Odpiram srce

Pesem je nastala, ko sem prebirala novo knjigo Alenke Rebula in Josipe Prebeg, Vera vase. Najprej me je pritegnilo poglavje Stopiti iz naboja v živost (str. 197). To vprašanje me je že dolgo nagovarjalo, a nisem našla odgovorov.  Do zdaj:))

Odpiram srce

Dolgo sem čakala.

Dolgo sem jokala.

Hrepenela.

Se jezila.

Stegovala roke po vaši ljubezni.
Zahtevala.

Iskala naročje, kjer bi se napila

sprejetosti in moči.

Dom, kjer bi bila zame vrata vedno odprta.

Zavrnjena sem trpela,

s krvavečim srcem, ranjeno dušo,

a se nisem mogla premakniti od vas,

ki bi mi morali dati,

kar mi pripada.

Tako sem mislila.

In žalovala za vsem,

kar mi ni bilo dosegljivo.

Mineval je čas ...

Pobrala sem kosti svoje duše,
odžalovala in počastila,
kar je živelo,
a se ni nikoli dopolnilo

in začela graditi svoj dušni dom.

Varno zavetje, čudežni gozd,

cvetoč travnik ob izviru ljubezni,

ki mi je vedno dosegljiv.

Kjer sem doma.
Ki mi pripada.

Moja duša se je ogrela, nahranila
in zapela pesem o obilju sveta.

Z vsem svojim obiljem

sem stopila pred vas,

poglejte, to sem jaz!

A v vaših očeh,

sem spet zagledala le

malo, ubogo, zapuščeno deklico.

Spet sem trpela, jokala,

kot bi bilo prvič …

Zdaj čutim, da je čas.

Čas, da pretrgam nevidne vezi,

s katerimi sem se priklenila na vas.

Čas, da preneham čakati,

kar ne bo nikoli prispelo.

Čas, da razprem svoja jadra

in odplujem. 

Drugam.

Že čutim, kako obračam hrbet znanemu hladu

in odpiram svoje roke, svoje srce

razkošni toplini tisočerih sončnih zahodov.

Zdaj lahko grem.

Svobodna, z odprtim srcem

in z blagoslovom doma v sebi.

Naprej ...

za svetlobo, za soncem.