Čas za pravljico?

Pravljice imam že od nekdaj še posebej rada. Pri osmih letih sem v šolski knjižnici odkrila dolgo polico knjig s pravljicami iz celega sveta. Vsak teden sem odhajala z novo, dokler ni bila "polica" prebrana. Pravljice so me na nek način začarale in vse do danes ostajam zaljubljena vanje. Še posebej odkar sem se začela zavedati, kako zdravilne so tudi za nas, odrasle.

Kadar koli sem se znašla na življenjski prelomnici, na križišču in nisem vedela, kako naj se odločim, kako naj se soočim z izgubo in pričakovanji, dvomi, vprašanji brez odgovora ... so prišle k meni "natanko prave" pravljice ali zgodbe. Take, ki so mi s svojo vsebino pomagale nekaj spoznati, razrešiti, ki so mi bile navdih in so bile moje učiteljice. Prinesle so mi uvid, ki mi ga moje razumsko razmišljanje, analiziranje, premlevanje, ni moglo prinesti, če naj sem se še tako trudila. Namreč, pravljica ima to nenavadno moč, da se nas dotakne v tisti skrivnostni del našega srca in duše, kamor naš razum nima vstopa (še dobro:) - v naše nezavedno. 

Zdravilna moč pravljic, zgodb je znana že od davnih časov. V starem Egiptu so dali faroni nad vrata knjižnice napis: "Hiša za zdravljenje duše", napis, ki je bil pogost tudi nad vhodi v stare samostanske knjižnice. Clarissa Pinkola Estés, pesnica,  jungovska analitičarka in varuhinja starih zgodb, ki je svet navdušila s knjigo Ženske, ki tečejo z volkovi, je o moči pravljic zapisala:

 »... Kadar koli kdo pripoveduje pravljico, se znoči. Ne glede na kraj, ne glede na čas, ne glede na letni čas, pripovedovanje pravljic prikliče zvezdnato nebo in beli mesec, da priplezata izza napuščev in obledita nad glavami poslušalcev. Ob koncu pravljice se soba včasih napolni z jutranjo svetlobo, drugič za njo ostane drobec zvezde, včasih raztrgan kosem nevihtnega neba. In kar koli ostane za njo, je dragoceno darilo, s katerim je treba delati, ga uporabiti za oblikovanje duše ...«
 

Od kod prihaja moč pravljic?

Podobno kot sanje, tudi zgodbe uporabljajo simbolni jezik in zaobidejo ego ter potujejo naravnost k duhu in duši, pravi Estésova, v Čaru zgodbe. Pravljice nagovarjajo našo čustveno raven in nas vabijo, da vzpostavimo stik z  zatajevanimi čustvi, ter nam odvzamejo strah pred lastnimi teminami, ki bi jih najraje nikoli ne uzrli. Ker zgodba govori preko arhetipov, lahko preko usode pravljičnih junakov spoznamo možnost preobrazbe lastnih ran v nove možnosti.

Starodavne pravljice, ki se prenašjo iz roda v rod, so pogosto krute in glavni junaki gredo skozi težke preizkušnje in trpljenje. Preko prispodob nam prinašajo modrosti, ki so jih ob pomembnih življenjskih preizkušnjah razvili naši predniki. Čeprav se morda komu zdi, da so nekatere pravljice prekrute, da so junaki prehudo kaznovani in da preveč trpijo, se ravno v njih skriva velik dar: 

"Mnoga najučinkovitejša zdravila, to je zgodbe, izhajajo iz hudega trpljenja, ki je prizadelo enega ali več ljudi. Kajti resnica je, da večina zgodbe izhaja iz bolečine; njihove, naše, moje, vaše, bolečine nekoga, ki ga poznamo, nekoga iz daljnega prostora in časa, ki ga ne poznamo. Pa vendar, protislovno, prav te zgodbe, ki vznikajo iz globoke bolečine, lahko priskrbijo najučinkovitejše zdravilo za pretekle, sedanja in celo prihodnje nesreče."(Čar zgodbe, C. Pinkola Estés)

Ena pravljica na dan, odžene zdravnika stran:)

Zgodbe in pravljice so enako nepogrešljive za dolgo in zdravo življenje kot primerna hrana, primerni odnosi in primerno delo, pravi Pinkola Estés. Ne bi se mogla bolj strinjati z njo, zato branje dobrih pravljic in zgodb priporočam tako odraslim kot otrokom. In kdaj je čas za pravljico? Zame - vedno. Zaupajmo, da nas bodo našle tiste ravno "prave". Mene je  v tem trenutku našla zgodba z naslovom Ženska, ki je našla svoj glas. Katera pravljica, zgodba pa v tem trenutku nagovarja tebe?

Zgodbe o očetih in hčerah

Zgodba odnosa z očetom je za vsako žensko ena izmed pomembnejših v njenem življenju. Lahko nas navdaja z radostjo, ponosom ali pa z obupom in občutkom prikrajšanosti. V različnih življenjskih obdobjih zgodbo na novo odkrivamo, ji pišemo nova poglavja in zaključke ...  Ne glede na to, kakšna ta zgodba je in kako jo doživljamo, ne moremo spregledati njene subverzivne moči.

Srečne, a v manjšini so ženske, ki so imele s svojim očetom poln in zadovoljiv odnos, saj so dobile bogato popotnico za življenje. Kaj pa tiste, in mednje se prištevam tudi sama, ki nam je ta odnos prizadejal rane, ki bolijo še v odraslosti?

Na začetku bi rada napisala, da ne gre za to, da bi krivili svoje starše za rane, ki so nam jih prizadeli, večinoma nehote in ker bolje niso znali. Gre pa za zavedanje, da te rane obstajajo, da skelijo in včasih (nehote) vplivajo tudi na naše odraslo življenje. A v tem zavedanju nismo nemočne žrtve svojih staršev, ampak odrasli, ki si želimo s poznavanjem in celjenjem svojih ran, bolj polno živeti in predvsem ne ponavljati napak svojih staršev.

Ko se rane odprejo ...

Kar nekaj prelomnic v življenju ženske je, ko se rane neizpolnjenega odnosa z očetom lahko odprejo. Najbolj pogosto se te rane odpirajo v odnosu s partnerjem, manj pa se tega zavedamo ob starševstvu, odnosih z različnimi avtoritetami, ali pa ob nizkem občutku lastne vrednosti. Po mojih izkušnjah pa je še ena pomembna prelomnica, ki nas zatrese do naših temeljev - to je bolezen, staranje ali smrt očeta. Ta zadnja je morda najtežja, saj pomeni dokončno slovo od že davno pokopanih upov, hrepenenj, kar nas lahko za nekaj časa zelo vznemiri.

Že kar nekaj literature sem prebrala o tej temi, poleti pa sem dobila v roke odlično knjigo Anselma Gruna in Marie-M. Robben, Najdi svojo življenjsko smer, s podnaslovom: Zdravljenje ran iz otroštva - duhovne spodbude. Le-te sta avtorja našla v zanimivi interpretaciji nekaterih svetopisemskih zgodb, pravljic in osebnih pravljic. Pregledno in razumljivo opišeta vrste ran, ki jih očetje lahko prizadenejo hčeram.

Rane, ki jih očetje prizadenejo hčeram

Oče, ki ima ambivalenten odnos do žensk, lahko zadane hčeri globoke rane: "Če se oče boji žensk, največkrat razvrednoti hčer. Norčuje se iz njenih čustev. Ali pa jo poškoduje v puberteti, ko ji namiguje na njene preveč bujne telesne obline." (NSŽS, str. 34) Nekateri očetje so na hčerko sicer ponosni in jim dobro dene, če se jim hčera posveča, a jih zaradi svojega nejasnega odnosa do žensk, nikoli zares ne pustijo blizu. Ali pa se bahajo z njo pred sorodniki in prijatelji, a potem jo spet prezrejo. Deklica nima dostopa do očeta, čeprav ga ima. Podobne rane lahko povzroči tudi odstotnost očeta.

Druga rana, ki jo oče lahko prizadane hčeri, je, da jo naredi za svojo zaupnico ali "sorodno dušo" ter jo postavi na mesto partnerke, ki bi ga morala zasedati mama. Tako hčer priveže nase, da se komajda loči od njega. Skrajnost take očetovske drže je, poleg čustvene, tudi spolna zloraba.

Huda rana nastane tudi, če oče tepe hčer: "Hči se pred močnim očetom ne more braniti. ...V nasilnem ozračju hči ne more najti poti do sebe. Ne more se sprejeti kot ženska, če nenehno doživlja brutalno nasilje moškega." (NSŽS, str. 35-36)

Deklica, rečem ti, vstani! (Mr 5, 21-43).

Ženske se na rane, ki jih dobijo v odnosu z očetom odzovejo različno. Če so bile v odnosu z očetom prezrte, se morajo pogosto boriti s pomanjkanjem zaupanja vase in nizkim občutkom lastne vrednosti. Na te vrste ranjenost se, po psihologinji Julii Onken, ženske odzivajo na tri načine (NSŽS, str. 52-53):

Prvi način je, da skušajo pridobiti očetovo pozornost s tem, da mu poskušajo ugajati in v vsem ustreči. Tudi kasneje bodo "všečne hčere" skušale ugajati moškim in si na ta način zaslužiti svojo vrednost.
Druga možnost je "uspešna hči", ki skuša priti do očeta z doseganjem uspehov: "Uspešna hči se ne zmeni za svoja čustva in za notranji čut, kaj naj bi bilo zanjo primerno. Taji lastno šibkost. Nikakor ne želi, da bi bila videti šibka. Cena za ta življenjski vzorec je notranja praznina."
Tretja možnost pa je "trmasta ali uporniška" hči, ki se očetu upira in ga na ta način prisili, da opazi njen obstoj. Kasneje jo lahko strategija "upiranja" privede do tega, da se nenehno bori, čeprav včasih ne ve zakaj ali proti komu.

Odpoved hrepenenju 

Avtorja možnost zazdravitve rane vidita v tem, da se hči odpove želji, da bi jo oče kdaj koli priznal v njenem dostojanstvu in enkratnosti. To je težko in zahteva izpuščanje velikega hrepenenja in sprejemanje ranljivosti. 


Priznanje oz. potrditev, ki si ga je želela od očeta, lahko pride iz nje same - opre se lahko na lastno dostojanstvo, na sveto v sebi ali izven sebe. Če ji to ne uspe, se ji lahko zgodi,  da se zato, da bi dobila očetovo potrditev in ljubezen, popolnoma razdaja - od sebe daje vse, kar ima, ne da bi kaj zahtevala v zameno. Podobno lahko ravna tudi v odnosu do svojega moža in otrok. Pretirano razdajanje in potrjevanje svoje vrednosti s storilnostjo, privedejo ženske na rob psihičnega in fizičnega zloma.

Hči, ki je bila očetu nadomestna partnerica, ima težko nalogo, da opusti to identiteto in se postavi na svoje noge. Če ji to ne uspe, se zgodi, da moški, s katerimi se zaplete v romantično zvezo, ne dosegajo očeta. Zato na koncu lahko ostane sama.

Ljubim te, takšno kakršna si

Za soočanje z resnico svojih ran ni nikoli prepozno. Kadar koli se za to odločimo, je pomembno, da imamo na voljo varen prostor in človeka, ki nam bo prisluhnil brez obsojanja. V procesu zdravljenja prebudimo vire notranje moči ter se s vztrajnostjo in zdravim egoizmom borimo zase. Takrat lahko zaživimo polno življenje. Naše rane so zaceljene, ostale so so samo brazgotine, vendar zaradi njih ne trpimo več. Počutimo se cele in ljubljene. Ne potrebujemo več očeta, da nam da dovoljenje, da nas ljubi, sprejema in ovrednoti. Same s sabo smo v miru. Naše rane postanejo znamenje naše notranje preobrazbe.

Takrat lahko zaslišimo, kako očetovski glas v nas pravi:

Dobro je, da si takšna, kakršna si.
Dobro je, da si.
Hodi po svoji poti.
Dovolj moči imaš v sebi.
Želim, da postajaš vse bolj živa.
Živi svoje življenje, v soglasju s svojim notranjim glasom. 
(NSŽS, str. 67)

Biti drzna in čuječa

To poletje med drugim ponovno berem Ples starih mater, Clarisse P. Estes, avtorice kultne knjige Ženske, ki tečejo z volkovi. V njej govori o arhetipu modre ženske, velike matere, ki združuje v sebi, kar je "na videz nelogično, a še kako koristno, z velikimi darovi globoke psihe."

Avtorica pravi, da z arhetipom velike matere, modre ženske, postanemo "blagoslovljene s čudežem dobro uravnovešene raznolikosti protislovij", zaradi katerih smo - "mlade, ko smo stare in stare, ko smo mlade". Naslednji odlomek, kjer to misel razloži, mi je bil res všeč, zato sem ga zapisala še za vas. Čutim, da nosi zelo pomembno sporočilo oziroma vodilo.

"Veliki protislovni darovi so predvsem biti modra pa vendar nenehno posegati po novem znanju, biti zvrhana spontanosti in zanesljivosti, biti divje ustvarjalna in usmerjena k cilju, biti drzna in čuječa, varovati tradicionalno in biti resnično izvirna." (Ples starih mater, str. 11). 

Zveni znano?:)

Če bi vedela ...

Kaj bi naredila, kako bi živela, če bi že danes vedela, kar boš vedela ob koncu svojega življenja?

Pogosto se oziramo nazaj za našimi življenjskimi izkušnjami in pomislimo: "Če bi takrat vedela, kar vem zdaj, bi zagotovo ravnala drugače." Ali pa si ob pomembnih življenjskih križiščih ali vprašanjih, želimo, da bi dobile nasvet kake izkušene osebe, modre ženske ... Ker pa takih oseb nimamo vedno pri roki, nam lahko pride prav zanimiva vaja, oziroma meditacija, s pomočjo katere lahko dobimo kakšnega od odgovorov, ki si jih želimo. Pomaga nam, da se povežemo z arhetipom modre ženske, ki ga vse nosimo v sebi. Takole gre:

Namestite se v udoben kotiček, zaprite oči in po nekaj globokih vdihih lahko začnete.

Predstavljajte si čudovit gozd, kakršnega imate najrajši. Sprehodite se med drevesi in občudujte njihovo lepoto. Prisluhnite zvokom, ki so okoli vas, čigavi so? Začutite, kako prijetno vam je in globoko vdihnite mehko svežino gozda. Nato se osredotočite na potko po kateri hodite. Sledite ji. Vodi vas do posebno lepega dela gozda, kjer stoji stara, a lepa hišica. Razglejte so po okolici hišice. Kaj opazite? Visoke stare smreke, košate hraste, drobni potoček, izvir s slapom, čudovit skalnjak ali kaj drugega? Naužijte se prelepih pogledov, nato pa pogled usmerite proti hiški. Pred njo zagledate starejšo žensko. Kakšna je? S kakšnimi občutki vas navdaja? Kaj ima oblečeno, kako vas gleda? Povabi vas, da se skupaj usedeta. Po nekaj začetnih stavkih, jo vprašajte, kar vas zanima. Kaj vam bi odgovorila?

Kot pravijo: vse, kar moramo vedeti, je že v nas, če si le prisluhnemo.

Prisluhniti šepetu telesa

Kako sprejmam različne ponudbe, ki mi jih prinaša življenje? Si vzamem čas, da začutim svoje občutke glede tega? Ali dovolim avtopilotu, da vsemu vsaj malo zanimivemu reče DA, potem pa mi je žal? V kolikšni meri si dovolim slediti resnici, ki jo občutim v telesu?

Razmišljala sem o svojih odzivih in ugotovila, da se odzivam na naslednje načine:

- včasih rečem neki stvari, ponudbi, DA, še preden si sploh dopustim čutiti, kaj bi rada
- včasih čutim, da bi rada rekla NE, pa kljub temu rečem DA
- ali pa, ko čutim NE, ampak mislim, da bi morala čutiti DA in imam potem velike občutke krivde, ker sem rekla NE
- tretjič  spet rečem NE, ker si nečesa ne dovolim, čeprav v sebi čutim, da bi od srca rada rekla DA.

Pri tem je zanimivo, da mi telo najpogosteje dokaj jasno sporoči svojo resnico - lahko gre z metuljčke v trebuhu, občutek polnih prsi ali pa občutek slabosti, stiskanje v prsih, povečano hitrost dihanja, občutek suhega grla ali pa naježeno kožo.

Opažam, da se mi še vedno dogaja, da te občutke sama pred seboj kar nekako prikrijem, potlačim ali se sprenevedam, da pomenijo nekaj drugega kot v resnici pomenijo. To se ponavadi ne konča preveč dobro. Sploh ne dobro!

A včasih že znam prisluhniti resnici, ki mi jo sporoča telo in jo sprejeti za svojo. Kljub temu, da je v nasprotju z vsem, kar bi moralo biti, kar bi jaz morala biti, čutiti ali hoteti ... in kar sem bila naučena.

Sprejeti resnico svojih občutkov, sebe kot smo, svojega telesa, čeprav bi morda celo rade bile drugačne, je prava modrost. Kadar ne vemo, kaj bi rade ali kaj želimo sprejeti v svoje življenje, si dovolimo vdihniti, prisluhniti šepetu našega telesa in sprejeti njegovo sporočilo. Pri tem nam je lahko v pomoč meni ljuba afirmacija Luise Hay: "Stojim v svoji resnici. Diham in živim svobodno. Diham in živim radostno."

Vaje v uživanju

Danes bi vam rada nekaj napisala o čudežni moči užitka. Čeprav se zdi, da nam življenje v današnjem času nudi obilo užitkov na vsakem koraku (morda že skoraj preveč), je ta vtis varljiv. V resnici imamo pogosto na voljo le kopico hitrih in nadomestnih užitkov, s katerimi navidezno zadovoljimo naše hrepenenje po globjih užitkih. A duša ostaja prazna, saj hitri užitki ne morejo nahraniti naših globin. Torej - ali danes sploh še znamo resnično uživati? In če ne, zakaj bi se uživanja nujno morali (spet) naučiti?

Sama imam do uživanja že od nekdaj zelo pozitiven odnos. To pomeni, da sem rada uživala in da sem bila uživanja vešča. Znala sem si najti čas in si podariti male in velike užitke, ki so me osrečevali. Na primer, kavica v lepem ambientu ob prostem dopoldevu z ljubo prijateljico. Sprehod po jutranjem gozdu. Nabiranje regrata in uživanje v regratovi solatki. Opazovanje zvezd, nabiranje gob v jesenskem gozdu. Stiskanje z otroki, ples … se lepo obleči, urediti ali pa se ravno obratno malo prepustiti divjemu ... Vse to mi je dajalo veliko elana za moje ustvarjanje in življenjske izzive.

A v življenju se vse spreminja in v tem trenutku opažam, da sem precej »skregana« z uživanjem. Posledica tega je, da sem pogosto (brez očitnega razloga) utrujena, brez prave življenjske radosti in opažam, da sem postala prava tečnoba za svet okoli sebe, saj precej slabo prenašam ljudi, ki brezkrbno uživajo. Moj »to do list« se namreč sploh nikoli ne konča in zato sem si uživanje, razen hitrih nadomestkov, skoraj prepovedala oziroma sem se mu za nedoločen čas odpovedala … Ko sem začela prebirati knjigo Brezčasne boginje, ameriške zdravnice in avtorice kultne knjige Žensko telo, ženska modrost, sem hitro dojela, da ima to »nedolžno« ali družbeno celo zelo priznano odpovedovanje užitku pomemben vpliv na moje slabo počutje.

Dr.Christiane Northrup je užitku posvetila eno izmed prvih poglavij svoje knjige. Za začetek citira Oscarja Wilda, ki je v Sliki Doriana Graya zapisal: »Duše ne more ozdraviti nič drugega kot čuti, prav kot čutov ne more ozdraviti nič drugega kot duša.« Njene misli o uživanju se mi zdijo odlične in mislim, da bi jih morala poznati vsaka ženska. Zato sem jih nekaj zapisala. Zame in za vas:).

Prepovedani užitek

Užitek je od nekdaj zelo kontroverzen. Po eni strani tako zaželen, po drugi strani prepovedan in obremenjen s težo krivde. Dovoljen za ene, prepovedan za druge. Med temi drugimi, so se skoraj skozi celotno zgodovino znašle tudi ženske. »Naučili so nas, da je vse, kar je prijetno, sumljivo. Če samo pomislimo, da bi se dobro počutili v lastnem telesu in uživali v čutnih izkušnjah, že pričakujemo, da nas bo kdo kaznoval. Da se počutimo slabo in mislimo, da si ne zaslužimo užitka, je del naše kulture dominacije. Takoj, ko začnemo v čem uživati, nam začne tihi glas prišepetavati: »Previdno. Pazi se grešnih užitkov.« Zanikanje in demoniziranje užitka je vzrok, da toliko žensk (in moških) dvomi o svojih naravnih instinktih, ki nam sporočajo, da nas takrat, ko se počutimo dobro v svojih telesih in srcih, preplavljata radost in obilje, ki se širita na druge ljudi.«

»Naučili so nas, da poštene ženske svoj prosti čas namenjajo neskončnemu razdajanju in nesebični strežbi in da nikoli ne skrbijo zase.«

Odpovedovanje užitku je dolgo časa veljalo za pomembno moralno vrednoto, ki naj bi vodila celo v razsvetljenje. Vendar, kot pravi dr. Christiane Northrup, odpovedovanje užitku ne zmanjšuje stresa in vnetja in ne povzroča izbruhov dušikovega oksida (kot užitek): »Naši možgani so narejeni tako, da nam omogočajo povezovanje z življenjsko silo in doživljanje pomlajevalnega užitka v naše dobro. Pozabili smo na pomen užitka in spomniti se moramo, da bi morali redno uživati in da je užitek vsakdnji del življenja.«

Biokemija užitka 

Kadar uživamo, naše celice proizvajajo signalne molekule ali plin, imenovan dušikov oksid. Le ta sprošča stene krvnih žil, zato se razširijo, to pa spodbudi večji pretok krvi skoznje. Sproščanje dušikovega oksida traja samo nekaj sekund, vendar pa so te sekunde, kot pravi Northrupova "resnično fantastične". "To sproži reakcijo drugih kemičnih snovi v telesu, zaradi katerih se dobro počutimo. Občutimo spremembo v količini energije in izjemen občutek sproščenosti." Poleg tega pa  se poveča tudi naša odpornost proti različnim boleznim in na ta način pomagamo telesu delovati bolje. Dušikov oksid je, po mnenju avtorice, nekakšna fizična manifesticija vitalne življenje energije (či ali prana), ki poživlja telo.

Užitek je tudi duhovna praksa oziroma način, da doživimo razsvetljenje (to je spoznal tudi princ Sidharta, ki je kasneje postal Buda). Dr. Northrup pravi: »Želim si, da bi si vzeli nazaj moč užitka. Užitek je božje darilo za nas. ... Redno bi morali uživati, da bi poskrbeli za srečo in radost v telesu in življenju. Trajni užitek je najboljši recept za dobro zdravje. ... Sprejemajmo svojo radostno, senzualno, telesno naravo in nahajmo razdajati vso svojo energijo drugim. To ni rečeno kar tako. Lahko vam reši življenje.«

Odločitev za uživanje

Zavestno iskanje užitka ima lahko zelo pozitiven vpliv na naše življenje, saj je naše telo v resnici narejeno tako, da se optimalno popravlja in obnavlja, kadar uživamo. In kadar se ženske odločijo za užitek, pravi dr. Christiane Northrup, je užitka v obilju za vse: »Ženska telesa so podobno kot mati Zemlja narejena tako, da bi bila vir obilnega užitka. So izraz te zemlje, matere, ki prinaša življenje v sodelovanju z energijo sonca in vsemi elementi.«

Pogosto ženske šele v zrelih letih spoznavamo kaj želimo, kaj potrebujemo, v čem uživamo. Ko izražamo svoje potrebe ali želje po uživanju, se opravičujemo ali smo sramežljive. Bežimo pred užitki in okolje nas pri tem izdatno podpira. Avtorica pa nam svetuje, da spoznamo tisto, v čemer uživamo, kar si želimo ali si zaslužimo. Dnevni recept za zdravje je, da vsak dan doživimo čim več užitkov: »Odložite za minuto tole knjigo in naredite seznam dejavnosti in doživetij, ob katerih vam zaigra srce. Pomislite tako na velike kot na male užitke. Kako lahko te užitke doživete pogosteje? Kako lahko dolgočasne vsakdanje dejavnosti, ki jih delate, ne da bi bili z mislimi pri stvari, spremenite v nekaj izjemno prijetnega?«

Vaje v uživanju

Kako se lahko vadimo v uživanju in s tem pozitivno vplivamo na svoje zdravje?

Ena izmed dejavnosti, ki jih predlaga avtorica je, da v svoje življenje vpeljemo določene rituale uživanja. Uživanje čokolade, torte ali pitje alkohola je lahko slaba razvada, a če jo spremenimo v ritual, v našem telesu in duši povsem drugače odzvanja. To pomeni, da če se umirimo, čuječno užijemo košček čokolade ali kozarec vina, bo telo doživelo to hrano čisto drugače, kot če bi jo uživali v naglici – ali pa, če bi to isto stvar uporabili kot sredstvo, s katerim bi se ubranili pred jezo ali žalostjo.

Uživamo lahko tudi v svojem telesu, ne samo seksualno, ampak tudi senzualno. Užitke nam lahko nudijo različni okusi, vonjave, pogledi, zvoki in čutni občutki … Telo sčasoma lahko v resnici natreniramo tako, da bo občutilo več teh občutkov, in sicer tako, da smo čuječni in popolnoma navzoči v telesu.

Veliko malih užitkov lahko doživimo v vsakdanjih stvareh: »Vsi se moramo spomniti tihe, sproščujoče radosti, ki jo čutimo, ko smo z drugimi, ko si ogledujemo lep razgled, skupaj z drugimi jemo dobro hrano, se smejemo in pogovarjamo. … Globok smeh iz trebuha telo preplavi z dušikovim oksidom. V budizmu nas smejoči se Buda spominja na zdravilno naravo smeha, ki simbolizira veselje nad življenjem. Smejte se in se zabavajte.«

Užitek na recept:)

Ko se odpremo uživanju, pravi Northrupova, se bodo užitki pojavili. Kako bi bilo, če bi si dale uživanje na vrh svojega seznama? Bogokletna misel, kajne:)? Pri odločitvi za večje uživanje, so nam lahko v pomoč tudi podpornice, ki nam bodo stale ob strani, ko si bomo poskušale najti čas za užitek.

Uživanje je tako pomembno za dobro zdravje, da bi ga zdravniki morali predpisovati na recept. »Ni nekaj sebičnega," pravi Northrupova: "je darilo sebi in ljudem okoli nas. S svojo radostjo jim dovoljujete, da jo doživljajo tudi oni. To ustvarja čedalje širši krog slavljenja in radosti, ki se v valovih širi od vas, to pa vsakega spravlja v boljšo voljo.«

In če razmišljate, kdaj boste imele čas za razmišljanje o uživanju ali uživanje samo, nam avtorica polaga na srce: »Čas za užitek je zdaj«. Kateri ljubi užitek bi si lahko privoščila danes?

Drobne stvari

Danes je moj dan

Tole pesem posvečam tistim trenutkom, uram, dnevom, ki jih imamo samo zase. Redki so, a zato še toliko bolj dragoceni.

Danes je moj dan

Danes je moj dan.

Stopila bom čez kupe perila,

pustila posteljo razmetano,

vzorce zobne paste na umivalniku,

prazne role wc papirja,

okna zaprta,

naj kdo drug poskrbi 
za te neodložljive katastrofe.

Danes je moj dan.

Šla bom skozi hišo s priprtimi očmi,

gluha za vse moje priganjače

moraš,

treba je,

spodobi se.

Poljubila bom svoje drage

in mehko zaprla vrata za seboj.

Danes je tisti dan,

ko bom počela nič in

se srečno izgubila v nevidnih svetovih

med travami,

poletnimi vetrovi,

čarnimi gozdovi.

Dihala bom sinjino neba, dokler ne bom

na večer spet zažarela.

Danes je moj dan,
jutri ...
jutri pa bom spet vaša.

Hrepenenje

Tale Menartova pesmica me je "zadela v živo" - tako lepo je povedano, kar čutim vsakič, ko imam prost dan. 

Danes še ni moj "sobotni večer", a ob branju pesmi sem začutila neskončno hrepenenje po času, ki je namenjen sami moji sreči - pisanju. 

Po čem pa ti tako močno hrepeniš?




PESNIKOV SOBOTNI VEČER
(Janez Menart, Zadnja pomlad, MK, 2016) 

Roka zastane; navada.
Nocoj ni potrebno naviti ure.

Dež čudovito pada.

Jutri ne bo sekature.
Jutri bo spet moj dan.
Duh bo vzcvetel iznenada
kot park, od dežja opran.

Dež čudovito pada.
Kakor mamilo rosi v ušesa.

Toliko dela sem sebi dolžan,
dela, ki s srečo se sklada,
da najbrž ne bom naredil ničesar.

Dež čudovito pada.

A, ko bo legal večer,
sreče bo manj in manj,
čuden, nejasen nemir
v strahu bo slikal nov dan.

Za ponedeljkom
bo torek, bo sreda,
bo teden, bo mesec,
bo leto minilo,
in, dokler mi misel dogleda,
bo moje življenje kot redko cedilo,
ki skoznjo pretočil bo čas mojo kri;
in mojih, res mojih dni
na njem bo ostalo
le malo, prav malo,
za zrno soli.

A jutri bo spet moj dan.
In noči se ne mudi.
In misel lahko razklada
v pristanu pokoja tovore slasti
z usidrane ladje sanj.

Dež čudovito pada.

Ura stoji.

Sprejemanje

Bolje ne bo nikoli

"Bolje ne bo nikoli," je zame skoraj bogokletna misel, ki me je prešinila nekaj dni nazaj. Spomnila sem se istoimenskega filma, z Jackom Nicholsonom in Helen Hunt v glavnih vlogah. Naslov sem takrat dojemala kot precej pesimističen ... no, do zdaj. Velike spremembe v katerih sem se znašla v zadnjem letu, so me pripeljale do tega, da ta naslov - to besedno zvezo, zdaj razumem precej drugače - kot vir moči, ki izhaja iz zavedanja oziroma stika s sedanjim trenutkom.

Upanje, da bo nekoč bolje, da se bodo stvari izboljšale in da mi bo lažje, kot mi je bilo v danem trenutku, je bilo zame vedno pomembna opora, da sem šla lažje skozi težke čase. Lahko bi rekla, da mi je optimizem pomagal naprej, a ugotavljam, da ima to upanje zanko, v katero sem se ujela ničkolikokrat, a mi je šele zdaj postala razvidna. Naj razložim.

"Ko bo ..., bom ..."

Ko sem imela majhne otroke, sem se morala odpovedati mnogim stvarem, ki sem jih zelo pogrešala. Na primer to, da sem naspana, da lahko pojem kosilo v miru ali pa imam čas, ko me nihče ne potrebuje in sem za svet nevidna. Tolažila sem se, da bo bolje takoj, ko hčeri malo zrasteta. In sem za nedoločen čas odložila nekatere svoje potrebe in želje. No, kasneje sem ugotovila, da sem imela pravzaprav takrat, ko sta bili hčeri majhni, začuda:)) več časa kot kasneje oz., da tisti boljši časi nekako niso prišli:).

Ali pa ko se zaradi službenih obveznosti odrečem spanju, redni prehrani, gibanju, druženju ... tudi takrat si prigovarjam - samo še ta projekt zaključim, pa tole napišem, popravim, ustvarim ... pa bo bolje in bom imela spet čas tudi za to, kar potrebujem in si želim. 

Seveda se zaradi odrekanja mnogim mojim temeljnim potrebam pogosto počutim jezno, žalostno, zagrenjeno, utrujeno ... diham "na škrge" in sanjam čase, ko bo bolje in bom spet polna energije in veselja do življenja.

In res, potem ti težko pričakovani "boljši časi"  pridejo - a žal so večinoma precej (pre)kratki. Morda je to vikend, prazniki, kak dan med tednom, ko mi odpade kakšna obveznost, dopust ... Takrat se nadiham, napolnim si baterije in si privoščim kaj za dušo. A ugotavljam, da ti trenutki pridejo premalokrat, da bi lahko zapolnili strašno lakoto, ki je nastala v njihovi odsotnosti. Včasih se mi zdi, da "dobri časi" v bistvu ne pridejo zares, ampak so kot nekakšne sanje, za katere, ko minejo, ne vem točno, ali sem jih le sanjala ali so bile resnične:)).

Ure, ko smo lahko cele in poskrbimo zase, za svoje potrebe in tudi nekaj svojih želja, so žal vse bolj skopo odmerjene. To je žalostno dejstvo. K temu veliko prispeva povsod prisoten pritisk sodobnega načina življenja, pa tudi privzgojeni notranji priganjalci, ki nas vseskozi prepričujejo, kaj vse je res nujno postoriti, da si bomo "boljše čase" sploh zaslužile! Dobri časi se nam tako vse bolj odmikajo nekam v prihodnost in počasi postajajo le še pobožne sanje.

Zato sem se odločila, da bolje kot danes, ne bo nikoli:)). Pa to ni resignirana odločitev, ampak zavedanje, da moja resnična moč izhaja iz sedanjega trenutka. Ne bom več čakala na vikend, dopust, praznike, da otroci zrastejo, da postanem bolj to in ono .... Prav danes si bom, ne glede na to, kako naporno je in kako mi primanjkuje časa, srčno prizadevala, da naredim nekaj zase. Nekaj, kar me bo nahranilo, osrečilo, poživilo ... nekaj, kar me že dolgo vztrajno kliče.

Kaj pa vi, kaj bi si privoščile, če bolje kot danes ne bi bilo nikoli?

Objeti polnost življenja

 Že kar nekaj let si želim, da bi se naučila sprejeti in objeti vse, kar se dogaja v meni - vse misli in občutke, ki se mi porajajo, ne glede na to, kakšni so. In si dopustiti, da v polnosti in brez strahu občutim tako žalost kot veselje, ter se ne obsojam za misli, dvome, kritike ali potrebe, ki so del mene.

To mi je že od nekdaj zelo težko. Ko nekaj občutim, se v meni vsakič sproži nekakšen privzgojen refleks in začnem vrednotiti ali je to čustvo dobro, slabo, potrebno, nepotrebno. Tu se ocenjevanje ne ustavi - vrednotim tudi sebe v teh občutjih - npr. ne bodi žalostna, ker žalostnih ljudi nihče ne mara ali jeziti se ni zdravo ipd. Podobno je z mislimi, na primer, če ne morem razmišljati pozitivno, se za to obsojam. Seveda to pomeni, da nekatera moja čustva, misli, ne dobijo prostora. Da nečutenje vodi v otopelost, sem se naučila že pri Brene Brown, nisem pa se zavedala, da prekinjanje stika s svojimi čustvi vodi tudi v prekinjanje stika s svojimi najglobljimi potrebami. 

Pomemben uvid na tem področju sem doživela, ko sem se lani udeležila seminarja Nenasilna komunikacija, ki sta ga vodila Robert Kržišnik in Marjeta Novak. V dveh dneh smo spoznali le delček kompleksnega tridelnega koncepta Nenasilne komunikacije (NVC - Nonviolent Communication), katerega avtor je dr. Marshall Rosenberg. Najbolj me je navdihnila tista tretjina tega koncepta, ki nosi naslov SAMOEMPATIJA in vaja, ki se imenuje Štirje stoli.

Pomembnost samoempatije

Vaja se sicer  uporablja kot način vživljanja v drugega oz. kot notranja priprava na soočanje z izzivalno situacijo. Je eden izmed načinov, kako lahko presežemo avtomatski odziv na zunanji dražljaj (pobegni, bori se, zamrzni) in skušamo bolj zavestno delovati. Ena izmed ključnih stopenj v tem procesu je, da pridemo v stik s svojimi občutki in potrebami (kar se zgodi na t.i. tretjem stolu). In prav tu se zgodi čarovnija, ki me je navdušila.


Z presedanjem z enega stola na drugega smo ozavestili proces, ki se zgodi v nas v situaciji, ko smo čustveno izzvani. Na prvem stolu smo morali izreči vse kritične, nesramne misli o povzročitelju naše frustracije, na drugem stolu smo izrekli vse, kar si v tej situaciji slabega mislimo o sebi. Na tretjem stolu pa je sledil obrat k sebi. Po vdihu in štetju do deset, smo se skušali "resetirati" in se povezati s seboj. Poslušali smo svoje telesne občutke in dihali. Glavno vprašanje je bilo: Kako se počutim v tej situaciji? Skušali smo prisluhniti in zaznati svoje potrebe in vrednote, ki so nam pomembne in se skrivajo pod čustvi. 

Kaj čutim, kaj potrebujem?

Pogosto se zavedamo, kaj nam je v določeni situaciji pomembno, kaj potrebujemo, vendar se prestrašimo krivimo ali obsojamo, ker te naše potrebe očitno niso izpolnjene in lahko se nam zgodi, da se spet znajdemo na 1. stolu. Tu nam je na pomoč priskočila voditeljica delavnice, ki nam je svetovala, da obstanemo s svojo potrebo, dihamo in jo skušamo brez obsojanja občutiti, objeti in  vse občutke, ki se porajajo z njo. Lahko se spomnimo tudi trenutka (pa naj bo še tako daleč) ko je bila ta naša potreba izpolnjena in vztrajamo v tem občutku toliko časa, kolikor potrebujemo. Šele nato se lahko premaknemo na 4. stol, saj smo v procesu pridobili sposobnost, da se sploh lahko vživimo v potrebe in občutke drugega.

Kar me je navdušilo je bila misel, da se ne obsojamo, ne kritiziramo in ne prestrašimo občutkov, ampak jih objamemo in sprejmemo kot del najbolj živega dela v nas, kot del življenja. Šele na ta način lahko pridemo s stik s svojimi potrebami. Ozavestila sem tudi, kako pomembno je, da se za te potrebe ne obsojamo, ne krivimo ali podoživljamo trenutke, ko ni bila izpolnjena, ampak da dihamo z njo in jo objamemo kot svojega otroka. 

Pot do sebe je tudi pot do drugih

Vsa naša občutja, potrebe, ne glede na to kakšni so, so izraz - manifestacija polnosti življenja v nas. Šele, ko smo v stiku s svojimi potrebami in zmožni občutiti empatijo do sebe, smo lahko empatični tudi do drugih. Pot do dobre komunikacije in odnosov vodi torej "preko" dobre komunikacije s seboj oziroma sposobnosti vživljanja v lastna čustva in potrebe.

Kadar me prime, da bi se obsojala za svoje občutke, misli ali potrebe, mi pomaga, 
da si nežno rečem: "Objemam polnost življenja v sebi."

Klub nepopolnih mam:)

Ana Pavec, moja ustvarjalna sestra, prijateljica, mamica petih otrok, prevajalka, doula, blagornica, vizonarka, ki me že leta navdihuje s svojo ustvarjalnostjo in predanostjo svojemu poslanstvu, me je prosila naj vas povabim v njen spletni klub S teboj sem. Rada bi vam napisala, zakaj se mi zdi pomembno in naravnost osrečujoče, da taki klubi obstajajo.

Anina spletna stran S teboj sem, je bila vrsto let vir navdiha in informacij za mnoge izmed nas, ki smo v pred- in po- porodnem obdobju, iskale nekaj več. Začutile smo potrebo, da postanemo mame, ne samo svojim otrokom, ampak tudi sebi! Lani je Ana različne vsebine, ki so bile prej dostopne na spletni strani, združila v zanimiv klub oziroma spletno skupnost S teboj sem, ki svoje članice razvaja z bogatimi vsebinami kot so dnevne spodbude, spletni seminarji, intervjuji in video knjižni namigi o vrsti tematik, ki so blizu ženskam, ki želijo živeti bolj polno življenje v različnih obdobjih življenja oziroma materinstva. 

Sama vidim svoje materinstvo kot neke vrsto iniciacijo oziroma prehod v drugačen, nov način bivanja, kot proces, ki me je vodil k mojemu najglobljemu bistvu. Ta - duhovni vidik materinstva, je največkrat spregledan, o njem ne izvemo na predporodnih tečajih, pri ginekologu ali v medijih ... Z vsemi vprašanji, pastmi in dvomi tega obdobja največkrat ostanemo same ... O čem govorim?

Kako (z)raste mama

Čez dober mesec in pol bo minilo 10 let odkar sem postala mama. Koliko se je v teh letih spremenilo! Iz male štručke je zrasla nadebudna četrtošolka, ki ji sledi in jo občuduje drugošolka ... Spremenila pa sem se seveda tudi jaz. V teh letih sem prehodila zelo pestro pot. Pot preizkušenj in notranjega zorenja - pot od negotove mlade mamice do ženske, ki goji vero vase in se trudi biti dobra mama tudi sami sebi.

Spomnim se občutkov, ko sva s hčerko prišli domov iz porodnišnice. Koliko vprašanj mi je rojilo po glavi! Ali bom znala in zmogla? Kako nama bo šlo?

V meni se je poleg veselja mešalo mnogo občutkov. Čutila sem negotovost in strah. Strah, ki je bil včasih tako velik, da je včasih skoraj zasenčil veselje, ki sem ga čutila ob mali dojenčici.

Iskanje svoje poti

Spominjam se, da sem se pogosto počutila dobesedno zasuto s poplavo informacij v zvezi z dobrobitjo otroka. Napotki in nasveti, ki sem jih poslušala, so si pogosto nasprotovali in se izključevali - kar je bilo dobro včeraj, recimo, danes niso več priporočali, in tako naprej … Skušala sem iskati svojo pot, a bila sem preveč obremenjena s pričakovanji in predstavami o tem, kakšna mama bi morala biti.

Moje predstave o materinstvu so bile zelo idealizirane in velikokrat sem se obremenjevala s tem, da bi morala biti boljša mama kot sem.

Občutki krivde, da bi morala narediti več, bolje, drugače, so bil del mojega vsakdana. Počutila sem se ujeto in nemočno. Nisem vedela, kaj naj izberem, kaj pravzaprav hočem …

Danes vem, da nisem znala razlikovati med tem, kakšna mama si želim biti in kakšna mama sem mislila, da bi morala biti. V meni se je vse mešalo in zdelo se mi je, da sem na nekakšni tekmi, kjer si moram prizadevati, da čim bolje izpolnim svojo vlogo in svoja pričakovanja.

Nepopolna mama

Nobena vloga ni bolj idealizirana in obremenjena z visokimi pričakovanji, kot vloga mame. Mnoge ženske se znajdemo ujete med lastnimi predstavami o tem, kakšna naj bi bila dobra mama in med pričakovanji in zahtevami, ki jih pred nas postavlja družba. Kaj hitro se nam lahko zgodi, da v tej zmedi izgubimo stik s sabo, svojimi potrebami in željami. To se od nas v bistvu skoraj pričakuje. A v resnici nas izkušnja materinstva kliče povsem v drugo smer – k odkrivanju sebe, svojih želja, potreb in poslanstva.

Preden sem postala mama, sem imela izredno ustvarjalno obdobje. Bila sem aktivna v večih društvih, prevzemala sem dodatne projekte v službi. Ko sem se vrnila s porodniške, sem pričakovala od sebe, da bom delala vsaj tako kot prej. Saj veste, otroci niso ovira! Želela sem si potrditve na svojem poklicnem področju. Nisem si dovolila, nisem začutila, da je čas, da začnem delati stvari, živeti drugače. To je bil čas, ko sem se vse bolj oddaljevala od sebe. Telo me je na vse mogoče načine opozarjalo, da pretiravam. A ga nisem poslušala, ni bilo časa in ni bilo pomembno.

Občutila sem veliko razliko med obdobjem nosečnosti in po porodu. Če sem imela med nosečnostjo prvič v življenju občutek, da mi je dopuščeno, da se oziram na svoje počutje in potrebe in živim iz njih, me je po rojstvu dohitela »realnost«.

Kot mama sem "morala" (in tudi pričakovala od sebe) poskrbeti predvsem za počutje in potrebe svoje družine, sebe pa za nedoločen čas spet postaviti na stranski tir.

Razkorak med med tem, kar sem čutila v sebi in tem, kako sem delovala je bil velik. Pogosto sem se počutila žalostno, nemočno, brez prave energije za premik stvari, ki sem jih želela spremeniti … To je bilo težko obdobje. Obdobje iskanja, mnogih vprašanj, vrtenja v krogu … Dokler nisem našla Knjige Blagor ženskam, Alenke Rebula, začela obiskovati Blagornice in odkrila spletne strani, kjer sem lahko dobila podporo, navdih, spodbudo, da premaknem stvari v želeno smer. Ena izmed takih strani je bila tudi stran S teboj sem.

Kdo sem, kaj želim?

Ko danes gledam nazaj, sem prepričana, da me je prav materinstvo  spodbudilo, da začnem iskati svojo pot in vero vase. Sčasoma sem ugotovila, da moram, če želim biti dovolj dobra mama, najprej ugotoviti, kdo sem, kaj mi je pomembno in kakšna je moja pot. Le tako sem lahko postala »odporna« na lastna nerealna pričakovanja in na pretirane zahteve družbe. In spet zadihala svobodno. In zaživela, ne več po pričakovanjih in lastnih otroških predstavah, ampak po svoji meri. Iz srca.

Postati mama sama sebi

Moja zgodba je verjetno podobna mnogim ženskim zgodbam. Ko ženske postajamo mame svojim otrokom, pogosto začutimo močno hrepenenje, da bi se naučile biti mame tudi same sebi. 

Ali kot pravi Ana - začutimo hrepenenje, da bi znale biti mame tudi svojim sanjam:).

To je nekaj, česar se moramo mnoge ženske šele naučiti. Vesela sem, da obstajajo spletni klubi, kot je klub S teboj sem, saj ženskam v različnih obdobjih nudi spodbudo, nežne besede in koristne informacije, ki nam olajšajo izzive posameznega življenjskega obdobja oz. materinstva. Vemo, kako prav nam pridejo spodbudne besede, tolažba, podpora in prave informacije v pravem trenutku!

Skoraj gotovo bi lahko po svoji začrtani poti hodile tudi same, a ob Anini podpori in v družbi drugih žensk v klubu, je to veliko bolj zanimivo, navdihujoče in zabavno:)). Torej, drage moje, toplo vabljene, da se nam pridružite!