ponedeljek, 13. avgust 2018

Večerno upanje


Večer je tako nežen
in pol miline ...
tvoja mehka dlan v moji,
sinje rdečine poletnega dne
se poslavljajo v ogledalu morja.

Zdi se mi, da bi lahko
stopila na prste,
nabrala nekaj zvezd iz neba
in jih položila v zavozlane
mreže najine bližine.

Morda bi nama pokazale pot?


Prisluhni svoji ranljivosti in našla boš moč

Na morju sem prebrala knjigo Ime mi je Mina, avtorja Davida Almonda. Čeprav je knjiga namenjena mladim bralcem, me je v celoti navdušila. Tako zabavnega, ustvarjalnega in hkrati pronicljivega, globokega branja že dolgo nisem imela v rokah. 

Poleg zares zanimivega sloga pisanja, ki ga vsake toliko časa presekajo zabavni grafični vložki, me je presenetilo, na kakšen subtilen način uspe avtorju prikazati proces sprejemanja svoje ranljivosti in moči, ki izhaja iz tega. Ta proces zelo lepo ponazarja dialog med Mino in njeno mamo. Mi je bil tako všeč, da sem ga zapisala še za vas:).
"Ali se, ko odrasteš," rečem," kdaj nehaš počutiti majhnega in šibkega." 
"Ne," reče. "Vedno imaš v sebi nekaj drobnega in krhkega, ne glede na to, kako odrasel si."
"Kot dojenček?" 
"Ja. Ali pa kot drobna ptička, čisto v tvojem srcu," reče. "Pa sploh ni zares šibka. Če pozabimo, da je tam, smo v velikih težavah."

Zato: "Prisluhni tisti šibki in močni stvari, ki jo imaš v srcu."

četrtek, 15. februar 2018

Sprejeti, kar je

Zadnjič sem ponovno vzela v roko provokativno knjigo Babe ne tarnajo, s podnaslovom Zgoščena modrost za sočne ženske. Ko sem jo brala v svojih zgodnjih tridestih, mi je bila "smešno zanimiva", zdaj pa, ko se počasi bližam letom "sočnih modrih žensk" pa me je nekaj odlomkov dobesedno "sezulo". 

Namreč, kar prevečkrat sem se lahko "našla" v njenih opisih tarnajočih žensk v srednjih letih, ki ne morejo sprejeti svoje resničnosti, ker mislijo, da si zaslužijo več, drugače, bolje in prepogosto razmišljajo o tem, kakšno bi moralo biti njihovo življenje, da bi bile zadovoljne! In, ki si ponoči vrtijo filme preteklih dogodkov, v katerih so se počutile tako ali drugače izigrane: "Če ne bi bilo tega, bi bilo .... če bi on/ona storila tako ... če bi reagirala drugače ...". Tarnavke ne vidijo, da je vsakdo deležen slabih stvari, ki se dogajajo v življenju.

Zavedla sem se, da imam tudi jaz v tem trenutku težavo s tem, da bi opustila razmišljanje o tem, kar je bilo in sprejela to, kar je. V moje srce se je, čisto potiho, priplazila grenkoba, ki je prej nisem poznala. Pridružili so se ji še občutki krivde, da ne zmorem občutiti hvaležnosti za vse, kar je. In kako naj uživam v lepem dnevu, lepi misli, drobni pozornosti, uspehu, če pa je toliko tega, kar ni ... In, kako sprejeti vse te spremembe, ki jih prinašajo srednja leta?

Kot pravi avtorica knjige, tarnanje nad vsem, kar "nas pesti" gotovo ne pomaga, kvečjemu poslabša stvari.  Pomaga pa, če opustimo vsako razmišljanje o tem, kar bi moralo biti, kar bi moglo biti oziroma smelo biti.  

Če bile rade BABE (beri: sočne, modre ženske), moramo sprejeti, kar je, ponosno dvigniti glavo in kar najbolje živeti s tem, kar je:
"Kar je bilo, je bilo. Kar je, je. Povsem preprosto. Morebiti ste kdaj mislile, da se boste poročile in nato srečno živele, imele popolne otroke in (po ženskem gibanju) tudi popolno kariero. In sedaj ste tu. Karkoli se je zgodilo ali se ni zgodilo, sodi v kar je bilo. Ne morete živeti še enkrat. Preteklost je preteklost. (...) Mogoče kateri del telesa ne deluje več dobro ali je okvarjen - in delate, kar je mogoče narediti, v medicinskem pogledu in sicer. Morebiti ste finančno omejene. Kakor koli je s čimer se mučite, povejte ljudem, ki morajo vedeti ali želijo vedeti. (...) Kakor koli že, babe ne dolgočasijo okolice z litanijami o svojih bolezenskih znakih - z organskimi recitali ali žalostinkami - z nadihom predstave ali hvalisanja. Baba ve, da ne ona ne njene težave niso središče vesolja, in ve, da imajo težave tudi drugi ljudje." (...)
Vdihnite. To je bilo tedaj.
Izdihnite. To je sedaj.
Vdihnite. Jaz sem.
Izdihnite. Mir.

sreda, 03. januar 2018

Pot preobrazbe

Avtorica: Amanda Clark
"Naj nam ugaja ali ne, polno živeto življenje zaznamuje milijon levitev, in zgodba pravi, da so vse bitke, zatiskanje oči, bežanje, jok, umiranje, žalost in zbeganost, prepletene korenine drevesa življenja, na katerega vejah mora naša odraslost obroditi sadove.

Pravi, da nismo človeški, če nismo zapustili doma, če se nismo trudili in bili poraženi, če nismo razpadli in nato dovolili, da nas v materinem loncu vrne v življenje mala, nepriljubljena, nikoli dotlej videna stvar, v katero smo verjeli."



Neposlušnost hčere sonca, Martin Prechtla

petek, 08. december 2017

Čas za pravljico?


Pravljice imam že od nekdaj še posebej rada. Pri osmih letih sem v šolski knjižnici odkrila dolgo polico knjig s pravljicami iz celega sveta. Vsak teden sem odhajala z novo, dokler ni bila "polica" prebrana. Pravljice so me na nek način začarale in vse do danes ostajam zaljubljena vanje. Še posebej odkar sem se začela zavedati, kako zdravilne so tudi za nas, odrasle.

Kadar koli sem se znašla na življenjski prelomnici, na križišču in nisem vedela, kako naj se odločim, kako naj se soočim z izgubo in pričakovanji, dvomi, vprašanji brez odgovora ... so prišle k meni "natanko prave" pravljice ali zgodbe. Take, ki so mi s svojo vsebino pomagale nekaj spoznati, razrešiti, ki so mi bile navdih in so bile moje učiteljice. Prinesle so mi uvid, ki mi ga moje razumsko razmišljanje, analiziranje, premlevanje, ni moglo prinesti, če naj sem se še tako trudila. Namreč, pravljica ima to nenavadno moč, da se nas dotakne v tisti skrivnostni del našega srca in duše, kamor naš razum nima vstopa (še dobro:) - v naše nezavedno. 

Zdravilna moč pravljic, zgodb je znana že od davnih časov. V starem Egiptu so dali faroni nad vrata knjižnice napis: "Hiša za zdravljenje duše", napis, ki je bil pogost tudi nad vhodi v stare samostanske knjižnice. Clarissa Pinkola Estés, pesnica,  jungovska analitičarka in varuhinja starih zgodb, ki je svet navdušila s knjigo Ženske, ki tečejo z volkovi, je o moči pravljic zapisala:


 »... Kadar koli kdo pripoveduje pravljico, se znoči. Ne glede na kraj, ne glede na čas, ne glede na letni čas, pripovedovanje pravljic prikliče zvezdnato nebo in beli mesec, da priplezata izza napuščev in obledita nad glavami poslušalcev. Ob koncu pravljice se soba včasih napolni z jutranjo svetlobo, drugič za njo ostane drobec zvezde, včasih raztrgan kosem nevihtnega neba. In kar koli ostane za njo, je dragoceno darilo, s katerim je treba delati, ga uporabiti za oblikovanje duše ...«
 
Od kod prihaja moč pravljic?

Podobno kot sanje, tudi zgodbe uporabljajo simbolni jezik in zaobidejo ego ter potujejo naravnost k duhu in duši, pravi Estésova, v Čaru zgodbe. Pravljice nagovarjajo našo čustveno raven in nas vabijo, da vzpostavimo stik z  zatajevanimi čustvi, ter nam odvzamejo strah pred lastnimi teminami, ki bi jih najraje nikoli ne uzrli. Ker zgodba govori preko arhetipov, lahko preko usode pravljičnih junakov spoznamo možnost preobrazbe lastnih ran v nove možnosti.

Starodavne pravljice, ki se prenašjo iz roda v rod, so pogosto krute in glavni junaki gredo skozi težke preizkušnje in trpljenje. Preko prispodob nam prinašajo modrosti, ki so jih ob pomembnih življenjskih preizkušnjah razvili naši predniki. Čeprav se morda komu zdi, da so nekatere pravljice prekrute, da so junaki prehudo kaznovani in da preveč trpijo, se ravno v njih skriva velik dar: 
"Mnoga najučinkovitejša zdravila, to je zgodbe, izhajajo iz hudega trpljenja, ki je prizadelo enega ali več ljudi. Kajti resnica je, da večina zgodbe izhaja iz bolečine; njihove, naše, moje, vaše, bolečine nekoga, ki ga poznamo, nekoga iz daljnega prostora in časa, ki ga ne poznamo. Pa vendar, protislovno, prav te zgodbe, ki vznikajo iz globoke bolečine, lahko priskrbijo najučinkovitejše zdravilo za pretekle, sedanja in celo prihodnje nesreče."(Čar zgodbe, C. Pinkola Estés)

Ena pravljica na dan, odžene zdravnika stran:)

Zgodbe in pravljice so enako nepogrešljive za dolgo in zdravo življenje kot primerna hrana, primerni odnosi in primerno delo, pravi Pinkola Estés. Ne bi se mogla bolj strinjati z njo, zato branje dobrih pravljic in zgodb priporočam tako odraslim kot otrokom. In kdaj je čas za pravljico? Zame - vedno. Zaupajmo, da nas bodo našle tiste ravno "prave". Mene je  v tem trenutku našla zgodba z naslovom Ženska, ki je našla svoj glas. Katera pravljica, zgodba pa v tem trenutku nagovarja tebe?


sobota, 02. september 2017

Zgodbe o očetih in hčerah

Zgodba odnosa z očetom je za vsako žensko ena izmed pomembnejših v njenem življenju. Lahko nas navdaja z radostjo, ponosom ali pa z obupom in občutkom prikrajšanosti. V različnih življenjskih obdobjih zgodbo na novo odkrivamo, ji pišemo nova poglavja in zaključke ...  Ne glede na to, kakšna ta zgodba je in kako jo doživljamo, ne moremo spregledati njene subverzivne moči.

Srečne, a v manjšini so ženske, ki so imele s svojim očetom poln in zadovoljiv odnos, saj so dobile bogato popotnico za življenje. Kaj pa tiste, in mednje se prištevam tudi sama, ki nam je ta odnos prizadejal rane, ki bolijo še v odraslosti?

Na začetku bi rada napisala, da ne gre za to, da bi krivili svoje starše za rane, ki so nam jih prizadeli, večinoma nehote in ker bolje niso znali. Gre pa za zavedanje, da te rane obstajajo, da skelijo in včasih (nehote) vplivajo tudi na naše odraslo življenje. A v tem zavedanju nismo nemočne žrtve svojih staršev, ampak odrasli, ki si želimo s poznavanjem in celjenjem svojih ran, bolj polno živeti in predvsem ne ponavljati napak svojih staršev.

Ko se rane odprejo ...

Kar nekaj prelomnic v življenju ženske je, ko se rane neizpolnjenega odnosa z očetom lahko odprejo. Najbolj pogosto se te rane odpirajo v odnosu s partnerjem, manj pa se tega zavedamo ob starševstvu, odnosih z različnimi avtoritetami, ali pa ob nizkem občutku lastne vrednosti. Po mojih izkušnjah pa je še ena pomembna prelomnica, ki nas zatrese do naših temeljev - to je bolezen, staranje ali smrt očeta. Ta zadnja je morda najtežja, saj pomeni dokončno slovo od že davno pokopanih upov, hrepenenj, kar nas lahko za nekaj časa zelo vznemiri.

Že kar nekaj literature sem prebrala o tej temi, poleti pa sem dobila v roke odlično knjigo Anselma Gruna in Marie-M. Robben, Najdi svojo življenjsko smer, s podnaslovom: Zdravljenje ran iz otroštva - duhovne spodbude. Le-te sta avtorja našla v zanimivi interpretaciji nekaterih svetopisemskih zgodb, pravljic in osebnih pravljic. Pregledno in razumljivo opišeta vrste ran, ki jih očetje lahko prizadenejo hčeram.

Rane, ki jih očetje prizadenejo hčeram

Oče, ki ima ambivalenten odnos do žensk, lahko zadane hčeri globoke rane: "Če se oče boji žensk, največkrat razvrednoti hčer. Norčuje se iz njenih čustev. Ali pa jo poškoduje v puberteti, ko ji namiguje na njene preveč bujne telesne obline." (NSŽS, str. 34) Nekateri očetje so na hčerko sicer ponosni in jim dobro dene, če se jim hčera posveča, a jih zaradi svojega nejasnega odnosa do žensk, nikoli zares ne pustijo blizu. Ali pa se bahajo z njo pred sorodniki in prijatelji, a potem jo spet prezrejo. Deklica nima dostopa do očeta, čeprav ga ima. Podobne rane lahko povzroči tudi odstotnost očeta.

Druga rana, ki jo oče lahko prizadane hčeri, je, da jo naredi za svojo zaupnico ali "sorodno dušo" ter jo postavi na mesto partnerke, ki bi ga morala zasedati mama. Tako hčer priveže nase, da se komajda loči od njega. Skrajnost take očetovske drže je, poleg čustvene, tudi spolna zloraba.

Huda rana nastane tudi, če oče tepe hčer: "Hči se pred močnim očetom ne more braniti. ...V nasilnem ozračju hči ne more najti poti do sebe. Ne more se sprejeti kot ženska, če nenehno doživlja brutalno nasilje moškega." (NSŽS, str. 35-36)

Deklica, rečem ti, vstani! (Mr 5, 21-43).

Ženske se na rane, ki jih dobijo v odnosu z očetom odzovejo različno. Če so bile v odnosu z očetom prezrte, se morajo pogosto boriti s pomanjkanjem zaupanja vase in nizkim občutkom lastne vrednosti. Na te vrste ranjenost se, po psihologinji Julii Onken, ženske odzivajo na tri načine (NSŽS, str. 52-53):

Prvi način je, da skušajo pridobiti očetovo pozornost s tem, da mu poskušajo ugajati in v vsem ustreči. Tudi kasneje bodo "všečne hčere" skušale ugajati moškim in si na ta način zaslužiti svojo vrednost.
Druga možnost je "uspešna hči", ki skuša priti do očeta z doseganjem uspehov: "Uspešna hči se ne zmeni za svoja čustva in za notranji čut, kaj naj bi bilo zanjo primerno. Taji lastno šibkost. Nikakor ne želi, da bi bila videti šibka. Cena za ta življenjski vzorec je notranja praznina."
Tretja možnost pa je "trmasta ali uporniška" hči, ki se očetu upira in ga na ta način prisili, da opazi njen obstoj. Kasneje jo lahko strategija "upiranja" privede do tega, da se nenehno bori, čeprav včasih ne ve zakaj ali proti komu.

Odpoved hrepenenju 

Avtorja možnost zazdravitve rane vidita v tem, da se hči odpove želji, da bi jo oče kdaj koli priznal v njenem dostojanstvu in enkratnosti. To je težko in zahteva izpuščanje velikega hrepenenja in sprejemanje ranljivosti. 


Priznanje oz. potrditev, ki si ga je želela od očeta, lahko pride iz nje same - opre se lahko na lastno dostojanstvo, na sveto v sebi ali izven sebe. Če ji to ne uspe, se ji lahko zgodi,  da se zato, da bi dobila očetovo potrditev in ljubezen, popolnoma razdaja - od sebe daje vse, kar ima, ne da bi kaj zahtevala v zameno. Podobno lahko ravna tudi v odnosu do svojega moža in otrok. Pretirano razdajanje in potrjevanje svoje vrednosti s storilnostjo, privedejo ženske na rob psihičnega in fizičnega zloma.

Hči, ki je bila očetu nadomestna partnerica, ima težko nalogo, da opusti to identiteto in se postavi na svoje noge. Če ji to ne uspe, se zgodi, da moški, s katerimi se zaplete v romantično zvezo, ne dosegajo očeta. Zato na koncu lahko ostane sama.

Ljubim te, takšno kakršna si

Za soočanje z resnico svojih ran ni nikoli prepozno. Kadar koli se za to odločimo, je pomembno, da imamo na voljo varen prostor in človeka, ki nam bo prisluhnil brez obsojanja. V procesu zdravljenja prebudimo vire notranje moči ter se s vztrajnostjo in zdravim egoizmom borimo zase. Takrat lahko zaživimo polno življenje. Naše rane so zaceljene, ostale so so samo brazgotine, vendar zaradi njih ne trpimo več. Počutimo se cele in ljubljene. Ne potrebujemo več očeta, da nam da dovoljenje, da nas ljubi, sprejema in ovrednoti. Same s sabo smo v miru. Naše rane postanejo znamenje naše notranje preobrazbe.

Takrat lahko zaslišimo, kako očetovski glas v nas pravi:

Dobro je, da si takšna, kakršna si.
Dobro je, da si.
Hodi po svoji poti.
Dovolj moči imaš v sebi.
Želim, da postajaš vse bolj živa.
Živi svoje življenje, v soglasju s svojim notranjim glasom. 
(NSŽS, str. 67)

petek, 04. avgust 2017

Biti drzna in čuječa

To poletje med drugim ponovno berem Ples starih mater, Clarisse P. Estes, avtorice kultne knjige Ženske, ki tečejo z volkovi. V njej govori o arhetipu modre ženske, velike matere, ki združuje v sebi, kar je "na videz nelogično, a še kako koristno, z velikimi darovi globoke psihe."

Avtorica pravi, da z arhetipom velike matere, modre ženske, postanemo "blagoslovljene s čudežem dobro uravnovešene raznolikosti protislovij", zaradi katerih smo - "mlade, ko smo stare in stare, ko smo mlade". Naslednji odlomek, kjer to misel razloži, mi je bil res všeč, zato sem ga zapisala še za vas. Čutim, da nosi zelo pomembno sporočilo oziroma vodilo.

"Veliki protislovni darovi so predvsem biti modra pa vendar nenehno posegati po novem znanju, biti zvrhana spontanosti in zanesljivosti, biti divje ustvarjalna in usmerjena k cilju, biti drzna in čuječa, varovati tradicionalno in biti resnično izvirna." (Ples starih mater, str. 11). 

Zveni znano?:)