nedelja, 22. julij 2012

Morje v meni


Z morjem imava že od mojih otroških let prav posebno - "ljubezensko" razmerje. Spomnim se, kako sem vsako leto s sladkim pričakovanjem odštevala število noči do našega odhoda na morje. To je bil zame najbolj čaroben del leta. Nisem si znala razumsko razložiti, zakaj je na morju zame vse drugače, tako sem čutila. Svet morja zame ni bil samo lepa resničnost, z leti je prerasel v napol pravljični svet, ki ga niti nisem več poskušala razumeti, ampak sem mu enostavno zaupala, se mu predajala. 

Taki so tudi moji spomini – napol sanjski, sestavljeni iz drobnih, a močnih vtisov, me spominjajo na čutno ali telesno občutje povezano z morjem. Neskončna modrina morja me je navdajala z občutki svobode in odprtosti, plavanje v morju pa sem doživljala kot sprejemajoč objem matere zemlje. Valovi, ki so včasih nežni, božajoči, drugič pa divji in neukročeni, so bili kot lekcija veličine Narave. Razkošje dražljajev za vse čute. Občutki, ko bosonoga stopam po mivki ali drobnih kamenčkih, pa vonj in okus sonca in morja na moji koži, so se zarisali v mojo zavest kot najvišje možno čutno razkošje, ki sem jih dotedaj poznala. Še danes si za sproščanje zamislim sprehod po žametasti mivkasti obali - to je čarobni ključ za prebujanje mojih čutov in stik z mojim notranjim svetom.



Spomnim se brezskrbnosti počitniških dni na morju, ki sem jih preživljala z eno samo željo – da ne bi prehitro minili. Če bi mogla, bi si omamni vonj poletnega večera pospremljenega s pesmijo čričkov, zapakirala kar za domov in ko smo odhajali, se nisem stuširala, da sem le lahko odnesla del morja s sabo. Ko sem bila že doma, v svoji postelji, sem še enkrat pritisnila jezik na svojo slano kožo in zaspala ob misli na naslednji obisk morja. Teh je bilo z mojo samostojnostjo vse več, kljub temu pa se moja ljubezen do morja ni izpela in otroška začaranost z morjem je ostala del mene vse do danes.

V odraslosti sem „kot drugačno“ doživljala ne le morje, ampak tudi sebe na morju. Na morju sem se vedno počutila bolj zmehčano, bolj zadovoljno, bolj v stiku s samo seboj in na morju sem se imela bolj rada. Celo všeč sem si bila. To se mi je po eni strani zdelo zanimivo, po drugi pa me je begalo, saj si tega nisem znala razložiti.

Letošnje počitnice na morju so bile v tem smislu zares navdihujoče in so mi prinesle kar nekaj odgovorov. Po dolgem času sem vzela s seboj le tri knjige (pa še to dve že prebrani), časopisov nisem kupovala, saj sem si želela prav odpočiti od razmišljanja (in premlevanja). In nekaj dni prav zares nisem kaj dosti razmišljala. Zato mi je ostalo dovolj časa, da sem bolj občuteno doživljala svet okoli sebe in svoja občutenja, ki so bila tokrat povezana predvsem s telesnimi občutki, manj s tistimi v glavi. Ko sem se jih začela zavedati, jih je bilo vse več in postali so mi tako domači, da sem jih (po dolgem času) čutila kot nekaj svojega. Naprimer – občutek v telesu, ko se sprehajam brez oblačil – po nekaj dneh, sem opazila, da mi je običajna telesna drža (ki je bolj nepravilna kot ne) naporna in da si želim hoditi bolj pokončno – ja, to pomeni prsi „ven“ in trebuh noter. Tako imam občutek večje stabilnosti. Prijeten občutek v prsih, ko začutim v njih veter, svobodo in moč.


Kakšen nor občutek je, ko se po sončenju vržem v morje in zaplavam. Počutim se živo in prebujeno. Plavala sem letos precej drugače. Včasih sem plavala predvsem z rokami, letos pa sem se naučila uporabljati tudi noge in celo telo. Ob tem sem začutila velikansko moč v svojem telesu, ki se je ne spominjam oz. se je nisem zavedala. Plavanje mi je bilo tako v velik užitek. Po tem, kako sem plavala sem lahko opazovala, kako močno se počutim tisti dan. Ta na novo odkrita vitalna sila me je spodbudila, da sem se odpravila na jutranji tek – kakšno svobodo sem začutila, ko so se moje noge odlepile od asfalta in stekle! In ni mi šlo tako slabo.

Kako prijetno je bilo čutiti med prsti male kamenčke, kako nežno so mi masirali podplate, ko sem hodila po njih. Pa vonj moje slane kože, pomešane z vonjem po borovcih in rožmarinu. To je zame vonj prvinskosti in divjosti. In nežnost, ki sem jo čutila ob stiku s svilnato kožo moža, otrok, ko smo se gnetli v našem „gnezdecu“ na plaži. Ena sama toplina in mehkoba bližine.

Uživam, ko ležim na morski gladini, v prijetni svežini, dlani in noge pa pomolim ravno toliko iz vode, da mi jih greje sonce. Zaprem oči, prisluhnem zvokom morja – je mehko, sveže, toplo, varno in skrivnostno - kot bi bila v popku sveta.

Večeri pod nebom, prepredenim z zvezdnimi dragulji, ki me, ko ga opazujem skozi igličaste veje borovcev, spominja na modri žamet, so še vedno omamni. Dišijo mi po sanjah, pristnosti, čutnosti in svobodi.

Ko sem po nekaj dneh osvobojenosti od misli, ponovno začela malo razmišljati, mi je nenadoma postalo jasno, zakaj je zame morje tako čaroben prostor. Spomnila sem da sem nekaj let nazaj doživela pravo razodetje, ko sem vsak dan plavala do lepe, velike skale, umaknjene v varno zavetje pečin, in z nje opazovala morje, ki se je odpiralo pred mano. V tistem času sem zapisala „da sem se počutila kot praženska, začutila sem njeno moč in divjost in usklajenost z lastnim telesom in naravo.“ V tistih trenutkih sem se počutila eno s skalo, morjem, nebom in vesoljem. To je bila poslej „moja skala“, tudi ko nisem bila na morju sem se velikokrat v mislih zatekla k njej, podoživljala lepe občutke in črpala iz njih.

Alenka Rebula je pred časom na svoji spletni strani objavila članek Preprosto in divje, kjer govori o tem, kako nas stik z divjino v sebi, poživlja, prebuja in nas usmerja v pravo smer. Kako pomembno je, da ta stik ohranjamo in ga varujemo, kajti to je naša „zdravilna roža“. Morje je tako moja zdravilna rožca, zame predstavlja stik z mojo divjino, večno žensko, naravo in zato me tako osrečuje, poživlja in zato se ob njem lahko vedno znova prerodim. To sem čutila že kot otrok, le kasneje sem na to malo pozabila. To spoznanje je dalo mojemu razumevanju in občutenju morja še nov pomen. Morje čutim kot posvečen prostor (in čas) ne samo zunanjega, temveč tudi mojega notranjega sveta. Morje v meni je prostor moje svete divjine. Zato bo za vedno ostalo prav poseben del mojega sveta.