torek, 03. november 2015

Znamo poiskati toplo podporo?

Velikokrat opažam, da ženske ne zmoremo ali znamo poiskati tople sredine za razvijanje svojih ustvarjalnih idej. Čakamo, da bo okolje v katerem živimo, prepoznalo vrednost našega ustvarjanja in da bomo videne. Naša želja po tem je pogosto tako velika, da spregledamo očitno - da tu želene topline in podpore nikoli ne bomo dobile in da se moramo, če želimo ohraniti svoje ustvarjalno žarenje, premakniti naprej. 

Blagor ženskam,
ki znajo biti selivke,
ko postane zrak strupen,
krenejo na jug
in rodijo na varnem.
      
Alenka Rebula, Blagor ženskam

Največja ovira pri tem je gotovo strah, da bi zapustile tisto, kar je nam je znano, domače, pa čeprav je neprijazno in hladno. Strah nas je tveganja, novega okolja, v novih odnosov, še posebej, če so bile naše dosedanje življenjske izkušnje slabe. 


Druga velika ovira je otopelost. Če predolgo živimo v hladnem in brezbrižnem okolju, se nam zdi, da je to povsem nekaj običajnega. Naši čuti otopijo, ne prepoznajo več mraza, niti toplote. Kar nekako zamrznemo in obstanemo, v nas ni ničesar, kar bi nas pognalo naprej, k življenju.

Tudi iluzije so lahko zelo velika ovira. V svoji veliki želji, da bi bile deležne topline, se izčrpavamo, dajemo preveč svojega žara, z željo, da bi nekoč prejele v zameno nekaj topline, ki si jo zaslužimo. Ta naša (pre)velika želja povzroča iluzijo, zaradi katere ne zmoremo videti realnosti nekaterih naših odnosov - saj je naš vložek prevelik, da bi lahko prenesle neuspeh. Ujamemo se v izčrpavajočo igro, v kateri ne moremo nič pridobiti, saj nismo v stiku z realnostjo. Ljudi, s katerimi smo v odnosih, ne vidimo takšnih kot so, ampak le kot projekcijo naše velike želje. Seveda nam to odvzame vsakršno možnost, da bi jih izboljšale. V neprestanem boju za koščke toplote pa izgubljamo tudi sebe in žrtvujemo toplino svojega notranjega doma, da na koncu ostanemo notranje prezeble in lačne.
Topla sredina je zelo pomembna za žensko ustvarjalnost, pravi Clarissa Pinkola Estes, v svojem kultnem delu, Ženske, ki tečejo z volkovi: "Zamisli je treba prenesti nekam, kjer bodo deležne podpore. To je velikanski korak, pospremljen z žariščem; poiskati je treba nego in hrano. Zelo redke ženske zmorejo ustvarjati le s svojo močjo. Potrebujemo vse trepljaje angelskih kril, kar jih zmoremo najti. (...) Prijatelji, ki vas imajo radi in toplo sprejemajo vaše ustvarjalno življenje, so najboljša sonca na svetu."


O tem nam s svojo simbolno govorico pripoveduje tudi Andersenova pravljica o deklici z vžigalicami. Deklica vztraja v hladnem okolju, ki ne ceni njenih "iskric", zato ostaja lačna in prezebla. Da bi se ogrela porabi zadnje iskrice svojega notranjega žarenja, a je žal prepozno. Zgodba nas opozori na to, kaj se lahko zgodi z našimi ustvarjalnimi idejami in ustvarjalnostjo, če predolgo vztrajamo v okolju, ki je do nas brezbrižno.

Če čutimo, da nas okolje ne podpira (in verjemite, TO ČUTIMO), ne glede na naše napore, je zadnji čas, da zberemo ves pogum, kar ga imamo, premagamo strah, odložimo iluzije, zanetimo ogenj na ognjišču svojega notranjega doma in si ogrejemo prezeblo dušo in kosti. Ogenj nam bo dal moč, da odrinemo naprej. Stopil bo iluzije in nas napolnil z energijo, da bomo lahko poiskale toplino, ki jo potrebujemo.