Ko spoštujem svoje meje ...

... znam spoštovati tudi tvoje.


Čez vikend sem bila na zanimivem seminarju, kjer smo se pogovarjali o tem, kako postavljati zdrave meje v medosebnih odnosih. In zakaj jih je pravzaprav dobro postaviti?

S podobnim vprašanjem sem se srečala že pri Brene Brown. Ko znamo in si upamo postavljati meje, si dovolimo biti to, kar zares smo in to prinašati tudi v odnose. Včasih je to težko, kajti nismo čisto zadovoljne s tem, kar smo ali pa se bojimo, da ne bomo sprejete. Ali pa niti ne vemo točno, kje so naše meje, oziroma, kakšne so naše želje in potrebe. Kajti naše meje opredeljujejo prav naše želje in potrebe! Ko nam niso razvidne, imamo lahko pri postavljanju mej kar nekaj težav. Še posebej pri ljudeh, ki jih cenimo in imamo rade.

Pogosto ženske mislimo, če bomo popustile, da bomo s tem rešile odnos pred konfliktom ali same sebe pred nesprejemanjem drugih. Iz izkušenj vem, da to v resnici ne deluje. Niti malo! Ko popustimo, nam to sicer res prinese kratkoročno olajšanje, dolgoročno pa se stvari kvečjemu še bolj zaostrijo. Zato nam je Brene Brown predlagala, da v primerih, ko nas ima, da bi popustile, v sebi izrečemo simpatično a prebujajočo mantro: "Raje pol ure slabe volje, kot pol leta zamere".

Priznam, dolgo časa nisem mogla čisto natačno začutiti ali razumeti, zakaj bi bilo zares dobro tvegati konflikt, slabo voljo in si oteževati življenje. Na seminarju pa so mi besede predavateljice Ksenje Kos odprle oči in srce: "Ko samo sebe povabim v opolnomočenje (v to, da se zavedam, da sem sama odgovorna za svoje meje), v iskrenost, v pristnost - takrat lahko tudi največ prinesem v odnos."  

Ali če povem drugače: "Šele, ko si dovolimo pristnost tudi v odnosih, lahko naši odnosi zadihajo, polno zaživijo in zacvetijo."

Biti odprt za ljubezen

"Ni važno, kako umremo, važno je ali smo bili v trenutku, ko smo umrli, odprti za ljubezen."

Nedavno sem si ogledala film Eleganca ježa, ki je bil posnet po istoimenski knjižni uspešnici. Prekrasen film, uživala sem v vsaki minuti in dobesedno srkala nenavadno lepoto filma. 

Zgornja misel, s katero se je zaključil film, je bila tako provokativna, da sem še nekaj časa sedela pred televizorjem in iskala besede, s katerimi bi lahko opisala, kaj čutim ob njih. Kaj je tisto, kar se me je tako dotaknilo? To, da govori o smrti, a hkrati tudi o bistvu življenja - ljubezni. To, da ne vrednoti "velikih" dosežkov v življenju, ampak daje smisel drobnim vsakdanjim trenutkom, ko se odločamo: ali bomo zaradi svojih preteklih izkušenj zagrenjeni in bomo zaprli svoje srce ali pa bomo vztrajali v otroškem pogledu na svet in odprli svoje srce ljubezni.

Ko sem še tako razmišljala, se mi je utrnilo vprašanje: 

"Ali, kadar nismo odprti za ljubezen, sploh zares živimo?"

Boginje

Letos sem si privoščila celoletno umetniško razvajanje v obliki spletnega tečaja, ki ga pripravlja Tamara Laporte (Willowing Arts) in se imenuje Life Book (Knjiga življenja). 

Zanj sem se odločila zato, ker je, poleg tega, da je neverjetno navdihujoč, tudi cenovno dostopen in zelo preprost za uporabnika. Vsak teden dobimo po mailu slikarske naloge (seveda skupaj z navodili, ki so v obliki posnetkov in pdf-jev), ki jih pripravlja vrsta neverjetnih umetnic. Spoznavamo različne tehnike, načine ustvarjanja, uporabo različnih materialov, barv in jih nato preiskušamo tudi sami. Prave ustvarjalne poslastice:)) in igranje.

Do sedaj me je poleg tehnike, ki jo uporablja Tamara Laporte, najbolj navdušila  Jane Davenport. Naslov vaje je bil Notranji in zunanji svet. Uporabili smo prtičke, izrezke iz revij in različne barve. Pripenjam dve izmed slik, ki so nastale. Jaz jih imenujem kar Boginje.

Ko je vsega preveč ...

Včasih se mi zdi, da imam toliko obveznosti, da se ne zmorem veseliti dneva, ki je pred mano, niti mnogih drugih lepih stvari v mojem življenju. Moj prvi vzgib ali misel je pogosto, da se moram (še) bolj potruditi (in priklicati veselje nazaj v svoje življenje). A kot verjetno že veste iz svojih izkušenj:), to ne prikliče veselja, prej obratno. Linda Jarosch, v svoji knjigi Od jutri nosim rdečo, kjer piše o ponovno pridobljenem veselju do življenje, piše takole:

"Kadar ženske začutijo, da je njihovo življenje postalo težko, to pogosto pomeni, da so obveznosti, odgovornost ali pričakovanja drugih preprosto prevelika. Neobremenjenost nima več nobenega prostora v njihobem življenju. To ponavadi občutijo, a ne vedo, kako bi to spremenile. Številne ženske nato spoznajo, da so bile vzgojene v duhu, da morajo narediti čim več. Pri tem se je zanemarjalo čutnost in igrivost.

Njihovo življenje znova postane lažje, če se česa osvobodijo. Krvavo rdeča pomeni prav to: posloviti se od vsega poznanega, kar je postalo brezbarvno. Uresničitev želja po večji spontanosti in ženskem veselju do življenja pa pomeni, da se bo marsikateri varnosti potrebno tudi odpovedati."

Kateri stvari v svojem življenju se moram odpovedati, da bom ponovno lahko čutila lahkost in veselje do življenja?

Majhni koraki

Vedno znova me preseneča stara modrost, ki sem jo tudi sama izkusila, da so veliko bolj kot velike odločitve, pomembni majhni koraki, ki jih delamo vsak dan.


 Ali kot pravi Rick Hanson: "Naša največja priložnost se skriva v naslednji minuti." 


Kako jo bom preživela, kaj bom razmišljala, storila?