Bosa plešem med kresovi

je naslov Alenkine pesmi, ob katerem mi vedno zastane dih in telo mi preplavi val hrepenenja. Sliši se pravljično in lahko si predstavljam sebe, kako plešem ob ognju, v dolgi obleki, lasje mi plapolajo v večernem vetru, v zraku je vonj po ognju in poletju. Lepo mi je, skoraj že malo ekstatično, brez zadržkov se predajam gibanju, telo samo narekuje ritem in jaz se mu prepuščam.

Plesati je bila dolgo ena izmed mojih tihih želja. Tistih želja, katerih uresničitev nam prijatelji in znanci zaželijo ob rojstnih dnevih, tistih, ki jih niti sami ne upamo izreči na glas, ki jih še mislimo potiho, da nas ne bi kdo slišal in so tako nežne in ranljive, da bi jih le en pogled ali beseda neodobravanja pokopala za vedno.

Iz otroštva se spominjam, kako rada sem plesala. Soba, ki sva si jo delili s sestro, je bila moje plesišče, varno skrito pred nepovabljenimi pogledi. Uživala sem, prepuščala sem se. A skozi odraščanje se mi je v mojo zavest prikradlo prepričanje, da ne znam plesati, da nisem za ples. Ne vem točno od kod je prišlo, kako se je oblikovalo, morda je nanj vplivala kakšna kritična pripomba, ki mi jo je sestra zabrusila v najinih najstniških prepirih. Morda krhka samopodoba ali pa privzgojeni družinski vzorci o drugorazrednosti in podrejenosti telesa ... Verjetno vse skupaj. Nisem nehala plesati, a raje sem plesala še bolj na skrivaj, ali pa z občutkom, da sem nerodna in brez občutka za ritem. Neprijetni občutki, ki jih nisem želela čutiti, in občutek krivde, da si sploh drznem plesati!

Danes se mi zdi prav neverjetno, kako dolgo je bilo to prepričanje trdno zasidrano v meni. In kako močno je vplivalo tudi na moj odnos do lastnega telesa, še posebej na občutenje privlačnosti in ženskosti. Delovalo je kot nekakšna notranja prepoved uživanja, ne samo v izražanju s telesom, ampak tudi kot prepoved uživanja življenja na splošno.

A želja po plesu je vztrajala, kot plamenček, nežen a vztrajen. S svojim drobnim sijem je ožarjal moj notranji prostor in ga oživljal tudi v časih največje „suše“. Kljub vladavini Prepričanja, da ples ni zame, je želja preraščala v tiho, a silno hrepenenje. Hrepenenje po prepuščanju gibanju telesa, ritmu, glasbi in občutenju lepote in strasti (do) življenja.

To hrepenenje je sčasoma dobilo obrise in obliko prave želje. Želje, ki je bila tako drzna, da je bilo zame že samo misliti in želeti jo, prava notranja revolucija proti vladavini Prepričanja. Želja, da bi se z možem naučila plesati in nato zaplesala pred publiko, se je sprva zdela skoraj neuresničljiva, a to je bila prej njena prednost kot ne, saj ni predstavljala prevelikega tveganja.

Leta so pretekla, preden se je pred malo več kot pol leta nazaj pokazala možnost, da se moja skrita želja uresniči. Po več kot neverjetnem, skoraj pravljičnem naključju. Sprva sem bila prav osupla, nato pa neverjetno srečna, a tudi vznemirjena. Bom lahko kos vsem svojim predsodkom, prepričanjem, ki sem jim verjela, bom zdržala tveganje izpolnitve hrepenenja in imela pogum za nove poti?

Pravijo, da se želja izpolni, ko smo na njeno izpolnitev pripravljeni. In res je bilo tako, bila sem pripravljena. Uživala sem v vsakem trenutku priprav, v novih občutkih, ki sem jih čutila v telesu, v tem, kako drugače pleševa z možem, ko sva si blizu in povezana . Najbolj pa me je navdušil občutek strasti, ki jo občutim, ko plešem. Strast do življenja, do čutenja in čudenja.

In prišel je dan izpolnitve – in občutek je bil fantastičen. Kot v sanjah in še lepše: občutila sem radost in veselje prav v vsakem delčku telesa in duše. Plesala sem strastno, z občutenim telesom, v ritmu in kar je prav nenavadno – brez naprezanja, odrekanja in trpljenja – ampak z neverjetno lahkoto. Povsem nova izkušnja, ki mi je odstrla nov svet, in me (srčno upam) popeljala novim občutkom, prepričanjem in sanjam naproti.

ps zgornja fotka je s Kresovanja ob Zbiljskem jezeru, avtorja žal nisem našla