sobota, 21. marec 2015

Poezija za mojo dušo

Danes je svetovni dan poezije, moje velike ljubezni. 

In ravno danes sem si v knjižnici izposodila zbirko pesmi Belo pismo, Barbare Patrizie Berden. Nevedoč, kaj me čaka ... 

Pa me je čakala nebeška mana za mojo dušo. Če uporabim njene besede: "Ena sama božja milina." Veliko pesmi se me je dotaknilo, tale o o telesu pa je ubesedila tisto, kar tudi sama čutim:). Hvala, Barbara!




MOJE TELO

V mojem telesu
valovijo polja zlate pšenice.
Nežno se prepuščajo
božanju vetrov
in milini zahajajočega sonca.
Neslišno šumijo in pojejo
o zorenju zelenih klasov,
o toplih dlaneh,
ki mesijo kruh
in slutijo bližino
angelskih kril;
o petju ptic,
ki v večernem hladu
iščejo zlata zrna
za svoje mladiče.
Rožnato in rdeče
utripa makov cvet.
Rožnato in rdeče se usiplje omamni svet spomina.

Moje telo.

Ena sama 
božja 
milina.

Ni komentarjev:

Objavite komentar