sreda, 31. december 2014

Novoletna zaobljuba ...



... malo drugače ... Zaobljubimo se, da bomo v letu 2015 vstopale v svet iz občutenja, da smo vredne vsega lepega.

Avtorica zaobljube je čudovita Jen Saunders, ki s svojo spletno stranjo in  časopisom Wild Sister Magazine navdihuje tisoče žensk po celem svetu. Meni je bila tako všeč, da sem jo prevedla in jo imam zapisano v svojem dnevniku. Začne se takole: "Jaz, Andreja, sem vredna. ... " Dovolila sem si, da sem dodala nekaj misli, ki mi prinašajo smisel.

Ob novem letu jo delim z vami, drage ustvarjalne sestre. Pogumno in ljubeče hodimo po svojih poteh, skrbno pletemo niti svojega življenja, a včasih se v nas še oglasijo dvomi ... ali sem vredna? 

Zatorej vdihnimo in si kdaj pa kdaj na glas ponovimo ali zapojmo ...:)


Vredne smo ...

Vredne smo svojih sanj.

Vredne smo ljubezni.

Vredne smo spoštovanja.

Vredne smo sreče.

Vredne smo uspeha.

Vredne smo blagostanja.

Vredne smo veselja.

Vredne smo vseh svojih želja.

Vredne smo Veličine.

Vredne smo, da se imamo rade in

da se sprejmemo v celoti.

Vredne smo, da smo ljubljene in da pripadamo.

Vredne smo brsteče ustvarjalnosti.

Vredne smo osrečujoče povezanosti s sorodnimi dušami.

Drage moje sestre, 
vredne smo.

Popolni prazniki?


Božično-novoletni prazniki so zame skoraj najlepši prazniki (kosajo se lahko samo še s kresno nočjo, s katero vstopimo v poletje). Vedno se jih neznansko veselim: peke dišečih piškotov, izdelovanja voščilnic, okraskov, pripravljanja daril, smrečice ... … in druženja. Obožujem vse te lučke, ki razsvetljujejo temino noči in duh Božiča, ki me napolni z upanjem.

So pa ti prazniki povezani tudi z mnogimi mojimi pričakovanji in predstavami o tem, kakšen naj bi lepi prazniki bili. Nekaterih se zavedam, drugih pa sploh ne. Eno izmed takih pričakovanj, o katerih sem razmišljala v teh dneh, je, da naj bodo božično-novoletni prazniki »lepi«, no, skoraj popolni. Saj veste ... bleščeče pospravljeno stanovanje, prekrasno okrašeno, dišeče, polno prazničnih dobrot, darila, ki so prave male umetnine ... Vsa ta pričakovanja in bleščeče podobe, me včasih tako prevzamejo, da pozabim, kaj je pravzaprav zares pomembno.

Lepota nepopolnosti  

Ena izmed pomembnih ugotovitev letošnjega leta je zame tudi to, česar si dolgo časa nisem zmogla priznati - da sem zelo podvržena perfekcionizmu. Želji, da bi bilo vse lepo, popolno. Dolgo časa nisem znala ločiti med prizadevanjem za lepim in prizadevanjem za popolnostjo. Potrebo duše po lepoti, sem zamenjevala z prizadevanjem ega za popolnostjo. 
A s pomočjo vaj Alenke Rebula in tečaja The gifts of imperfection, z Brene Brown, sem se naučila razlikovati med tisto lepoto, ki žari v svoji nepopolnosti in med mrzlo in hladno lepoto popolnosti. Pomembna razlika med ustvarjanjem ene in druge je v tem, da sem po prvi povezana, polna energije in moja duša poje, druga pa me vedno znova pelje v slepo ulico, kjer se znajdem sama (nepovezana), izrčpana in brez dušnega doma. Prava ustvarjalnost vedno povezuje, pravi Alenka Rebula.
V letošnjih pripravah na praznike sem tako razmišljala predvsem o tem, ali me moje izbire vodijo v eno ali drugo smer. Recimo – s hčerkama smo izdelovale adventni venček – prevladala je moja želja, da bi bil venček kar se da lep in hčerki sta razočarano ugotovili, da sem skoraj vse naredila sama! Venček na mizi je bil sicer prekrasen, a nas ni povezal, ob njem ni bilo čutiti navdušenja, saj ga je zadušila moja želja po popolnosti.

Bolje mi je uspelo pri okraševanju smrečice. Okraske sta izbrali in skoraj v celoti izdelali hčerki, močno sta se potrudili in bili strašno ponosni na svoje delo in na to, da sem upoštevala njun predlog. To nas je povezalo in to je bil res prelep občutek. In smrečica je prekrasna, res nekaj prav posebnega.

Pred podobno izbiro sem bila tudi pri peki piškotov, pripravljanju daril, urejanju doma in drugih prazničnih opravilih. Vprašala sem se, kaj mi je bolj pomembno - občudovanje popolnosti ali povezanost s tistimi, ki so mi najbolj ljubi.

Tako se te dni trudim, da bi bili naši prazniki kar se da nepopolni:). Zame je to precej težka naloga, a je vredna vsega truda. Namesto popolnih praznikov, bomo imeli praznike, ki nas bodo povezali:) 

Veliko povezanosti v teh prazničnih dneh in tudi v prihodnjem letu pa želim tudi vam!


četrtek, 18. december 2014

Čar glasbe

"Iz glasbe prihaja čar, ob katerem se morajo upokojiti vse skrbi in vse bolečine srca."                                                                      William Shakespeare    

Res je, dobra glasba ima moč, da napolni, nahrani in celi mojo dušo tudi v časih dušne "suše". Tale že:))

ponedeljek, 08. december 2014

Kdaj sem pogumna?

"Pogum je beseda srca", je bila ena prvih misli, ki smo jih zapisali na spletnem seminarju The gifts of imperfection z Brené Brown. 

Danes bi rada z vami delila njeno definicijo poguma, saj se mi zdi, da se precej razlikuje od tega, kar smo bile naučene.

Pogumna sem, ko:

1. povem, kaj potrebujem,
2. sem pristna in izražam to, kar mislim in čutim (in ne to, kar mislim, da želijo drugi slišati),
3. sprejmem in "posvojim" svojo zgodbo,
4. postavim meje (raje izberem trenutek neugodja, kot pol leta zamere),
5. poiščem podporo, ko jo potrebujem.

V teh, kar malo kaotičnih predprazničnih dneh, vam želim, da ste kar se da pogumne!


torek, 02. december 2014

Kaj je čudežno?


Čudežno je vse, kar ima moč, da nahrani mojo dušo ... 


Kaj je čudežno?

Moje telo.
Njegov objem.
Sinje otroške oči.
Rojstvo.
Mehkoba zaobljenih obal.
Morje.
Dišeče zavetje borovcev.
Drobna stezica in gozd ob njej.
Bister studenček.
Letni časi.
Kresničke.
Ko se pogled odpre in poleti.
Ženski krog.
Iskriv pogled.
Nasmeh.
Odprto srce.
Ljubezen.
Ustvarjalnost.
Ples.
Zgodbe.
Blagozveneče besede.
Moja Zemlja.
In sanje, ki jim sledim.

nedelja, 30. november 2014

Knjige za dušo

Na svetu so knjige takšne in drugačne. Nekatere se nas s svojo zgodbo le narahlo dotaknejo in nato izginejo iz našega življenja. Obstajajo pa tudi Knjige, ki so tako močne, da nas pretresejo od pet do glave in nas za vedno spremenijo. Na boljše. So knjige, ki pridejo ravno v pravem trenutku in take, za katere je trenutek vedno pravi:)).

Priznam ..., sem med tistimi, ki ob misli na preživljanje časa na samotnem otoku, najprej pomislim na to, katero knjigo bi vzela s seboj:). Ljubezen do branja izvira še iz mojih otroških let in ostaja moja strast tudi v odraslosti. Zima je zame čas, ko se lahko bolj potopim v svet branja. Razkošne dolge zimske večere rada preživim v družbi dobre knjige. Ob dišečem čaju, zavita v toplo odejo, počasi odpiram vrata pravljičnih svetov in čarobnosti. To je čas, ko hranim svojo dušo. Ko najdem "pravo" knjigo ali ona najde mene:), se mi zdi kot, da bi ... na bleščečem zvezdnatem nebu zrasla čudovita mavrica, jaz pa sedim na mehkem rožnatem oblaku in se čudim vsej  lepoti in smislu.  

Za vse, ki radi berete dobre knjige - take, ki prinašajo pomembne uvide, zraven pa imajo to moč, da nahranijo tudi našo dušo, sem pripravila seznam nekaterih knjig, ki sem jih imela čast prebrati (Martina, hvala za spodbudo:). 

Med njimi so tudi take, ki sem jih prebrala večkrat in h katerim se vedno znova vračam. Razvrstila sem jih v nekaj kategorij, da boste lažje brskali. Pa dober tek:)

Knjige za vse čase:):
- Blagor ženskam, Globine, ki so nas rodile, Sto obrazov notranje moči, A. Rebula
- Ženske, ki tečejo z volkovi, Ples starih mater, Čar zgodbe, C. Pinkola Estes
- Kraljica in divja ženska, A. Grün
- The gifts of imperfection, Daring greatly, I thought it was just me (but it isn`t), Brene Brown

- Ženska, ki je našla svoj glas, S. O'Halloran in S. Delattre
- Alkimist, P. Coelho
- Življenje je tvoje in druge knjige, L. Hay 
- Babe ne tarnajo, Babje boginje, J. Shinoda Bolen
- The muse is IN, J. Badonsky

Knjige, ki so mi odgovorile na pomembna življenjska vprašanja:
- Pripovedke o materah in hčerah, J. Evetts-Secker 
- Umetnost ljubezni in življenja, Imeti ali biti, E. Fromm
- Ljubezen v času osamljenosti, P. Verhaeghe
- Ranjena ženska, L. Shierse Leonard
- Upor telesa, Drama je biti otrok, A. Miller
- Najina ljubezen, H. Hendrix 
- Potovanje srca, J. Wellwood
- Misliti s telesom, J. Tolja, F. Speciani

Zgodbe s sporočilom:
- Jonatan Livingston Galeb, Iluzije, Most prek večnosti, Eno, Richard Bach
- A ti povem zgodbo, J. Bucay
- Neposlušnost hčere sonca, M. Prechtel
- Stara pajkovka, P. Cogan
- Imenovali so jo dvoje src, M. Morgan
- Ptica v duši, M. Snunit,
- Čarovniški vajenec, Evald Flisar
- Bitka za neznano, C. Castaneda
- Stepni volk, Siddarta, H. Hesse 


Leposlovje, ki prinaša "nekaj več":
- Angel pozabe, Maja Haderlap
- Rdeči šotor, A. Diamant
- Kradljivka knjig, M. Zusak
- Bralec, Ljubezenski pobegi, B. Schlink
- Knjige južnoameriških pripovedovalcev Gabriela Garcie Marqueza in Isabel Allende
- Zofijin svet, Lepotica s pomarančami, V ogledalu, v uganki, J. Gaarder
- Otroške zgodbe Svetlane Makarovič, Anje Štefan
- Bajka o svetlobi, Muc Mehkošapek, Bina Štampe Žmavc
- Kako se je princeska spet začela čuditi, A. Vukmir
- Pika Nogavička, A. Lindgren
in Štoparski vodnik po galaksiji:), D. Adams

Poezija 
Alenke Rebula, Neže Maurer, Bine Štampe Žmavc, Anje Štefan, Pabla Neruda in Hafisa.

Katera knjiga pa je spremenila tvoje življenje? Toplo vabljene, da dopolnite moj seznam:))

ponedeljek, 24. november 2014

Med blagor besedami


Že dolgo si želim nekaj napisati o vajah, ki jih je Alenka Rebula opisala v svoji knjigi Blagor ženskam in jih naslovila »Na svoji zemlji.« Ime dobro opisuje občutke, ki me prevzamejo vsakič, ko se jih lotim. Počutim se, kot da bi prišla domov. Domov k sebi, na svojo zemljo. Začutim toplino, objame me mehka svetloba in zadiši po sveže pečenem kruhu. Kruhu za mojo dušo. 
Vaje so zame neusahljiv izvir notranje modrosti, moči in navdiha. Z njihovo pomočjo spoznavam in udomačujem prostrane pokrajine svojega notranjega sveta in se v njih vedno znova na novo rojevam. Vaje so imele in imajo še vedno pomemben vpliv na moje življenje in ustvarjanje.
Vaje najdete opisane in razložene v knjigi Blagor ženskam, na straneh od 178 do 264. Tam je opisano tudi, čemu so namenjene ter zakaj in kako jih je dobro delati. Rada bi napisala nekaj svojih izkušenj, saj so vaje res krasne in učinkovite. Ko sem jih prvič začela delati, to je bilo pred petimi leti, si nisem predstavljala, kako močno bodo spremenile moje življenje. 

Iskanje odgovorov, ki se skrivajo v nas

Vaje sem si natisnila z Alenkine spletne strani, jih zložila v ličen fascikel in začela razmišljati o naslovih za posamezna področja, ki so opisana v knjigi. Naslove sem opremila tudi s fotografijami oz. podobami, ki so me navdihovale. Spomnim se, kakšno otroško srečo in izpolnjenost sem začutila, ko sem se domislila prvih naslovov za šest področij. In potem sem začela. Vsak dan po malo. Nekatera vprašanja so bila težka. Večkrat sem pogledala v knjigo, kako je odgovorila Alenka, da sem vedela, kaj naj pravzaprav odgovorim. Iskala sem nove besede, izraze, ki bi opisali kar čutim, mislim. Pogosto se je zgodilo, da odgovorov nisem našla takoj. A sem vztrajala in odgovori so prišli. Včasih sem ob delanju doživela globoke uvide, včasih tudi nemoč, že dokaj hitro pa sem začela opažati spremembe v svojem delovanju. 

Podpora pri hoji v izbrani smeri 

Opazila sem, da vaje podpirajo moje delovanje v smeri mojih hrepenenj, želja, potreb, sanj . 
Prej sem imela pogosto občutek, da si nekaj sicer srčno želim, a moje telo tega ne podpira, oz. kot da ne delujem v skladu s tem, ampak ravno obratno. Zdaj pa sem brez posebnega siljenja ali uveljavljanja volje šla v smer, ki sem jo želela. To je bilo neverjetno in čisto drugače kot sem bila vajena.

Po dobrem letu sem končala prvi cikel vaj. Najbolj me je navdušil občutek, da se je moje življenje res spremenilo - na bolje. Moji naslovi, ki so izhajali iz včasih zelo drobnega in/ali daljnega trenutka, izvira moči, so se izpolnili, uresničili, postajali del mojega življenja. In ga obogatili.

Pisanja naslednjega cikla vaj sem se lotila malo drugače. Namesto, da bi si vaje natisnila, sem jih zapisovala kar v računalnik. Za to sem se odločila, ker zelo rada tipkam (zame je pisanje je tudi čutni užitek, neke vrste kemija med mojimi prsti in tipkovnico), poleg tega pa je vse tudi bolj čitljivo:) in urejeno. Vsak dan se posvetim enemu področju in ko sedem za računalnik, sem »v vajah« z dvema klikoma. 

Ko sem vaje delala drugič, tretjič, sem začutila, da so mi že domače in lotevala sem se jih vedno bolj sproščeno in ustvarjalno. Vse do danes, ko sem na začetku četrtega cikla vaj, poskušam vaje delati vsak dan (razen ob nedeljah). Včasih mi uspeva, drugič ne, včasih naredim malo, drugič mi uspe več, a vem, da so tam:) in vedno znova se rada vračam k njim. 

Prerojenje ustvarjalnosti 

Vaje so zelo povezane tudi z mojo ustvarjalnostjo. Zame so vir neskončnega navdiha, nežna, a obenem mogočna spodbuda, da sem spet začela pisati, ustvarjati in iskati svoj izraz. 
Preko vaj sem spoznala, kako globoko me osrečuje ustvarjalnost in začutila plodno sinjo reko, ki teče v mojih globinah, in me tako poživlja in hrani. 
Zanimivo je, da so mi vaje največji navdih za pisanje pesmi, saj se v vajah rojevajo nove besede, pojmi, besedne zveze ali pa se na novo osmišljajo. 

Moč je v sedanjem trenutku 

Razmišljala sem, kaj je tisto, kar sem najbolj pogrešala v obdobjih, ko si iz različnih razlogov nisem vzela časa, da bi jih pisala. Vedno se je zgodilo, da sem sicer počasi, a gotovo zapadala nazaj v stare vzorce razmišljanja in delovanja, čeprav sem se trudila, da ne bi. Kot bi me preteklost in vse, kar me je oblikovalo, zvabilo nazaj v svoja kolesja, moje sedanje vrednote, potrebe in sanje, to kar zdaj sem, pa bi kar nekako zbledelo.
Ugotovila sem, da imajo vaje imajo to moč, da me vedno znova povežejo s sedanjim trenutkom - kje sem, kaj potrebujem? Z njihovo pomočjo lahko tudi svojo preteklost pogledam na nov način – spomnim se osrečujočih trenutkov (izvirov moči) pa tudi tistih slabih, a jih ne dojemam kot ponesrečene poskuse ali napake, ampak kot priložnost za rast in učenje. 
Prav tako se s pomočjo vaj povežem z vsem po čemer je hrepenelo in še hrepeni moje srce. Naučila sem si postavljati realne cilje in načrtovati majhne korake za njihovo uresničitev. Prej so bili moji cilji bolj nekakšni nedosegljivi ideali, zdaj pa se učim biti bolj osredotočena na rast, kot pa na doseganje perfekcionizma. 




Vaje so moj veter v jadrih in obenem moj varen pristan. 

Vsak dan znova in znova. 

Toplo jih priporočam vsem, ki si želite bolj polnega in ustvarjalnega življenja.

sreda, 19. november 2014

Razigrana pesem:)



Je riba lahko romantična?
In radiator radosten?
Pa riž rožnat?
Je resnica rjava ali rumena?
Je rabarbara lahko razpeta
in rožmarin razigran?
Bi brali rajski roman?
Bi se rak in raca režala risu z rokavčki?

Ne vem …

Vem pa, da je moja ustvarjalnost rumena,
rožnata in rdeča in da sem v njej vsa razigrana in
srečna:))


torek, 18. november 2014

Zakaj bi hodili, če lahko plešemo:)


Kratek video, avtorjev SoulPancake (palačinka za dušo:) Street Team, me je nasmejal in navdušil. Toplo priporočam!

PS. Če boste še malo pobrskali za drugimi njihovimi objavami na youtubu, boste deležni še kakšne slastne "palačinke" za vašo dušo:))).

Stavi vse na ples ...

Ira Michell Kirk
... je zapisal slavni perzijski pesnik Hafis. 

Ne bi se mogla bolj strinjati z njim:)). Že dobro leto si večkrat na teden privoščim nekaj minut plesa in vse bolj se zavedam, kako pozitiven vpliv ima na moje počutje in občutenje. 

Zame je ples najboljši način, da prebudim veselje in strast do življenja. Ko zaplešem, lahko začutim, kako v moji medenici razigrano brbota mogočna in neustavljiva življenjska sila. Začutim lahkost in mehkobo telesa. V plesu se počutim lepo in elegantno. Začutim tudi resnico telesa, ki kak dan izmučeno noče plesati. Ali pa, kadar sem žalostna, potrta ... Takrat se včasih vseeno povabim na ples. Pomaga. Ko začutim gibanje v svojih rokah, nogah in telesu, ko se prepustim ritmu, lahko spet začutim, da sem del mogočnega življenja.

Preseneča me, kako se želja po gibu, način gibanja vseskozi spreminja. Včasih se rada vrtim, drugič plešem počasi, z mehkobo in občutenostjo, tretjič pa se razigram in povsem prepustim ritmu. Kot bi imelo telo nek svoj načrt, ki mu moja glava sledi.

Ples me vsakič prerodi in poživi. Ugotavljam, da mi prinaša nekaj več kot telovadba. Ko telovadim, čutim, kako dobro dene mojemu telesu. Ko ponavljam gibe, že stotič, čutim v tem neko varnost in zadovoljstvo. Če je telovadba povezana z voljo in razumom, je ples povezan z dušo in ustvarjalnostjo. Ples me vabi, da se izražam, vabi me k igri in otroški razigranosti. Ples je ljubezensko srečanje telesa in duše. Zato ga imam za skoraj sveto početje. Ko plešemo, prižigamo iskrice življenja in prižigamo ogenj svoje ustvarjalnosti.

Zato vas danes vabim na ples. Potrebujete le majhen prostor, dobro glasbo in 5 minutk časa:). Prepustite se! Je zdravilno.

torek, 04. november 2014

Akrobatka

Kratka žabja pesmica, ki jo je napisala moja sedemletna hči. Meni se zdi neverjetno navdihujoča, zato jo delim tudi z vami:)


Akrobatka

Nekoč se majhna žabica
čarati je naučila.
Zdaj je akrobatka
in ni več žabica mila.

Lučka B. Čerin

ponedeljek, 03. november 2014

Pot iz zagrenjenosti in zamere

»V življenju pride čas, običajno v srednjih letih, ko se morajo ženske odločiti – verjetno je to najpomembnejša psihična odločitev za življenje v prihodnosti -, ali naj bodo zagrenjene ali ne. Ponavadi se soočijo z njo v poznih tridesetih ali na začetku štiridesetih let. Tedaj dosežejo točko, ko »jim je vsega dovolj« in je »kozarec poln do roba«. Sanje, ki so jih imele pri dvajsetih, so največkrat izmaličene. Mogoče imajo zlomljeno srce, razdrt zakon, neizpolnjene obljube."                        
       Clarissa P. Estes; Ženske, ki tečejo z volkovi


Kaj narediti, ko se kljub pozitivni naravnanosti ne moremo otresti občutka, da se nam v življenju ni izšlo tako, kot smo si želele, upale in sanjale in nam to prinaša bolečino?
Kako si pomagamo, ko se počutimo zagrenjene, razočarane, kljub temu, da vemo, da smo lahko hvaležne za tisoč stvari, pa tega enostavno ne moremo občutiti? Kot da nas nekaj iz naše preteklosti drži »v svojih krepljih« in ne pusti naprej.
In kako opustiti občutke jeze, zamere do ljudi, ki so nas hote ali nehote prizadeli, ki nas še vedno preganjajo, pa si želimo, da nas ne bi?

Prijateljica (hvala, Emina!) me je opozorila na zanimivo vajo, ki jo opisuje Clarissa Pinkola Estes v svoji znameniti knjigi Ženske, ki tečejo za volkovi. Zame je bila veliko odkritje in seveda je prišla tudi v pravem trenutku:) Naredimo jo, če se nam zgodi, da se počutimo zagrenjene, če se ne moremo otresti občutka, da nam življenje še marsikaj dolguje ali pa občutimo veliko jeze in zamere do nekaterih ljudi, pa čeprav smo mislile, da smo jim že odpustile. 

Vaja se imenuje descansos in je nekakšen inventar, preglednica krajev v našem življenju, kjer smo izgubile delček sebe – ljube ljudi, sanje, upe, vero … 

Kot pravi Clarissa Pinkola Estes: »Ženske umrejo tisoče smrti, preden dosežejo dvajseto leto. Napotile so se v to ali ono smer in bile usmrčene. Tudi nekatera upanja so umrla in nekatere sanje so bile usmrčene. Kdor meni drugače, še zmeraj spi.« 

Kaj lahko pridobimo od te vaje? 

Brenda Stanton, avtorica programa Claim yourt worth pravi, da nas vztrajanje občutkih zamere, jeze in zagrenjenosti oddaljuje od občutka, da smo vredne vsega lepega v življenju. Kadar imamo občutek, da nam življenje še nekaj (ali dosti) dolguje ali pa tudi na ljudi gledamo kot na naše dolžnike, v odnose in v življenje vstopamo iz pozicije pomanjkanja, ki nam preprečuje videti vse obilje, ki nam je na voljo in ga lahko uživamo. Kot pravi Alenka Rebula, se tako nehote izogibamo blagostanju ali pa zapravljamo svoje možnosti.

Namesto, da bi potonile v grenkobo, se lahko odločimo, kot predlaga Clarissa Pinkola Estes, da se povežemo s svojo ustvarjalno in instinktivno naravo: »Tudi v najboljšem od svetov, se mora duša od časa do časa osvežiti. … nekaj se olušči, nekaj odpade, nekaj spere.« Poglejmo na svoje življenje in počastimo trenutke, ko smo doživele male ali velike smrti, blagoslovimo jih, da bodo lahko odslej bivale v preteklosti, kamor spadajo. Ne bojmo se raziskovati temnih plati svojega življenja, saj bomo kot pravi Estesova: »s svežimi uvidi in z novimi pogledi na življenje in nase povečale moč duše.«

Vaja nosi ime po t. i. descansos oz. počivališčih, ki so značilni za južnoameriške in mediteranske dežele. To so majhni križi, ki jih najdemo vzdolž cest, pogosto okrašene z umetnimi ali pravimi cvetlicami, včasih pa jih sestavjata le dva kosa lesa, zavezana v obliko križa. Descansos zaznamuje mesto, kjer je bilo v prometni ali drugi nasreči prekinjeno človeško življenje in spremenjeno življenje tistih, ki so ostali za njim. So simbol življenja, ljubezni, spominjanja in praznovanja.

POTEK VAJE:

Potrebujemo nekaj A4 listov, ki jih zlepimo, tako da dobimo nekoliko daljši trak (lahko uporabite 3, 4 ali več listov, jaz sem uporabila za vsako desetletje en list papirja). S flumastri ali markerji na traku označimo letnice, ki nam bodo v pomoč pri orientaciji. 

Nato lahko začnemo z označevanjem. Na traku s križi označimo kraje, kjer so se zgodile naše male ali velike smrti. Morda se zdi vaja malce čudna (le zakaj bi se hoteli spominjati slabih, bolečih trenutkov?), morda bo celo malce boleča, a s tem, ko jo naredimo, se podamo na pot preobrazbe naših občutij in našega odnosa do življenja. S tem, ko se jih spomnimo, počastimo vse dobro, lepo, kar je tam umrlo (naši upi, sanje) in jih na nek način blagoslovimo. Tako jih bomo lahko pustili tam, kamor spadajo – v preteklosti.

Označimo poti, na katere nismo stopili, zamujene priložnosti, uspehe, ki smo si jih želeli, a se niso zgodili, trenutkov, ko smo bili prizadeti, ko smo naredili napako, ki jo obžalujemo, strto srce, izgubljeno ali izdano prijateljstvo, sanje in upe, ki se niso uresničili ... Naredimo descansos, počivališča za vse tiste vidike sebe, ki so bili nekam namenjeni, a nikoli niso prispeli na cilj, pravi Clarissa Pinkola Estes.

Nad tiste, ki smo jih večinoma že odžalovali, lahko napišemo ODŽALOVANO. Križe lahko okrasimo s poljubnimi simboli, ki so nam ljubi ali smiselni. Nad tistimi, ki jih še zaznavamo, čeprav so že v globinah, napišemo POZABLJENO.

Ko dokončamo svoj descansos, nam postane razvidno, kaj iz naše preteklosti ima še moč nad nami oziroma katere so tiste »smrti« v naši zgodbi, ki jih moramo še odžalovati in odpustiti. Kot pravi Clarissa Pinkola Estes – »moramo se jih spomniti, a obenem tudi pozabiti.« Za to, da se jih usmilimo in počastimo ter jih poležemo k počitku, pa potrebujemo veliko časa in potrpežljivosti. Včasih pa tudi pomoč.

Ko bomo počastili svoje izgube, odpustili sebi in drugim in blagoslovili svoje izkušnje, bomo spet bolj svobodni in z novim vidom stopali po svoji poti življenja. Opazili bomo, da je naša pot obdana z bohotnim cvetjem in da ob njej teče bogata in sinja reka ustvarjalnosti:).

torek, 14. oktober 2014

Zgodba o poškodovani posodi


Danes sem slišala tole navdihujočo zgodbo o nepopolnosti, ki nas včasih tako skrbi ali moti. 

Na Kitajskem je imel nosač vode dve veliki keramični posodi za vodo, ki sta viseli na palici, ki jo je nosil na ramenih. Ena posoda je bila poškodovana, medtem ko je bila druga popolna. Iz prve posode je curljala voda celo pot domov. 

Popolna posoda je bila ponosna na svoje delo, saj je v njej nosač prinesel domov veliko večjo količino vode kot v poškodovani, medtem ko je bilo poškodovano posodo sram. Nekega dne je poškodovana posoda ogovorila svojega nosača: “Sram me je, ker ti ne morem služiti tako kot bi si želela.”Na to je nosač odgovoril: "Si opazila, da rožice cvetijo le na tvoji strani in ne na strani posode, ki je popolna? To je zato tako, ker sem vedel za tvojo pomanjkljivost in sem posejal rožice na tvoji strani poti. Vsak dan si jih ti zalivala. Že dve leti nabiram te čudovite cvetlice, ki mi prinašajo veselje. Če ne bi bila taka kot si, me te cvetlice ne bi razveseljevala dan za dnem. 

Nauk: Vsak od nas ima svojo posebno pomanjkljivost. Vsak od nas je na nek način poškodovana posoda, toda prav te napake naredijo naša življenja zanimiva in vredna. Sprejmimo se take kot smo in z veseljem ugotavljajmo svoje ter pozitivne lastnosti soljudi, prijateljev in sodelavcev.

sobota, 11. oktober 2014

Poletni izziv - nagrajenke


Prelepa, zlata jesen nas že razvaja s svojimi čari in ugotovila sem, da je zadnji čas, da poletju pomaham v slovo in se ji prepustim:). Poletni čas je bil zelo ustvarjalen in vesela sem, da lahko z vami delim navdihujoče in prelepe plodove Poletnega ustvarjalnega izziva.  

Najprej bi se rada zahvalila Gordani, Martini, Katji in Mihaeli za njihove čarobne, edinstvene stvaritve. Bravo za vaš pogum in za to, da ste v zapletenih labirintih vsakdana našle muco časa:) in prostora za ustvarjanje. Hvala, da ste delile z nami delček lepote svojega notranjega sveta.

Knjigo The gifts of imperfection, Brene Brown dobi Gordana, ki nas je navdušila s krasnim kolažem toplih barv in globoko, nežno pesmijo (klikni tukaj), za katero je napisala, da nastane vsake toliko časa ena. Gordana, komaj čakam(o), da nastane še kakšna!:)


Okvir za sliko Ljubljena prejme Katja, za svoj kraljevski, zlati kolaž, na katerem se prepletajo drobne niti, ki povezujejo in osmišljajo podobe in besede, ki ji pričarajo občutek ljubljenosti. Katja je zapisala, da je bila največja ovira, ki jo je morala premagati pred ustvarjanjem, strah pred mnenjem drugih. Katja, bravo za tvoj pogum! Čudovito ti je uspelo!


Notes za art journaling dobi Martina, ki je svoj kolaž naslovila Prebujajoča ženska. Na njem je nanizala blagozveneče in navdihujoče misli, iz katerih kar žari (levje)srčnost. Hvala, Martina, da boš tudi za nas in z nami še naprej "raziskovala, se čudila, hrepenela in odstirala vse naložene, prašne plasti, ki so skozi leta zakrile našo prvinsko moč."


Zadnja je svojo stvaritev poslala Mihaela. Papir in vse povezano z njim, je njena velika strast, zato je ustvarila umetelno in igrivo sestavljanko iz papirjev v svojih najljubših barvah in vzorčkih. Mihaela je presenetila s zanimivo idejo - nastalo sliko bo uporabila za naslovnico zvezka, ki ga bo namenila pisanju vaj Na svoji zemlji iz knjige Blagor ženskam, Alenke Rebula. Mihaela, tebi sem namenila "papirno" nagrado in sicer kompletek Die-Cut Design papirčkov ki ga boš zagotovo lahko uporabila pri svojem ustvarjanju:)


Končno misel namenjam vsem, ki ste želele ustvariti in poslati nekaj svojega, a vam tokrat ni uspelo. V mojih mislih že nastaja jesenski izziv in to bo nova priložnost za romantični zmenek z vašo ustvarjalno muzo. Težko že čaka na vas:)

Do takrat pa ne pozabite: "Nebo je budno, me smo budne! Gremo se igrat! In ustvarjat."

nedelja, 05. oktober 2014

Dovolj dobra

Se kdaj počutiš, kot da ne ustrezaš? Se ti zdi, da ne boš nikoli kos visokim pričakovanjem - lastnim ali tistim, ki jih ima do tebe okolica? Ali pa, da nisi dovolj dobra mama, žena ..., dovolj lepa, pametna ali uspešna? In da ti kljub trudu ne uspeva?


 

Veliko žensk se nas kdaj pa kdaj ali celo pogosto, tako počuti. Lahko pa se nam zgodi, da nas ta občutja preplavijo in sploh nočejo iti stran. Dobimo občutek, da je z nami nekaj narobe, da nam nekaj manjka, da nismo iz "prave snovi". O tem je težko spregovoriti, teža teh občutkov je prevelika, lažje jih je skriti in reči: "Nič mi ni." Tudi tisto solzico, neprespane noči in težka jutra ... in temne dvome, ki ne zbledijo niti podnevi.

Berem knjigo I thought it was just me (but it isn´t), od ljube Brene Brown, ki govori o tem, kako se soočiti z občutki sramu in razviti odpornost nanje. 

Sram je zelo intenzivno in boleče čustvo, za katerega je značilen občutek, da je z nami nekaj narobe, da nam nekaj manjka (nekaj, kar drugi očitno imajo) ... Nekaj, kar nas dela neustrezne, nezadostne, zaznamovane in zaradi česar nam ne uspe. Sram povzroči tudi, da imamo občutek, da zaradi vsega tega nismo vredne, da bi bile sprejete in povezane. Zato sram hodi z roko v roki z močnimi občutki osamljenosti, nepovezanosti in molkom.

Sram izgubi svojo uničujočo moč s tem, da spregovorimo o svojih občutkih in prekinemo molk. To ni lahko, niti ni odločitev enkrat za vselej, ampak jo sprejmemo vsak dan znova. Seveda je pomembno tudi, komu povemo, saj lahko nekateri odzivi sram še poglobijo. Odzivi, ki sram dobesedno "topijo" so:
"O, to se zgodilo tudi meni."
"Razumem te, to sem že doživela."
"Lahko razumem, kako se počutiš."
"To kar doživljaš je povsem normalno."

Drage moje, se kdaj počutite, da niste dovolj dobre? Kaj vam pomaga, da premagate te občutke in se spet počutite bolje?

četrtek, 25. september 2014

Mantra za jasnost

Kadar zaplavam v meglo življenjske nejasnosti, mi pomaga, da se vprašam:

Kaj me dela živo?

Kaj me srčno veseli?

Zaradi česa poskoči moje srce?

Kaj mi požene kri po žilah?

Potem vem, kam vodi moja pot in kakšen bo moj naslednji korak.

ponedeljek, 22. september 2014

Poletni ustvarjalni izziv - še je čas

Drage ustvarjalne sestre!

Hvala vam za vaše edinstvene in navdihujoče izdelke. Vesela sem, da ste uživale v ustvarjanju in odkrivanju svojega občutenja ljubljenosti. Verjamem, da je vsaka odkrila svoj smisel, ki ga poosebljajo barve, podobe, besede, vzorčki in teksture, ki jih je izbrala. Prijetne občutke in toplino, ki smo jih ob tem občutile, bomo še dolgo nosile s seboj. Bogatejše smo za novo zavedanje, ki je prišlo iz naših globin in našlo svoj izraz v podobah in besedah, ki smo jih ustvarile. Bogatejše smo tudi za izkušnjo ustvarjanja (smisla) zase, za svoje veselje in za svojo dušo. 

Za vse, ki ste se že skoraj lotile, a vam je zmanjkalo časa ali pa čisto malo poguma, podaljšujem ustvarjalni izziv za teden dni - do sobote, 27. septembra 2014. Če potrebujete nekaj opogumljajočih misli ali predlogov, vas vabim k branju:))

Poletni ustvarjalni izziv
Poletja še ni konec ...
9 korakov do plodne ustvarjalnosti
Božji delček v nas
Bodi svoja ljubljena
Prepusti se in zaupaj
Kar se te dotakne, te tudi premakne
O muzah, navdihu in pogumu
Potovanje v neznano
Verjamemo v svojo ustvarjalnost?
Ustvarjena za ustvarjanje

"Ta ustvarjalni" brki

:)))

9 korakov do plodne ustvarjalnosti


Pred časom sem zasledila dober članek o tem, kako zaključiti ustvarjalni projekt. Avtorica je Christine Kane, ustanoviteljica in direktorica podjetja Uplevel You, zelo navdihujoča osebna trenerka, ki s svojim znanjem in izkušnjami pomaga ljudem, da uresničijo svoje sanje.
Tudi sama se pri svojem ustvarjanju včasih znajdem v »krizi«, ko sem sredi članka ali projekta in ne morem naprej. To me seveda skrbi, jezi, žalosti, oziroma vse hkrati. Kot vsaka ustvarjalka si želim, da bi se moje ideje realizirale oziroma, da bi moja ustvarjalnost obrodila sadove. Predlogi, ki jih je zapisala Christine Kane, mi pomagajo, da se hitreje premaknem iz zastoja, hkrati pa sem tudi ozavestila, zakaj do njega pride. 

Njene ideje pa so koristne tudi za tiste, ki se ustvarjanja šele lotevate in čutite, da vas kljub iskreni želji in nameri, da bi ustvarjale, nekaj v vas tudi ustavlja. Zame je bilo pravo olajšanje, ko sem ugotovila, da v tem nisem sama.

9 korakov do plodne ustvarjalnosti

1. Imate idejo? Začnite takoj!

Včasih se zaplete že v prvi fazi projekta – pri ideji. Razmišljamo o tem ali je ideja dovolj dobra, primerna, ali pa bi bila morda boljša druga … tretja … četrta … »Preden začnem, jo samo še malo »izpilim« ...«, si rečemo, potem pa minejo dnevi, tedni, meseci, ne da bi v resnici začele. Tako se zgodi, da »obtičimo« preden smo z ustvarjanjem sploh začele. Cristine Kane nam predlaga, da začnemo ustvarjati takoj, ko imamo idejo in da se ne ukvarjamo s tem ali je dovolj dobra. Proces raziskovanja in primerjanja idej, tehnik, materialov … se odvije pri samem ustvarjanju, z eno pomembno razliko – nismo obtičale, ustvarjamo in preizkušamo ideje v praksi. 

2. Naučite se uporabljati majhne koščke časa.

Veliko nas je prepričanih, da bi, če bi hotele ustvariti kaj pomembnega, potrebovale veliko časa, npr. dve uri, popoldne ali cel večer. Resnici na ljubo, toliko časa res nimamo prav pogosto. Christine Kane nas vabi, da se »projekta« lotimo po metodi »majhnih korakov« in se naučimo uporabljati majhne »koščke« časa (npr. pol ure), ki so nam na voljo. Ko se enkrat naravnamo na to, da jih iščemo in vidimo, smo presenečene, koliko jih imamo na voljo. Še bolj neverjetno pa je, koliko lahko v pol ure na dan prav zares naredimo. Poskusite, boste presenečene! 

3. Premagajte strah pred mnenjem drugih in znižajte pričakovanja.

Žalostno, a resnično dejstvo je, da je vsak še tako slab projekt, ki je končan, boljši od popolno zamišljenega, a nikoli dokončanega projekta. Kadar se lotevamo novega projekta nas kaj lahko postane strah ali bo dovolj dober oz. ali ga bomo dobro izpeljale. Strah nas je, da se ne bi kje zmotile, kaj spregledale, ga kje polomile. Ali pa morda, da naš končni izdelek ne bo ustrezal visokim standardom in pričakovanjem. Skrbi nas odziv okolice ali pa čutimo pritisk svojih visokih pričakovanj. Vse to lahko povzroči, da kar nekako »zamrznemo« in obtičimo, ali pa doživljamo hud odpor do dela (ki nam je sicer ljubo). Kaj lahko storimo? Najprej moramo znižati svoja visoka pričakovanja in pustiti za sabo »nikoli dovolj dobro« miselnost, ki nas hromi. Odločimo se in si recimo - to bom naredila SLABO. To zna biti težko (ja, morale bomo dihati, dihati), ampak videle bomo, da je veliko lažje ustvarjati, ko pritisk perfekcionizma in strahu pred mnenjem drugih popusti. Takrat naša ustvarjalnost šele zadiha in se sprosti. 

4. Zavežite se na glas – poiščite podporo sorodnih duš.

Kadar začutimo, da nam pojenjujejo moči in motivacija, da bi končale, kar smo si zastavile, nam lahko pomaga, če se zavežemo »na glas«. Povejmo prijateljicam, kaj delamo in kdaj smo si zastavile, da bomo projekt dokončale. To lahko dela čudeže. Morda lahko najdemo koga v podobni situaciji, svojo ustvarjalno »sestro«, s katero se lahko medsebojno podpiramo in spodbujamo. 

5. Opredelite cilj in določite čas – ozavestite pot, ki vas vodi do cilja.

Pri zaključevanju projektov nam zelo pomaga, da natančno opredelimo cilj in kdaj ga želimo doseči. Tako nam postanejo bolj razvidni tudi posamezni koraki, ki vodijo do cilja. Lahko si izdelamo miselni vzorec poteka projekta ali pa seznam korakov, ki vas vodijo do želenega cilja. Pri tem smo lahko ustvarjalne:) in si naredimo pravi »desnomožganski« načrt:) kot to predlaga Jennifer Lee.

6. Manj je več.

Ko se lotevamo projektov, se potrudimo, da začnemo čim bolj preprosto, z malimi koraki. Že na začetku skušajmo načrtovati stvari čim bolj pregledno in jih take tudi obdržimo. Raje se odločimo za manj in to naredimo, kot, da začnemo »na veliko« in se potem zapletemo. Velike projekte pa razdelimo na majhne korake in se jih lotimo postopoma. 

7. Postavite si prioritete – naredite »to« najprej.

Dan je lažji, če stvari, ki so z nas zares pomembne, opravimo najprej. Pomaga nam, da načrtujemo čas za delo in da se urnika tudi držimo, čeprav je včasih težko. Začetek dela lahko povežemo s kakšnim prijetnim ritualom, da bo delo lažje steklo. 

8. Med delom se izogibajte »požiralcem časa« ...

... oz. dejavnostim, ki se jih ne da končati v doglednem času. Med te spadajo prebiranje in odgovarjanja na e-pošto, »samo malo« brskanja po internetu … ) Če je potrebno si blokirajte spletne stani, ki vas največkrat premamijo. Zelo dobro se obnese, če si omejite čas, ki ga boste temu namenili – npr. 1 uro, pol ure na dan. 

9. Predajte se projektu

Ko nastopi čas za naše ustvarjanje, se ne sprašujmo, kako se počutimo in ali se nam danes ljubi delati. Enostavno začnimo z ustvarjanjem. Ko se zavežemo svojim ciljem in se jim predamo, lahko kmalu začutimo, da nas podpira vse okoli nas:).

ponedeljek, 15. september 2014

Poletja še ni konec ...

in našega ustvarjalnega izziva na temo Ljubljena tudi še ne:).

Ljube ustvarjalne duše! Še do sobote imate čas, da mi pošljete kar ste (ali še boste) ustvarile in se potegujete za nagrade, ki sem jih pripravila za vas. To so knjiga The gifts of imperfection, od Brene Brown, okvir za fotografijo Ljubljena in notes primeren za art journaling.

Komaj čakam, da vidim, kaj boste ustvarile! Vem, da bomo druga drugo obogatile in navdihnile:) Zato velja pogum! Morda je zdaj ravno pravi trenutek, da se prepustite svoji ustvarjalnosti in njeni čarobnosti.

Za pokušino in navdih:) danes objavljam dve stvaritvi, ki mi ju je poslala Gordana: svetel in topel kolaž ter globoko, nežno pesem, ki nosi v sebi življenjsko modrost: šele ko smo doma pri sebi, ko smo ljubljene, lahko prejemamo in dajemo ljubezen. Hvala Gordana, za tako prekrasno pesem! In da si jo delila z nami.


Ljubljena, Gordana, 2014
















Ljubljena

Živim počasi.
Stopam v korak sama s sabo.
In vem, da sem doma.

Misel je z mano.
Ne obira se v včeraj,
ne hiti na jutri.
Ne zapleta se.

Živim počasi
in vse se odvija,
pretaka, razvija.

Tu sem doma.
Nekje v sebi, pri sebi,
s sabo, v miru.

Le tako te lahko slišim,
začutim tvoj jaz.
Le tako te lahko vidim,
te gledam v obraz.

Iz tega te objamem,
ti pogrejem dlani.
To je ta prostor,
kjer sem jaz lahko jaz
in si ti lahko ti.