sreda, 25. maj 2016

You`ll never walk alone

Morda jo poznate. Morda tudi ne:) You`ll never walk alone je naslov znamenite navijaške himne angleškega nogometnega kluba Liverpool. Ker nisem nogometna navdušenka, sem zanjo slišala šele pred nekaj dnevi - en dan zatem, ko je Liverpool izgubil v finalu Lige Evropa s špansko Sevillo. In kako se je nogomet znašel na mojem blogu???:) 

Poslušala sem komentar tekme na Valu 202 in komentator je povedal, da ga je najbolj navdušilo to, da so navijači Liverpoola ob koncu, ko je bilo že jasno, da so izgubili, svojim nogometašem zapeli You`ll never walk alone. Uau! Niso jih izžvižgali, niso jim ukazali, naj slečejo majice:((, ampak so jih podpirali, bili so ob njih, tudi v tako težkem trenutku, kot je poraz v finalu. Neverjetno srčno! Neizmerno pogumno! Neverjetno empatično ... V tistem trenutku sem se spomnila na Brene Brown in na spletni tečaj Living brave, ki se ga udeležujem.

Ja, saj to je pa čisto v duhu Brenejinih lekcij! Že v prvih lekcijah smo se srečali z "areno" in znamenitim citatom ameriškega predsednika T. W. Rooswelta, ki je rdeča nit knjige Neizmerni pogum: "Ni kritik tisti, ki šteje; niti tisti, ki s prstom kaže, kako je spodletelo človeku dejanj in kje bi lahko kaj storil bolje. Čast gre tistemu, ki je v samem središču arene, katerega obraz je umazan od prahu, potu in krvi; ki smelo vztraja; ki se moti, ki ne doseže cilja spet in spet, ker ni truda brez napak in neuspeha; toda tisti, ki se dejansko potrudi nekaj storiti; ki spozna najvišje navdušenje in najvišjo predanost; ki se zavzema za častno stvar; ki ve, da bo v najboljšem primeru slavil veličastno zmago, v najslabšem pa, če ne uspe, vsaj neizmerno pogumen ..."

Nogometni stadion je arena v pravem pomenu besede, a v prenesenem pomenu, kot ga uporablja Brene Brown, je arena trenutek (ali trenutki) v življenju, ko se odločimo, da bomo pristni, da bomo dovolili sebi in drugim, da nas vidijo, take kot smo. To ni najbolj lahko, saj taki trenutki od nas zahtevajo neizmeren pogum, velikanski napor in pripravljenost na padec. 

Kajti če smo pogumni in si upamo biti ranljivi, je padec nekaj, kar gotovo sledi, pravi Brene. A prav to zavedanje, da lahko pademo, nas marsikdaj odvrne od "arene" oz. od takih situacij, saj nas je strah, da bi bili zaradi padca razvrednoteni ali bi izgubili naklonjenost ljudi, ki so nam pomembni.

Kdo sedi v naši areni?

Zato je pomembno, da se zavemo, kaj se dogaja v nas, ko vstopamo v areno. Tribune v naši areni so polne "obiskovalcev" in ti nam nekaj kričijo. Na eni od tribun sedi "primerjanje z drugimi", na drugi "sram (nisem dovolj dobra, nikoli mi ne bo uspelo)", na tretji "pomanjkanje (ni dovolj)", na četrti sedijo naše "avtoritete". Na srečo obstaja tudi tribuna, kjer sedita "empatija" in "sočutje do sebe". Vsak izmed nas v trenutku, ko vstopa v areno, najprej pogleduje proti določenim sedežem. Nekatere oblije sram, drugi se začno primerjati, tretji se prepričujejo, da nima smisla, ker jim tako ali tako ne bo uspelo ... Če imamo srečo, se naš pogled obrne tudi proti bolj prijaznemu občinstvu, ki nas podpira, spodbuja in bodri - to so naši najzvestejši navijači, ki so z nami v dobrem in slabem.

A takih notranjih navijačev nam žal pogosto manjka. Tribune, kjer bi morala sedeti empatija in sočutje do sebe, so prazne ali pa jih preglasijo ostale tribune. Zato so me tile liverpoolski navijači tako navdušili. Zaželela sem si, da bi zasedli veliko sedežev v moji areni in bi si znala tudi jaz v trenutkih, ko padem, zapeti: "You`ll never walk alone!"

Kdo pa zaseda sedeže v tvoji areni?:)