Zelo se me je dotaknila pesem Alenke Rebula, Pesem za veliki slovenski gozd, še posebej misel, da "vsaka nepotolažena solza okameni". Razmišljala sem, kako smo pravzaprav vsi potrebni sočutja in tolažbe, a kako težko si to priznamo. Koliko poguma je potrebno, da naredimo korak do soljudi, odpremo srce in sprejmemo besede tolažbe. In včasih, ko vidimo sočloveka, ki trpi, "ne najdemo" besed, da bi ga potolažili. Kot bi nam nekaj silnega zadrževalo glas, da onemi v naši duši.
Podobno, celo huje se nam godi, ko smo sami v stiski. S katerimi besedami se nagovarjamo? Znamo biti sočutni in tolažilni? Brene Brown me je naučila, kako zelo pomembno je, da se zavedamo, kako se "pogovarjamo s seboj", ko smo v stiski. Če ugotovimo, da s seboj nismo preveč prijazni (recimo izrazi: "Lahko bi vedela! Nikoli mi ne bo uspelo! Kaj si pa mislila, da si ...), se lahko odločimo in se naučimo biti do sebe bolj sočutni. Nikoli ni prepozno. Katere besede sočutja in tolažbe, bi želeli slišati, ko ste v stiski? Kako bi se lahko opogumili?
Kaj bi vam šepetal vaš angel tolažbe?
Ni komentarjev:
Objavite komentar