Sem nepopolna ...

... in to je ok:)

ps. sodelujem na spletnem seminarju The gifts od imperfection z Brene Brown (ki je napisala navdihujočo knjigo Daring greatly) in tale fotka je ena izmed nalog. In kako paše:) ... Adijo, gospa perfekcionstka!

Angel pozabe

»Knjiga naj bo sekira, ki razkolje zamrznjeno morje v nas«

                                                                              Kafka

Včasih ne najdemo besed, ki bi ubesedile moč in odtenke občutkov, ki vrejo v nas. Iščemo najbolj pravšnje, jih okušamo, odlagamo in se hlepeče oziramo za drugimi, ki naj nas nasitijo. Tako sem se počutila, ko sem prebrala knjigo Angel pozabe, avstrijske pisateljice, koroške Slovenke Maje Haderlap in razmišljala o svojih občutjih ob prebranem. Kot bi se me pripoved dotaknila v posebni prostor moje duše, ki je že dolgo zakljenjen, ključ pa iz previdnosti založen. Tam se nahajajo zgodbe - moje, družinske, slovenske, tiste, ki jih ne morem razumeti ali pa jim ne vidim smisla. Vsaj ne dobrega. Odložila sem jih, da jih ne bi premlevala v večnost, njihove niti se mi zdijo preveč zapletene, da bi jih lahko razvozlala. 

Knjiga Angel pozabe pa prinaša ravno to – avtorica v njej s posebno občutenostjo razpleta tri, med seboj prepletene zgodbe - zgodbo svoje družine, zgodbo koroških Slovencev in zgodbo o svetovni vojni. Težke zgodbe, tako težke, da jih je včasih lažje pozabiti, kot jih nositi s seboj. 

»Otrok spozna, da obstaja preteklost, s katero mora računati. Ne more zgolj tekati za svojimi željami, blagrovati sedanjost, vse obsegajočo sedanjost, ki rabi odraslim za to, da z obrežja v času premerijo minulo, ki je takrat, ko je bilo še sedanjost, zastiralo pogled na vse. Še se otroštvo, o tem ni dvoma, zazira v prihajajoče, toda na tleh minulega se prihodnost kaže peresno lahka. Kaj naj sploh prinese, kam naj človeka pripelje? … ( str. 81)

To so tudi zgodbe, ki so tako naše, tako slovenske: alkoholizem, čustvena pohabljenost, travmatična preteklost. Pa tudi tiste dobre, danes že skoraj pozabljene oziroma zavržene: povezanost z naravo, solidarnost in neverjetna vitalnost, življenjska sila naših ljudi. In pogum posameznika, posameznice, da razplete, odvozla skrivnostne vozle svoje preteklosti in najde svojo identiteto.

»Za trenutek se počutim kot otrok, ki je pobegnil času, času, ki kot neviden, okoren ledenik drsi čez vse, kar se je kdaj zgodilo, ki pod seboj pokoplje, zdrobi in zmelje vse, kar je bilo videti neomajno. Z vsakim korakom se globje ugrezam v sedanjost, vse pogosteje lahko trčim in naletim nase, slišim svoj glas, glas znanke, ki dolgo ni pogledala iz zmedenega vrveža stavkov, ki se je skrivala.« (str. 210)

Zgodba me je pretresla, a več kot to. Odkrila sem, da so v njej so ubesedene oziroma zapisane tudi moje zgodbe. Čutila sem, kot bi se v meni nekaj premaknilo, našlo svoj dom in se omehčalo. Ko se je zgodba razpletla, sem v glasu avtorice prepoznala tudi svoj glas in to mi je prineslo olajšanje. 

So knjige, ki imajo resnično moč, da predrejo led v zamrznjenih prostorih naše duše in Angel pozabe je ena izmed njih.