sreda, 10. maj 2017

Hrepenenje

Tale Menartova pesmica me je "zadela v živo" - tako lepo je povedano, kar čutim vsakič, ko imam prost dan. 

Danes še ni moj "sobotni večer", a ob branju pesmi sem začutila neskončno hrepenenje po času, ki je namenjen sami moji sreči - pisanju. 

Po čem pa ti tako močno hrepeniš?




PESNIKOV SOBOTNI VEČER
(Janez Menart, Zadnja pomlad, MK, 2016) 

Roka zastane; navada.
Nocoj ni potrebno naviti ure.

Dež čudovito pada.

Jutri ne bo sekature.
Jutri bo spet moj dan.
Duh bo vzcvetel iznenada
kot park, od dežja opran.

Dež čudovito pada.
Kakor mamilo rosi v ušesa.

Toliko dela sem sebi dolžan,
dela, ki s srečo se sklada,
da najbrž ne bom naredil ničesar.

Dež čudovito pada.

A, ko bo legal večer,
sreče bo manj in manj,
čuden, nejasen nemir
v strahu bo slikal nov dan.

Za ponedeljkom
bo torek, bo sreda,
bo teden, bo mesec,
bo leto minilo,
in, dokler mi misel dogleda,
bo moje življenje kot redko cedilo,
ki skoznjo pretočil bo čas mojo kri;
in mojih, res mojih dni
na njem bo ostalo
le malo, prav malo,
za zrno soli.

A jutri bo spet moj dan.
In noči se ne mudi.
In misel lahko razklada
v pristanu pokoja tovore slasti
z usidrane ladje sanj.

Dež čudovito pada.

Ura stoji.