četrtek, 15. februar 2018

Sprejeti, kar je

Zadnjič sem ponovno vzela v roko provokativno knjigo Babe ne tarnajo, s podnaslovom Zgoščena modrost za sočne ženske. Ko sem jo brala v svojih zgodnjih tridestih, mi je bila "smešno zanimiva", zdaj pa, ko se počasi bližam letom "sočnih modrih žensk" pa me je nekaj odlomkov dobesedno "sezulo". 

Namreč, kar prevečkrat sem se lahko "našla" v njenih opisih tarnajočih žensk v srednjih letih, ki ne morejo sprejeti svoje resničnosti, ker mislijo, da si zaslužijo več, drugače, bolje in prepogosto razmišljajo o tem, kakšno bi moralo biti njihovo življenje, da bi bile zadovoljne! In, ki si ponoči vrtijo filme preteklih dogodkov, v katerih so se počutile tako ali drugače izigrane: "Če ne bi bilo tega, bi bilo .... če bi on/ona storila tako ... če bi reagirala drugače ...". Tarnavke ne vidijo, da je vsakdo deležen slabih stvari, ki se dogajajo v življenju.

Zavedla sem se, da imam tudi jaz v tem trenutku težavo s tem, da bi opustila razmišljanje o tem, kar je bilo in sprejela to, kar je. V moje srce se je, čisto potiho, priplazila grenkoba, ki je prej nisem poznala. Pridružili so se ji še občutki krivde, da ne zmorem občutiti hvaležnosti za vse, kar je. In kako naj uživam v lepem dnevu, lepi misli, drobni pozornosti, uspehu, če pa je toliko tega, kar ni ... In, kako sprejeti vse te spremembe, ki jih prinašajo srednja leta?

Kot pravi avtorica knjige, tarnanje nad vsem, kar "nas pesti" gotovo ne pomaga, kvečjemu poslabša stvari.  Pomaga pa, če opustimo vsako razmišljanje o tem, kar bi moralo biti, kar bi moglo biti oziroma smelo biti.  

Če bile rade BABE (beri: sočne, modre ženske), moramo sprejeti, kar je, ponosno dvigniti glavo in kar najbolje živeti s tem, kar je:
"Kar je bilo, je bilo. Kar je, je. Povsem preprosto. Morebiti ste kdaj mislile, da se boste poročile in nato srečno živele, imele popolne otroke in (po ženskem gibanju) tudi popolno kariero. In sedaj ste tu. Karkoli se je zgodilo ali se ni zgodilo, sodi v kar je bilo. Ne morete živeti še enkrat. Preteklost je preteklost. (...) Mogoče kateri del telesa ne deluje več dobro ali je okvarjen - in delate, kar je mogoče narediti, v medicinskem pogledu in sicer. Morebiti ste finančno omejene. Kakor koli je s čimer se mučite, povejte ljudem, ki morajo vedeti ali želijo vedeti. (...) Kakor koli že, babe ne dolgočasijo okolice z litanijami o svojih bolezenskih znakih - z organskimi recitali ali žalostinkami - z nadihom predstave ali hvalisanja. Baba ve, da ne ona ne njene težave niso središče vesolja, in ve, da imajo težave tudi drugi ljudje." (...)
Vdihnite. To je bilo tedaj.
Izdihnite. To je sedaj.
Vdihnite. Jaz sem.
Izdihnite. Mir.