Kot mačka

Laurel Burch

Bila bi kot mačka.

Gledam jo,

kako se mi

počasi približuje.

Nalahno se me dotakne 
s svojo mehko prisotnostjo
in čaka.

Ko začuti, da se ji odpiram,

nežno zavzame svoj prostor

v mojem prostoru.
Vzame si čas,

da poišče najboljši položaj,

v katerem bo lahko uživala

najino skupno bližino.

Ko ga najde, se namesti

in zadovoljno zaprede.
Čutim njen mir in 
raztezanje telesa v 
razkošni mehkobi bližine,
ki si jo deliva.

Ko se ji zahoče drugam

ali pa meni,
zapusti skupni prostor

brez krivde ali očitanja -

na dolgo se pretegne,

da spet začuti vsak kotiček

svojega telesa in ga napolni
s svojo prisotnostjo.

Spet je cela in sebi zadostna.

Morda se še mehko podrgne

ob moje noge.

in že je ni.

Pomislim - 
kako razkošno bi bilo
v telesu nositi spomin,
da je svet poln
toplih in mehkih prostorov bližine,
ki jih lahko naseljujem
in zapuščam brez bolečine.   
 

Zgodba o žabi

Nedavno sem v Šolskih razgledih zasledila tole zanimivo in navdihujočo zgodbo.

Skupina žab je pripravila tekmovanje. Njihov cilj je bil: doseči vrh visokega stolpa. Zbralo se je že veliko gledalcev, da bi si ogledali tekmo. Začelo se je. Če smo iskreni: nihče od gledalcev ni verjel, da je mogoče, da bi žabe lahko priplezale do vrha stolpa. Vse, kar se je slišalo, je bilo: „Oh, kako naporno! Nikoli jim ne bo uspelo! Tega res ne bodo zmogle. Stolp je previsok!“

Žabe so začele obupavati. Razen nekaterih, ki so energično plezale naprej. Ljudje so še naprej vzklikali: „To je naporno! Tega nihče ne zmore!“.

Večino žabam so popustile moči in so odnehale.

Toda dve žabi sta še kar plezali. Preprosto nista želeli odnehati. Na koncu so omagale vse, razen ene žabe, ki je z velikim naporom dosegla vrh. Druge žabe so, seveda, želele vedeti, kako ji je uspelo! Ena od njih je šla na stolp, da bi jo vprašala, kaj je naredila. Izkazalo se je, da je zmagovalka – GLUHA.

Kako lahko obvarujem svoje srčne želje, upe in sanje pred tistimi, ki bi jih lahko poteptali? Lahko se enostavno NAREDIM GLUHO, ko me kdo prepričuje, da ne bom mogla uresničiti svojih sanj. Te veščine, ki ji rečemo tudi "skozi eno uho noter, skozi drugo pa ven"- se lahko (na)učim od otrok, ki jo znajo (v veliko nezadovoljstvo nas odraslih) s pridom uporabljati. Še nikoli nisem pomislila, da je lahko tako uporabna in da jo imamo pravzaprav po krivici samo za slabost. Z njeno pomočjo lahko ohranim srčno navdušenje in strastno predanost svojim sanjam tudi v okolju, ki srčnim željam in sanjam ni posebej naklonjeno.

Me

Pesem je nastala po današnjem čudovitem srečanju - in jo posvečam naši skupini. Hvala vam.

Me

Prihajamo tiho in slovesno,

z zaupanjem vstopamo 

v naš krog, pokrajino nevidno.

Sram odložimo,

krivdo pred vrati pustimo,

odvržemo varne tančice

in razkrijemo svoje sanje,

upe in bolečine.

Nahranimo se 
s čudežnim ritmom

tišine in besed,

okopamo v jezeru sprejemanja,

okrepčamo pri izviru podpore,

zasijemo v blagodejnosti

naklonjenih pogledov.

Odhajamo prerojene,

sveže kot s potovanja,

nazaj v svoje svetove,

iste a ne enake -

s toplino v srcu -
občutene in slišane,

s korakom malo nad tlemi -

lahko je še bolje,

s spodvihanimi krili -

nagajive in iskrive,

pomirjene -

časa je zadosti,

ponosne -
res smo dobre,

in hvaležne -

za nas.

Lepa

 Lasje mi dehtijo

kot poletni travnik,

počesale so jih roke

mojih hčera.

Obraz mi

žari v mehkobi lune,

nežno so ga božale

roke mojih hčera.

Moj trebuh

toplo in voljno utripa,

na njega se utrujeni

naslonita

moji hčeri.

Moje oči

se lesketajo

kot oči zaljubljencev,

od ljubečih pogledov

mojih hčera.

Moj nasmeh je

poln sreče in miline,

od čarobnolepih nasmehov

mojih hčera.

Vsakdanja, utrujena in

nič kaj zgledna,

a z ljubeznijo ožarjena,

se počutim lepa.

Že videno?

Čutim težo sveta.

Temni oblaki 

prihuljeno polnijo nebo -

mar je to res
že videno,

že slišano,

in doživeto?

Čutim svoj dih,

lahen je,

da ne vdihnem
dušečega ozračja.

Čutim strah,
zažira se v moje kosti,

da oklevam s korakom -

kam gre ta svet, mar ve?

Čutim ritem svojega srca,

zamolklo utripa, 
preveč je zanj -

te teže, teh temnih oblakov,

neumnosti, brezumja,

preveč že videne,

že slišane

in doživete

temačnosti našega sveta.

Čutim nemoč,

jezo do solz.

Raste kje roža upanja za naš svet?