Zgodba o poškodovani posodi

Danes sem slišala tole navdihujočo zgodbo o nepopolnosti, ki nas včasih tako skrbi ali moti. 

Na Kitajskem je imel nosač vode dve veliki keramični posodi za vodo, ki sta viseli na palici, ki jo je nosil na ramenih. Ena posoda je bila poškodovana, medtem ko je bila druga popolna. Iz prve posode je curljala voda celo pot domov. 

Popolna posoda je bila ponosna na svoje delo, saj je v njej nosač prinesel domov veliko večjo količino vode kot v poškodovani, medtem ko je bilo poškodovano posodo sram. Nekega dne je poškodovana posoda ogovorila svojega nosača: “Sram me je, ker ti ne morem služiti tako kot bi si želela.”Na to je nosač odgovoril: "Si opazila, da rožice cvetijo le na tvoji strani in ne na strani posode, ki je popolna? To je zato tako, ker sem vedel za tvojo pomanjkljivost in sem posejal rožice na tvoji strani poti. Vsak dan si jih ti zalivala. Že dve leti nabiram te čudovite cvetlice, ki mi prinašajo veselje. Če ne bi bila taka kot si, me te cvetlice ne bi razveseljevala dan za dnem. 

Nauk: Vsak od nas ima svojo posebno pomanjkljivost. Vsak od nas je na nek način poškodovana posoda, toda prav te napake naredijo naša življenja zanimiva in vredna. Sprejmimo se take kot smo in z veseljem ugotavljajmo svoje ter pozitivne lastnosti soljudi, prijateljev in sodelavcev.

Poletni izziv - nagrajenke

Prelepa, zlata jesen nas že razvaja s svojimi čari in ugotovila sem, da je zadnji čas, da poletju pomaham v slovo in se ji prepustim:). Poletni čas je bil zelo ustvarjalen in vesela sem, da lahko z vami delim navdihujoče in prelepe plodove Poletnega ustvarjalnega izziva.  

Najprej bi se rada zahvalila Gordani, Martini, Katji in Mihaeli za njihove čarobne, edinstvene stvaritve. Bravo za vaš pogum in za to, da ste v zapletenih labirintih vsakdana našle muco časa:) in prostora za ustvarjanje. Hvala, da ste delile z nami delček lepote svojega notranjega sveta.

Knjigo The gifts of imperfection, Brene Brown dobi Gordana, ki nas je navdušila s krasnim kolažem toplih barv in globoko, nežno pesmijo (klikni tukaj), za katero je napisala, da nastane vsake toliko časa ena. Gordana, komaj čakam(o), da nastane še kakšna!:)

Okvir za sliko Ljubljena prejme Katja, za svoj kraljevski, zlati kolaž, na katerem se prepletajo drobne niti, ki povezujejo in osmišljajo podobe in besede, ki ji pričarajo občutek ljubljenosti. Katja je zapisala, da je bila največja ovira, ki jo je morala premagati pred ustvarjanjem, strah pred mnenjem drugih. Katja, bravo za tvoj pogum! Čudovito ti je uspelo!

Notes za art journaling dobi Martina, ki je svoj kolaž naslovila Prebujajoča ženska. Na njem je nanizala blagozveneče in navdihujoče misli, iz katerih kar žari (levje)srčnost. Hvala, Martina, da boš tudi za nas in z nami še naprej "raziskovala, se čudila, hrepenela in odstirala vse naložene, prašne plasti, ki so skozi leta zakrile našo prvinsko moč."

Zadnja je svojo stvaritev poslala Mihaela. Papir in vse povezano z njim, je njena velika strast, zato je ustvarila umetelno in igrivo sestavljanko iz papirjev v svojih najljubših barvah in vzorčkih. Mihaela je presenetila s zanimivo idejo - nastalo sliko bo uporabila za naslovnico zvezka, ki ga bo namenila pisanju vaj Na svoji zemlji iz knjige Blagor ženskam, Alenke Rebula. Mihaela, tebi sem namenila "papirno" nagrado in sicer kompletek Die-Cut Design papirčkov ki ga boš zagotovo lahko uporabila pri svojem ustvarjanju:)

Končno misel namenjam vsem, ki ste želele ustvariti in poslati nekaj svojega, a vam tokrat ni uspelo. V mojih mislih že nastaja jesenski izziv in to bo nova priložnost za romantični zmenek z vašo ustvarjalno muzo. Težko že čaka na vas:)

Do takrat pa ne pozabite: "Nebo je budno, me smo budne! Gremo se igrat! In ustvarjat."

Dovolj dobra

Se kdaj počutiš, kot da ne ustrezaš? Se ti zdi, da ne boš nikoli kos visokim pričakovanjem - lastnim ali tistim, ki jih ima do tebe okolica? Ali pa, da nisi dovolj dobra mama, žena ..., dovolj lepa, pametna ali uspešna? In da ti kljub trudu ne uspeva?

 

Veliko žensk se nas kdaj pa kdaj ali celo pogosto, tako počuti. Lahko pa se nam zgodi, da nas ta občutja preplavijo in sploh nočejo iti stran. Dobimo občutek, da je z nami nekaj narobe, da nam nekaj manjka, da nismo iz "prave snovi". O tem je težko spregovoriti, teža teh občutkov je prevelika, lažje jih je skriti in reči: "Nič mi ni." Tudi tisto solzico, neprespane noči in težka jutra ... in temne dvome, ki ne zbledijo niti podnevi.

Berem knjigo I thought it was just me (but it isn´t), od ljube Brene Brown, ki govori o tem, kako se soočiti z občutki sramu in razviti odpornost nanje. 

Sram je zelo intenzivno in boleče čustvo, za katerega je značilen občutek, da je z nami nekaj narobe, da nam nekaj manjka (nekaj, kar drugi očitno imajo) ... Nekaj, kar nas dela neustrezne, nezadostne, zaznamovane in zaradi česar nam ne uspe. Sram povzroči tudi, da imamo občutek, da zaradi vsega tega nismo vredne, da bi bile sprejete in povezane. Zato sram hodi z roko v roki z močnimi občutki osamljenosti, nepovezanosti in molkom.

Sram izgubi svojo uničujočo moč s tem, da spregovorimo o svojih občutkih in prekinemo molk. To ni lahko, niti ni odločitev enkrat za vselej, ampak jo sprejmemo vsak dan znova. Seveda je pomembno tudi, komu povemo, saj lahko nekateri odzivi sram še poglobijo. Odzivi, ki sram dobesedno "topijo" so:
"O, to se zgodilo tudi meni."
"Razumem te, to sem že doživela."
"Lahko razumem, kako se počutiš."
"To kar doživljaš je povsem normalno."

Drage moje, se kdaj počutite, da niste dovolj dobre? Kaj vam pomaga, da premagate te občutke in se spet počutite bolje?