Berem knjigo I thought it was just me (but it isn´t), od ljube Brene Brown, ki govori o tem, kako se soočiti z občutki sramu in razviti odpornost nanje.
Sram je zelo intenzivno in boleče čustvo, za katerega je značilen občutek, da je z nami nekaj narobe, da nam nekaj manjka (nekaj, kar drugi očitno imajo) ... Nekaj, kar nas dela neustrezne, nezadostne, zaznamovane in zaradi česar nam ne uspe. Sram povzroči tudi, da imamo občutek, da zaradi vsega tega nismo vredne, da bi bile sprejete in povezane. Zato sram hodi z roko v roki z močnimi občutki osamljenosti, nepovezanosti in molkom.
Sram izgubi svojo uničujočo moč s tem, da spregovorimo o svojih občutkih in prekinemo molk. To ni lahko, niti ni odločitev enkrat za vselej, ampak jo sprejmemo vsak dan znova. Seveda je pomembno tudi, komu povemo, saj lahko nekateri odzivi sram še poglobijo. Odzivi, ki sram dobesedno "topijo" so:
"O, to se zgodilo tudi meni."
"Razumem te, to sem že doživela."
"Lahko razumem, kako se počutiš."
"To kar doživljaš je povsem normalno."
Drage moje, se kdaj počutite, da niste dovolj dobre? Kaj vam pomaga, da premagate te občutke in se spet počutite bolje?
Draga Andreja,
OdgovoriIzbrišipoznam vse te občutke. Nisem pa dovolj dobra v poznavanju samosprejemanja. In ravno prejšnji petek mi je na predavanju Nara Petrovič odprl novo pot do pogleda nase. Izjemen je.
Slovenci smo znani, da damo od sebe vse, kar imamo. Da včasih celo pretiravamo. Tudi jaz. Zatem ne sledijo samo pohvale, običajno doživim(o) tudi kritiko nekoga drugega/nas samih. Ker nikoli ni dovolj dobro, da ne bi lahko bilo še boljše. Poznaš? :) Kako reagiram(o)? Sama prevečkrat z obrambo in protinapadom. Z nabojem bi rekla Alenka Rebula. S takimi odzivi pa še vedno ostajam(o) v bolečini nesprejetosti.
Nara je udeleženim na predavanju, z naslovom Kako vpeljati zdravo pamet v družbo in odnose? Razkošna preprostost v vsakdanjiku za višjo kakovost bivanja, ob situaciji, ko nekdo ni zadovoljen z našim vloženim trudom in prizadevanjem pokazal gesto: razširil je roke v objem in rekel: "Ja, kaj si pa pričakoval?!" Tako preprosto in enostavno. Ni potrebno, da ob obsojanju in krtiziranju drugega/sebe ostajam(o) v bolečini lastne nesprejetosti.
Danes širim roke v objem in si zakličem: pričakujem te kmalu, ljubo samosprejemanje!
Pozdravljam te.
Draga A.,
OdgovoriIzbrišihvala, da si delila z mano svoje izkušnje in poglede. Ja, poznam ta občutek, ko nikoli ni dovolj dobro, vedno bi bilo lahko še bolje. Naboj v odnosih ... poznam, bi ga takoj oddala, če bi ga lahko;). Lastna nesprejetost - ja, tudi tu se lahko najdem. Zato bom kot ti, tudi jaz razširila roke in zaklicala: pričakujem te kmalu, ljubo samosprejemanje.
Topel pozdrav!