Z morjem imava že od mojih otroških let
prav posebno - "ljubezensko" razmerje. Spomnim se, kako sem vsako
leto s sladkim pričakovanjem odštevala število noči do našega
odhoda na morje. To je bil zame najbolj čaroben del leta. Nisem si
znala razumsko razložiti, zakaj je na morju zame vse drugače, tako
sem čutila. Svet morja zame ni bil samo lepa resničnost, z leti je
prerasel v napol pravljični svet, ki ga niti nisem več poskušala
razumeti, ampak sem mu enostavno zaupala, se mu predajala.
Taki so tudi moji spomini – napol sanjski, sestavljeni iz drobnih, a močnih vtisov, me spominjajo na čutno ali telesno občutje povezano z morjem. Neskončna modrina morja me je navdajala z občutki svobode in odprtosti, plavanje v morju pa sem doživljala kot sprejemajoč objem matere zemlje. Valovi, ki so včasih nežni, božajoči, drugič pa divji in neukročeni, so bili kot lekcija veličine Narave. Razkošje dražljajev za vse čute. Občutki, ko bosonoga stopam po mivki ali drobnih kamenčkih, pa vonj in okus sonca in morja na moji koži, so se zarisali v mojo zavest kot najvišje možno čutno razkošje, ki sem jih dotedaj poznala. Še danes si za sproščanje zamislim sprehod po žametasti mivkasti obali - to je čarobni ključ za prebujanje mojih čutov in stik z mojim notranjim svetom.
Taki so tudi moji spomini – napol sanjski, sestavljeni iz drobnih, a močnih vtisov, me spominjajo na čutno ali telesno občutje povezano z morjem. Neskončna modrina morja me je navdajala z občutki svobode in odprtosti, plavanje v morju pa sem doživljala kot sprejemajoč objem matere zemlje. Valovi, ki so včasih nežni, božajoči, drugič pa divji in neukročeni, so bili kot lekcija veličine Narave. Razkošje dražljajev za vse čute. Občutki, ko bosonoga stopam po mivki ali drobnih kamenčkih, pa vonj in okus sonca in morja na moji koži, so se zarisali v mojo zavest kot najvišje možno čutno razkošje, ki sem jih dotedaj poznala. Še danes si za sproščanje zamislim sprehod po žametasti mivkasti obali - to je čarobni ključ za prebujanje mojih čutov in stik z mojim notranjim svetom.
Spomnim se brezskrbnosti
počitniških dni na morju, ki sem jih preživljala z eno samo željo – da
ne bi prehitro minili. Če bi mogla, bi si omamni vonj poletnega
večera pospremljenega s pesmijo čričkov, zapakirala kar za domov in
ko smo odhajali, se nisem stuširala, da sem le lahko odnesla del
morja s sabo. Ko sem bila že doma, v svoji postelji, sem še enkrat
pritisnila jezik na svojo slano kožo in zaspala ob misli na naslednji
obisk morja. Teh je bilo z mojo samostojnostjo vse več, kljub temu
pa se moja ljubezen do morja ni izpela in otroška začaranost z
morjem je ostala del mene vse do danes.
V odraslosti sem „kot drugačno“
doživljala ne le morje, ampak tudi sebe na morju. Na morju sem se vedno počutila bolj zmehčano, bolj zadovoljno, bolj v stiku s samo seboj
in na morju sem se imela bolj rada. Celo všeč sem si bila. To se mi je po eni
strani zdelo zanimivo, po drugi pa me je begalo, saj si tega nisem
znala razložiti.
Letošnje počitnice na morju so bile v
tem smislu zares navdihujoče in so mi prinesle kar nekaj odgovorov.
Po dolgem času sem vzela s seboj le tri knjige (pa še to dve že
prebrani), časopisov nisem kupovala, saj sem si želela prav
odpočiti od razmišljanja (in premlevanja). In nekaj dni prav zares
nisem kaj dosti razmišljala. Zato mi je ostalo dovolj časa, da sem
bolj občuteno doživljala svet okoli sebe in svoja občutenja, ki so bila
tokrat povezana predvsem s telesnimi občutki, manj s tistimi v
glavi. Ko sem se jih začela zavedati, jih je bilo vse več in
postali so mi tako domači, da sem jih (po dolgem času) čutila kot nekaj svojega.
Naprimer – občutek v telesu, ko se sprehajam brez oblačil – po
nekaj dneh, sem opazila, da mi je običajna telesna drža (ki je bolj
nepravilna kot ne) naporna in da si želim hoditi bolj pokončno –
ja, to pomeni prsi „ven“ in trebuh noter. Tako imam občutek
večje stabilnosti. Prijeten občutek v prsih, ko začutim v njih
veter, svobodo in moč.
Kakšen nor občutek je, ko se po sončenju vržem v morje in zaplavam. Počutim se živo in prebujeno. Plavala sem letos precej drugače. Včasih sem plavala predvsem z rokami, letos pa sem se naučila uporabljati tudi noge in celo telo. Ob tem sem začutila velikansko moč v svojem telesu, ki se je ne spominjam oz. se je nisem zavedala. Plavanje mi je bilo tako v velik užitek. Po tem, kako sem plavala sem lahko opazovala, kako močno se počutim tisti dan. Ta na novo odkrita vitalna sila me je spodbudila, da sem se odpravila na jutranji tek – kakšno svobodo sem začutila, ko so se moje noge odlepile od asfalta in stekle! In ni mi šlo tako slabo.
Kakšen nor občutek je, ko se po sončenju vržem v morje in zaplavam. Počutim se živo in prebujeno. Plavala sem letos precej drugače. Včasih sem plavala predvsem z rokami, letos pa sem se naučila uporabljati tudi noge in celo telo. Ob tem sem začutila velikansko moč v svojem telesu, ki se je ne spominjam oz. se je nisem zavedala. Plavanje mi je bilo tako v velik užitek. Po tem, kako sem plavala sem lahko opazovala, kako močno se počutim tisti dan. Ta na novo odkrita vitalna sila me je spodbudila, da sem se odpravila na jutranji tek – kakšno svobodo sem začutila, ko so se moje noge odlepile od asfalta in stekle! In ni mi šlo tako slabo.
Kako prijetno je bilo čutiti med prsti male
kamenčke, kako nežno so mi masirali podplate, ko sem hodila po
njih. Pa vonj moje slane kože, pomešane z vonjem po borovcih in
rožmarinu. To je zame vonj prvinskosti in divjosti. In nežnost, ki sem jo čutila ob stiku
s svilnato kožo moža, otrok, ko smo se gnetli v našem „gnezdecu“
na plaži. Ena sama toplina in mehkoba bližine.
Uživam, ko ležim na
morski gladini, v prijetni svežini, dlani in noge pa pomolim ravno
toliko iz vode, da mi jih greje sonce. Zaprem oči, prisluhnem zvokom
morja – je mehko, sveže, toplo, varno in skrivnostno - kot bi bila v popku sveta.
Večeri pod nebom, prepredenim z zvezdnimi dragulji, ki me, ko ga opazujem skozi igličaste veje borovcev, spominja na modri žamet, so še vedno omamni. Dišijo mi po sanjah, pristnosti, čutnosti in svobodi.
Ko sem po nekaj dneh osvobojenosti od
misli, ponovno začela malo razmišljati, mi je nenadoma postalo
jasno, zakaj je zame morje tako čaroben prostor. Spomnila sem da sem
nekaj let nazaj doživela pravo razodetje, ko sem vsak dan plavala do
lepe, velike skale, umaknjene v varno zavetje pečin, in z nje
opazovala morje, ki se je odpiralo pred mano. V tistem času sem
zapisala „da sem se počutila kot praženska, začutila sem njeno
moč in divjost in usklajenost z lastnim telesom in naravo.“ V
tistih trenutkih sem se počutila eno s skalo, morjem, nebom in
vesoljem. To je bila poslej „moja skala“, tudi ko nisem bila na
morju sem se velikokrat v mislih zatekla k njej, podoživljala lepe
občutke in črpala iz njih.
Alenka Rebula je pred časom na svoji spletni strani objavila članek Preprosto in divje, kjer govori o tem, kako nas stik z divjino v sebi, poživlja, prebuja in nas usmerja v pravo smer. Kako pomembno je, da ta stik ohranjamo in ga varujemo, kajti to je naša „zdravilna roža“. Morje je tako moja zdravilna rožca, zame predstavlja stik z mojo divjino, večno žensko, naravo in zato me tako osrečuje, poživlja in zato se ob njem lahko vedno znova prerodim. To sem čutila že kot otrok, le kasneje sem na to malo pozabila. To spoznanje je dalo mojemu razumevanju in občutenju morja še nov pomen. Morje čutim kot posvečen prostor (in čas) ne samo zunanjega, temveč tudi mojega notranjega sveta. Morje v meni je prostor moje svete divjine. Zato bo za vedno ostalo prav poseben del mojega sveta.