas, odrasle.

Kadar koli sem se znašla na življenjski prelomnici, na križišču in nisem vedela, kako naj se odločim, kako naj se soočim z izgubo in pričakovanji, dvomi, vprašanji brez odgovora ... so prišle k meni "natanko prave" pravljice ali zgodbe. Take, ki so mi s svojo vsebino pomagale nekaj spoznati, razrešiti, ki so mi bile navdih in so bile moje učiteljice. Prinesle so mi uvid, ki mi ga moje razumsko razmišljanje, analiziranje, premlevanje, ni moglo prinesti, če naj sem se še tako trudila. Namreč, pravljica ima to nenavadno moč, da se nas dotakne v tisti skrivnostni del našega srca in duše, kamor naš razum nima vstopa (še dobro:) - v naše nezavedno. 

Zdravilna moč pravljic, zgodb je znana že od davnih časov. V starem Egiptu so dali faroni nad vrata knjižnice napis: "Hiša za zdravljenje duše", napis, ki je pogost tudi nad vhodi v stare samostanske knjižnice. Clarissa Pinkola Estés, pesnica,  jungovska analitičarka in varuhinja starih zgodb, ki je svet navdušila s knjigo Ženske, ki tečejo z volkovi, je o moči pravljic zapisala:


 »... Kadar koli kdo pripoveduje pravljico, se znoči. Ne glede na kraj, ne glede na čas, ne glede na letni čas, pripovedovanje pravljic prikliče zvezdnato nebo in beli mesec, da priplezata izza napuščev in obledita nad glavami poslušalcev. Ob koncu pravljice se soba včasih napolni z jutranjo svetlobo, drugič za njo ostane drobec zvezde, včasih raztrgan kosem nevihtnega neba. In kar koli ostane za njo, je dragoceno darilo, s katerim je treba delati, ga uporabiti za oblikovanje duše ...«
 
Od kod prihaja moč pravljic?

Podobno kot sanje, tudi zgodbe uporabljajo simbolni jezik in zaobidejo ego ter potujejo naravnost k duhu in duši, pravi Estésova, v Čaru zgodbe. Pravljice nagovarjajo našo čustveno raven in nas vabijo, da vzpostavimo stik z  zatajevanimi čustvi, ter nam odvzamejo strah pred lastnimi teminami, ki bi jih najraje nikoli ne uzrli. Ker zgodba govori preko arhetipov, lahko preko usode pravljičnih junakov spoznamo možnost preobrazbe lastnih ran v nove možnosti.

Starodavne pravljice, ki se prenašjo iz roda v rod, so pogosto krute in glavni junaki gredo skozi težke preizkušnje in trpljenje. Preko prispodob nam prinašajo modrosti, ki so jih ob pomembnih življenjskih preizkušnjah razvili naši predniki. Čeprav se morda komu zdi, da so nekatere pravljice prekrute, da so junaki prehudo kaznovani in da preveč trpijo, se ravno v njih skriva velik dar: 
"Mnoga najučinkovitejša zdravila, to je zgodbe, izhajajo iz hudega trpljenja, ki je prizadelo enega ali več judi. Kajti resnica je, da večina zgodbe izhaja iz bolečine; njihove, naše, moje, vaše, bolečine nekoga, ki ga poznamo, nekoga iz daljnega prostora in časa, ki ga ne poznamo. Pa vendar, protislovno, prav te zgodbe, ki vznikajo iz globoke bolečine, lahko priskrbijo najučinkovitejše zdravilo za pretekle, sedanja in celo prihodnje nesreče."(Čar zgodbe, C. Pinkola Estés)

Ena pravljica na dan, odžene zdravnika stran:)

Zgodbe in pravljice so enako nepogrešljive za dolgo in zdravo življenje kot primerna hrana, primerni odnosi in primerno delo, pravi Pinkola Estés. Ne bi se mogla bolj strinjati z njo, zato branje dobrih pravljic in zgodb priporočam tako odraslim kot otrokom. In kdaj je čas za pravljico? Zame - vedno. Zaupajmo, da nas bodo našle tiste ravno "prave". Mene je  v tem trenutku našla zgodba z naslovom Ženska, ki je našla svoj glas. Katera pravljica, zgodba pa v tem trenutku nagovarja tebe?


sobota, 02. september 2017

Zgodbe o očetih in hčerah

Zgodba odnosa z očetom je za vsako žensko ena izmed pomembnejših v njenem življenju. Lahko nas navdaja z radostjo, ponosom ali pa z obupom in občutkom prikrajšanosti. V različnih življenjskih obdobjih zgodbo na novo odkrivamo, ji pišemo nova poglavja in zaključke ...  Ne glede na to, kakšna ta zgodba je in kako jo doživljamo, ne moremo spregledati njene subverzivne moči.

Srečne, a v manjšini so ženske, ki so imele s svojim očetom poln in zadovoljiv odnos, saj so dobile bogato popotnico za življenje. Kaj pa tiste, in mednje se prištevam tudi sama, ki nam je ta odnos prizadejal rane, ki bolijo še v odraslosti?

Na začetku bi rada napisala, da ne gre za to, da bi krivili svoje starše za rane, ki so nam jih prizadeli, večinoma nehote in ker bolje niso znali. Gre pa za zavedanje, da te rane obstajajo, da skelijo in včasih (nehote) vplivajo tudi na naše odraslo življenje. A v tem zavedanju nismo nemočne žrtve svojih staršev, ampak odrasli, ki si želimo s poznavanjem in celjenjem svojih ran, bolj polno živeti in predvsem ne ponavljati napak svojih staršev.

Ko se rane odprejo ...

Kar nekaj prelomnic v življenju ženske je, ko se rane neizpolnjenega odnosa z očetom lahko odprejo. Najbolj pogosto se te rane odpirajo v odnosu s partnerjem, manj pa se tega zavedamo ob starševstvu, odnosih z različnimi avtoritetami, ali pa ob nizkem občutku lastne vrednosti. Po mojih izkušnjah pa je še ena pomembna prelomnica, ki nas zatrese do naših temeljev - to je bolezen, staranje ali smrt očeta. Ta zadnja je morda najtežja, saj pomeni dokončno slovo od že davno pokopanih upov, hrepenenj, kar nas lahko za nekaj časa zelo vznemiri.

Že kar nekaj literature sem prebrala o tej temi, poleti pa sem dobila v roke odlično knjigo Anselma Gruna in Marie-M. Robben, Najdi svojo življenjsko smer, s podnaslovom: Zdravljenje ran iz otroštva - duhovne spodbude. Le-te sta avtorja našla v zanimivi interpretaciji nekaterih svetopisemskih zgodb, pravljic in osebnih pravljic. Pregledno in razumljivo opišeta vrste ran, ki jih očetje lahko prizadenejo hčeram.

Rane, ki jih očetje prizadenejo hčeram

Oče, ki ima ambivalenten odnos do žensk, lahko zadane hčeri globoke rane: "Če se oče boji žensk, največkrat razvrednoti hčer. Norčuje se iz njenih čustev. Ali pa jo poškoduje v puberteti, ko ji namiguje na njene preveč bujne telesne obline." (NSŽS, str. 34) Nekateri očetje so na hčerko sicer ponosni in jim dobro dene, če se jim hčera posveča, a jih zaradi svojega nejasnega odnosa do žensk, nikoli zares ne pustijo blizu. Ali pa se bahajo z njo pred sorodniki in prijatelji, a potem jo spet prezrejo. Deklica nima dostopa do očeta, čeprav ga ima. Podobne rane lahko povzroči tudi odstotnost očeta.

Druga rana, ki jo oče lahko prizadane hčeri, je, da jo naredi za svojo zaupnico ali "sorodno dušo" ter jo postavi na mesto partnerke, ki bi ga morala zasedati mama. Tako hčer priveže nase, da se komajda loči od njega. Skrajnost take očetovske drže je, poleg čustvene, tudi spolna zloraba.

Huda rana nastane tudi, če oče tepe hčer: "Hči se pred močnim očetom ne more braniti. ...V nasilnem ozračju hči ne more najti poti do sebe. Ne more se sprejeti kot ženska, če nenehno doživlja brutalno nasilje moškega." (NSŽS, str. 35-36)

Deklica, rečem ti, vstani! (Mr 5, 21-43).

Ženske se na rane, ki jih dobijo v odnosu z očetom odzovejo različno. Če so bile v odnosu z očetom prezrte, se morajo pogosto boriti s pomanjkanjem zaupanja vase in nizkim občutkom lastne vrednosti. Na te vrste ranjenost se, po psihologinji Julii Onken, ženske odzivajo na tri načine (NSŽS, str. 52-53):

Prvi način je, da skušajo pridobiti očetovo pozornost s tem, da mu poskušajo ugajati in v vsem ustreči. Tudi kasneje bodo "všečne hčere" skušale ugajati moškim in si na ta način zaslužiti svojo vrednost.
Druga možnost je "uspešna hči", ki skuša priti do očeta z doseganjem uspehov: "Uspešna hči se ne zmeni za svoja čustva in za notranji čut, kaj naj bi bilo zanjo primerno. Taji lastno šibkost. Nikakor ne želi, da bi bila videti šibka. Cena za ta življenjski vzorec je notranja praznina."
Tretja možnost pa je "trmasta ali uporniška" hči, ki se očetu upira in ga na ta način prisili, da opazi njen obstoj. Kasneje jo lahko strategija "upiranja" privede do tega, da se nenehno bori, čeprav včasih ne ve zakaj ali proti komu.

Odpoved hrepenenju 

Avtorja možnost zazdravitve rane vidita v tem, da se hči odpove želji, da bi jo oče kdaj koli priznal v njenem dostojanstvu in enkratnosti. To je težko in zahteva izpuščanje velikega hrepenenja in sprejemanje ranljivosti. 


Priznanje oz. potrditev, ki si ga je želela od očeta, lahko pride iz nje same - opre se lahko na lastno dostojanstvo, na sveto v sebi ali izven sebe. Če ji to ne uspe, se ji lahko zgodi,  da se zato, da bi dobila očetovo potrditev in ljubezen, popolnoma razdaja - od sebe daje vse, kar ima, ne da bi kaj zahtevala v zameno. Podobno lahko ravna tudi v odnosu do svojega moža in otrok. Pretirano razdajanje in potrjevanje svoje vrednosti s storilnostjo, privedejo ženske na rob psihičnega in fizičnega zloma.

Hči, ki je bila očetu nadomestna partnerica, ima težko nalogo, da opusti to identiteto in se postavi na svoje noge. Če ji to ne uspe, se zgodi, da moški, s katerimi se zaplete v romantično zvezo, ne dosegajo očeta. Zato na koncu lahko ostane sama.

Ljubim te, takšno kakršna si

Za soočanje z resnico svojih ran ni nikoli prepozno. Kadar koli se za to odločimo, je pomembno, da imamo na voljo varen prostor in človeka, ki nam bo prisluhnil brez obsojanja. V procesu zdravljenja prebudimo vire notranje moči ter se s vztrajnostjo in zdravim egoizmom borimo zase. Takrat lahko zaživimo polno življenje. Naše rane so zaceljene, ostale so so samo brazgotine, vendar zaradi njih ne trpimo več. Počutimo se cele in ljubljene. Ne potrebujemo več očeta, da nam da dovoljenje, da nas ljubi, sprejema in ovrednoti. Same s sabo smo v miru. Naše rane postanejo znamenje naše notranje preobrazbe.

Takrat lahko zaslišimo, kako očetovski glas v nas pravi:

Dobro je, da si takšna, kakršna si.
Dobro je, da si.
Hodi po svoji poti.
Dovolj moči imaš v sebi.
Želim, da postajaš vse bolj živa.
Živi svoje življenje, v soglasju s svojim notranjim glasom. 
(NSŽS, str. 67)

petek, 04. avgust 2017

Biti drzna in čuječa

To poletje med drugim ponovno berem Ples starih mater, Clarisse P. Estes, avtorice kultne knjige Ženske, ki tečejo z volkovi. V njej govori o arhetipu modre ženske, velike matere, ki združuje v sebi, kar je "na videz nelogično, a še kako koristno, z velikimi darovi globoke psihe."

Avtorica pravi, da z arhetipom velike matere, modre ženske, postanemo "blagoslovljene s čudežem dobro uravnovešene raznolikosti protislovij", zaradi katerih smo - "mlade, ko smo stare in stare, ko smo mlade". Naslednji odlomek, kjer to misel razloži, mi je bil res všeč, zato sem ga zapisala še za vas. Čutim, da nosi zelo pomembno sporočilo oziroma vodilo.

"Veliki protislovni darovi so predvsem biti modra pa vendar nenehno posegati po novem znanju, biti zvrhana spontanosti in zanesljivosti, biti divje ustvarjalna in usmerjena k cilju, biti drzna in čuječa, varovati tradicionalno in biti resnično izvirna." (Ples starih mater, str. 11). 

Zveni znano?:)

četrtek, 03. avgust 2017

Če bi vedela ...

Kaj bi naredila, kako bi živela, če bi že danes vedela, kar boš vedela ob koncu svojega življenja?

Pogosto se oziramo nazaj za našimi življenjskimi izkušnjami in pomislimo: "Če bi takrat vedela, kar vem zdaj, bi zagotovo ravnala drugače." Ali pa si ob pomembnih življenjskih križiščih ali vprašanjih, želimo, da bi dobile nasvet kake izkušene osebe, modre ženske ... Ker pa takih oseb nimamo vedno pri roki, nam lahko pride prav zanimiva vaja, oziroma meditacija, s pomočjo katere lahko dobimo kakšnega od odgovorov, ki si jih želimo. Pomaga nam, da se povežemo z arhetipom modre ženske, ki ga vse nosimo v sebi. Takole gre:

Namestite se v udoben kotiček, zaprite oči in po nekaj globokih vdihih lahko začnete.

Predstavljajte si čudovit gozd, kakršnega imate najrajši. Sprehodite se med drevesi in občudujte njihovo lepoto. Prisluhnite zvokom, ki so okoli vas, čigavi so? Začutite, kako prijetno vam je in globoko vdihnite mehko svežino gozda. Nato se osredotočite na potko po kateri hodite. Sledite ji. Vodi vas do posebno lepega dela gozda, kjer stoji stara, a lepa hišica. Razglejte so po okolici hišice. Kaj opazite? Visoke stare smreke, košate hraste, drobni potoček, izvir s slapom, čudovit skalnjak ali kaj drugega? Naužijte se prelepih pogledov, nato pa pogled usmerite proti hiški. Pred njo zagledate starejšo žensko. Kakšna je? S kakšnimi občutki vas navdaja? Kaj ima oblečeno, kako vas gleda? Povabi vas, da se skupaj usedeta. Po nekaj začetnih stavkih, jo vprašajte, kar vas zanima. Kaj vam bi odgovorila?

Kot pravijo: vse, kar moramo vedeti, je že v nas, če si le prisluhnemo.



Prisluhniti šepetu telesa

Kako sprejmam različne ponudbe, ki mi jih prinaša življenje? Si vzamem čas, da začutim svoje občutke glede tega? Ali dovolim avtopilotu, da vsemu vsaj malo zanimivemu reče DA, potem pa mi je žal? V kolikšni meri si dovolim slediti resnici, ki jo občutim v telesu?

Razmišljala sem o svojih odzivih in ugotovila, da se odzivam na naslednje načine:

- včasih rečem neki stvari, ponudbi, DA, še preden si sploh dopustim čutiti, kaj bi rada
- včasih čutim, da bi rada rekla NE, pa kljub temu rečem DA
- ali pa, ko čutim NE, ampak mislim, da bi morala čutiti DA in imam potem velike občutke krivde, ker sem rekla NE
- tretjič  spet rečem NE, ker si nečesa ne dovolim, čeprav v sebi čutim, da bi od srca rada rekla DA.

Pri tem je zanimivo, da mi telo najpogosteje dokaj jasno sporoči svojo resnico - lahko gre z metuljčke v trebuhu, občutek polnih prsi ali pa občutek slabosti, stiskanje v prsih, povečano hitrost dihanja, občutek suhega grla ali pa naježeno kožo.

Opažam, da se mi še vedno dogaja, da te občutke sama pred seboj kar nekako prikrijem, potlačim ali se sprenevedam, da pomenijo nekaj drugega kot v resnici pomenijo. To se ponavadi ne konča preveč dobro. Sploh ne dobro!

A včasih že znam prisluhniti resnici, ki mi jo sporoča telo in jo sprejeti za svojo. Kljub temu, da je v nasprotju z vsem, kar bi moralo biti, kar bi jaz morala biti, čutiti ali hoteti ... in kar sem bila naučena.

Sprejeti resnico svojih občutkov, sebe kot smo, svojega telesa, čeprav bi morda celo rade bile drugačne, je prava modrost. Kadar ne vemo, kaj bi rade ali kaj želimo sprejeti v svoje življenje, si dovolimo vdihniti, prisluhniti šepetu našega telesa in sprejeti njegovo sporočilo. Pri tem nam je lahko v pomoč meni ljuba afirmacija Luise Hay: "Stojim v svoji resnici. Diham in živim svobodno. Diham in živim radostno."

nedelja, 09. julij 2017

Vaje v uživanju


Danes bi vam rada nekaj napisala o čudežni moči užitka. Čeprav se zdi, da nam življenje v današnjem času nudi obilo užitkov na vsakem koraku (morda že skoraj preveč), je ta vtis varljiv. V resnici imamo pogosto na voljo le kopico hitrih in nadomestnih užitkov, s katerimi navidezno zadovoljimo naše hrepenenje po globjih užitkih. A duša ostaja prazna, saj hitri užitki ne morejo nahraniti naših globin. Torej - ali danes sploh še znamo resnično uživati? In če ne, zakaj bi se uživanja nujno morali (spet) naučiti?

Sama imam do uživanja že od nekdaj zelo pozitiven odnos. To pomeni, da sem rada uživala in da sem bila uživanja vešča. Znala sem si najti čas in si podariti male in velike užitke, ki so me osrečevali. Na primer, kavica v lepem ambientu ob prostem dopoldevu z ljubo prijateljico. Sprehod po jutranjem gozdu. Nabiranje regrata in uživanje v regratovi solatki. Opazovanje zvezd, nabiranje gob v jesenskem gozdu. Stiskanje z otroki, ples … se lepo obleči, urediti ali pa se ravno obratno malo prepustiti divjemu ... Vse to mi je dajalo veliko elana za moje ustvarjanje in življenjske izzive.

A v življenju se vse spreminja in v tem trenutku opažam, da sem precej »skregana« z uživanjem. Posledica tega je, da sem pogosto (brez očitnega razloga) utrujena, brez prave življenjske radosti in opažam, da sem postala prava tečnoba za svet okoli sebe, saj precej slabo prenašam ljudi, ki brezkrbno uživajo. Moj »to do list« se namreč sploh nikoli ne konča in zato sem si uživanje, razen hitrih nadomestkov, skoraj prepovedala oziroma sem se mu za nedoločen čas odpovedala … Ko sem začela prebirati knjigo Brezčasne boginje, ameriške zdravnice in avtorice kultne knjige Žensko telo, ženska modrost, sem hitro dojela, da ima to »nedolžno« ali družbeno celo zelo priznano odpovedovanje užitku pomemben vpliv na moje slabo počutje.

Dr.Christiane Northrup je užitku posvetila eno izmed prvih poglavij svoje knjige. Za začetek citira Oscarja Wilda, ki je v Sliki Doriana Graya zapisal: »Duše ne more ozdraviti nič drugega kot čuti, prav kot čutov ne more ozdraviti nič drugega kot duša.« Njene misli o uživanju se mi zdijo odlične in mislim, da bi jih morala poznati vsaka ženska. Zato sem jih nekaj zapisala. Zame in za vas:).

Prepovedani užitek

Užitek je od nekdaj zelo kontroverzen. Po eni strani tako zaželen, po drugi strani prepovedan in obremenjen s težo krivde. Dovoljen za ene, prepovedan za druge. Med temi drugimi, so se skoraj skozi celotno zgodovino znašle tudi ženske. »Naučili so nas, da je vse, kar je prijetno, sumljivo. Če samo pomislimo, da bi se dobro počutili v lastnem telesu in uživali v čutnih izkušnjah, že pričakujemo, da nas bo kdo kaznoval. Da se počutimo slabo in mislimo, da si ne zaslužimo užitka, je del naše kulture dominacije. Takoj, ko začnemo v čem uživati, nam začne tihi glas prišepetavati: »Previdno. Pazi se grešnih užitkov.« Zanikanje in demoniziranje užitka je vzrok, da toliko žensk (in moških) dvomi o svojih naravnih instinktih, ki nam sporočajo, da nas takrat, ko se počutimo dobro v svojih telesih in srcih, preplavljata radost in obilje, ki se širita na druge ljudi.«
»Naučili so nas, da poštene ženske svoj prosti čas namenjajo neskončnemu razdajanju in nesebični strežbi in da nikoli ne skrbijo zase.«
Odpovedovanje užitku je dolgo časa veljalo za pomembno moralno vrednoto, ki naj bi vodila celo v razsvetljenje. Vendar, kot pravi dr. Christiane Northrup, odpovedovanje užitku ne zmanjšuje stresa in vnetja in ne povzroča izbruhov dušikovega oksida (kot užitek): »Naši možgani so narejeni tako, da nam omogočajo povezovanje z življenjsko silo in doživljanje pomlajevalnega užitka v naše dobro. Pozabili smo na pomen užitka in spomniti se moramo, da bi morali redno uživati in da je užitek vsakdnji del življenja.«

Biokemija užitka 

Kadar uživamo, naše celice proizvajajo signalne molekule ali plin, imenovan dušikov oksid. Le ta sprošča stene krvnih žil, zato se razširijo, to pa spodbudi večji pretok krvi skoznje. Sproščanje dušikovega oksida traja samo nekaj sekund, vendar pa so te sekunde, kot pravi Northrupova "resnično fantastične". "To sproži reakcijo drugih kemičnih snovi v telesu, zaradi katerih se dobro počutimo. Občutimo spremembo v količini energije in izjemen občutek sproščenosti." Poleg tega pa  se poveča tudi naša odpornost proti različnim boleznim in na ta način pomagamo telesu delovati bolje. Dušikov oksid je, po mnenju avtorice, nekakšna fizična manifesticija vitalne življenje energije (či ali prana), ki poživlja telo.

Užitek je tudi duhovna praksa oziroma način, da doživimo razsvetljenje (to je spoznal tudi princ Sidharta, ki je kasneje postal Buda). Dr. Northrup pravi: »Želim si, da bi si vzeli nazaj moč užitka. Užitek je božje darilo za nas. ... Redno bi morali uživati, da bi poskrbeli za srečo in radost v telesu in življenju. Trajni užitek je najboljši recept za dobro zdravje. ... Sprejemajmo svojo radostno, senzualno, telesno naravo in nahajmo razdajati vso svojo energijo drugim. To ni rečeno kar tako. Lahko vam reši življenje.«

Odločitev za uživanje

Zavestno iskanje užitka ima lahko zelo pozitiven vpliv na naše življenje, saj je naše telo v resnici narejeno tako, da se optimalno popravlja in obnavlja, kadar uživamo. In kadar se ženske odločijo za užitek, pravi dr. Christiane Northrup, je užitka v obilju za vse: »Ženska telesa so podobno kot mati Zemlja narejena tako, da bi bila vir obilnega užitka. So izraz te zemlje, matere, ki prinaša življenje v sodelovanju z energijo sonca in vsemi elementi.«

Pogosto ženske šele v zrelih letih spoznavamo kaj želimo, kaj potrebujemo, v čem uživamo. Ko izražamo svoje potrebe ali želje po uživanju, se opravičujemo ali smo sramežljive. Bežimo pred užitki in okolje nas pri tem izdatno podpira. Avtorica pa nam svetuje, da spoznamo tisto, v čemer uživamo, kar si želimo ali si zaslužimo. Dnevni recept za zdravje je, da vsak dan doživimo čim več užitkov: »Odložite za minuto tole knjigo in naredite seznam dejavnosti in doživetij, ob katerih vam zaigra srce. Pomislite tako na velike kot na male užitke. Kako lahko te užitke doživete pogosteje? Kako lahko dolgočasne vsakdanje dejavnosti, ki jih delate, ne da bi bili z mislimi pri stvari, spremenite v nekaj izjemno prijetnega?«

Vaje v uživanju

Kako se lahko vadimo v uživanju in s tem pozitivno vplivamo na svoje zdravje?

Ena izmed dejavnosti, ki jih predlaga avtorica je, da v svoje življenje vpeljemo določene rituale uživanja. Uživanje čokolade, torte ali pitje alkohola je lahko slaba razvada, a če jo spremenimo v ritual, v našem telesu in duši povsem drugače odzvanja. To pomeni, da če se umirimo, čuječno užijemo košček čokolade ali kozarec vina, bo telo doživelo to hrano čisto drugače, kot če bi jo uživali v naglici – ali pa, če bi to isto stvar uporabili kot sredstvo, s katerim bi se ubranili pred jezo ali žalostjo.

Uživamo lahko tudi v svojem telesu, ne samo seksualno, ampak tudi senzualno. Užitke nam lahko nudijo različni okusi, vonjave, pogledi, zvoki in čutni občutki … Telo sčasoma lahko v resnici natreniramo tako, da bo občutilo več teh občutkov, in sicer tako, da smo čuječni in popolnoma navzoči v telesu.

Veliko malih užitkov lahko doživimo v vsakdanjih stvareh: »Vsi se moramo spomniti tihe, sproščujoče radosti, ki jo čutimo, ko smo z drugimi, ko si ogledujemo lep razgled, skupaj z drugimi jemo dobro hrano, se smejemo in pogovarjamo. … Globok smeh iz trebuha telo preplavi z dušikovim oksidom. V budizmu nas smejoči se Buda spominja na zdravilno naravo smeha, ki simbolizira veselje nad življenjem. Smejte se in se zabavajte.«

Užitek na recept:)

Ko se odpremo uživanju, pravi Northrupova, se bodo užitki pojavili. Kako bi bilo, če bi si dale uživanje na vrh svojega seznama? Bogokletna misel, kajne:)? Pri odločitvi za večje uživanje, so nam lahko v pomoč tudi podpornice, ki nam bodo stale ob strani, ko si bomo poskušale najti čas za užitek.

Uživanje je tako pomembno za dobro zdravje, da bi ga zdravniki morali predpisovati na recept. »Ni nekaj sebičnega," pravi Northrupova: "je darilo sebi in ljudem okoli nas. S svojo radostjo jim dovoljujete, da jo doživljajo tudi oni. To ustvarja čedalje širši krog slavljenja in radosti, ki se v valovih širi od vas, to pa vsakega spravlja v boljšo voljo.«

In če razmišljate, kdaj boste imele čas za razmišljanje o uživanju ali uživanje samo, nam avtorica polaga na srce: »Čas za užitek je zdaj«. Kateri ljubi užitek bi si lahko privoščila danes?