nedelja, 12. februar 2017

Objeti polnost življenja

 Že kar nekaj let si želim, da bi se naučila sprejeti in objeti vse, kar se dogaja v meni - vse misli in občutke, ki se mi porajajo, ne glede na to, kakšni so. In si dopustiti, da v polnosti in brez strahu občutim tako žalost kot veselje, ter se ne obsojam za misli, dvome, kritike ali potrebe, ki so del mene.

To mi je že od nekdaj zelo težko. Ko nekaj občutim, se v meni vsakič sproži nekakšen privzgojen refleks in začnem vrednotiti ali je to čustvo dobro, slabo, potrebno, nepotrebno. Tu se ocenjevanje ne ustavi - vrednotim tudi sebe v teh občutjih - npr. ne bodi žalostna, ker žalostnih ljudi nihče ne mara ali jeziti se ni zdravo ipd. Podobno je z mislimi, na primer, če ne morem razmišljati pozitivno, se za to obsojam. Seveda to pomeni, da nekatera moja čustva, misli, ne dobijo prostora. Da nečutenje vodi v otopelost, sem se naučila že pri Brene Brown, nisem pa se zavedala, da prekinjanje stika s svojimi čustvi vodi tudi v prekinjanje stika s svojimi najglobljimi potrebami. 

Pomemben uvid na tem področju sem doživela, ko sem se lani udeležila seminarja Nenasilna komunikacija, ki sta ga vodila Robert Kržišnik in Marjeta Novak. V dveh dneh smo spoznali le delček kompleksnega tridelnega koncepta Nenasilne komunikacije (NVC - Nonviolent Communication), katerega avtor je dr. Marshall Rosenberg. Najbolj me je navdihnila tista tretjina tega koncepta, ki nosi naslov SAMOEMPATIJA in vaja, ki se imenuje Štirje stoli.

Pomembnost samoempatije

Vaja se sicer  uporablja kot način vživljanja v drugega oz. kot notranja priprava na soočanje z izzivalno situacijo. Je eden izmed načinov, kako lahko presežemo avtomatski odziv na zunanji dražljaj (pobegni, bori se, zamrzni) in skušamo bolj zavestno delovati. Ena izmed ključnih stopenj v tem procesu je, da pridemo v stik s svojimi občutki in potrebami (kar se zgodi na t.i. tretjem stolu). In prav tu se zgodi čarovnija, ki me je navdušila.


Z presedanjem z enega stola na drugega smo ozavestili proces, ki se zgodi v nas v situaciji, ko smo čustveno izzvani. Na prvem stolu smo morali izreči vse kritične, nesramne misli o povzročitelju naše frustracije, na drugem stolu smo izrekli vse, kar si v tej situaciji slabega mislimo o sebi. Na tretjem stolu pa je sledil obrat k sebi. Po vdihu in štetju do deset, smo se skušali "resetirati" in se povezati s seboj. Poslušali smo svoje telesne občutke in dihali. Glavno vprašanje je bilo: Kako se počutim v tej situaciji? Skušali smo prisluhniti in zaznati svoje potrebe in vrednote, ki so nam pomembne in se skrivajo pod čustvi. 

Kaj čutim, kaj potrebujem?

Pogosto se zavedamo, kaj nam je v določeni situaciji pomembno, kaj potrebujemo, vendar se prestrašimo krivimo ali obsojamo, ker te naše potrebe očitno niso izpolnjene in lahko se nam zgodi, da se spet znajdemo na 1. stolu. Tu nam je na pomoč priskočila voditeljica delavnice, ki nam je svetovala, da obstanemo s svojo potrebo, dihamo in jo skušamo brez obsojanja občutiti, objeti in  vse občutke, ki se porajajo z njo. Lahko se spomnimo tudi trenutka (pa naj bo še tako daleč) ko je bila ta naša potreba izpolnjena in vztrajamo v tem občutku toliko časa, kolikor potrebujemo. Šele nato se lahko premaknemo na 4. stol, saj smo v procesu pridobili sposobnost, da se sploh lahko vživimo v potrebe in občutke drugega.


Kar me je navdušilo je bila misel, da se ne obsojamo, ne kritiziramo in ne prestrašimo občutkov, ampak jih objamemo in sprejmemo kot del najbolj živega dela v nas, kot del življenja. Šele na ta način lahko pridemo s stik s svojimi potrebami. Ozavestila sem tudi, kako pomembno je, da se za te potrebe ne obsojamo, ne krivimo ali podoživljamo trenutke, ko ni bila izpolnjena, ampak da dihamo z njo in jo objamemo kot svojega otroka. 

Pot do sebe je tudi pot do drugih

Vsa naša občutja, potrebe, ne glede na to kakšni so, so izraz - manifestacija polnosti življenja v nas. Šele, ko smo v stiku s svojimi potrebami in zmožni občutiti empatijo do sebe, smo lahko empatični tudi do drugih. Pot do dobre komunikacije in odnosov vodi torej "preko" dobre komunikacije s seboj oziroma sposobnosti vživljanja v lastna čustva in potrebe.

Kadar me prime, da bi se obsojala za svoje občutke, misli ali potrebe, mi pomaga, 
da si nežno rečem: "Objemam polnost življenja v sebi."

ponedeljek, 06. februar 2017

Klub nepopolnih mam:)

Ana Pavec, moja ustvarjalna sestra, prijateljica, mamica petih otrok, prevajalka, doula, blagornica, vizonarka, ki me že leta navdihuje s svojo ustvarjalnostjo in predanostjo svojemu poslanstvu, me je prosila naj vas povabim v njen spletni klub S teboj sem. Rada bi vam napisala, zakaj se mi zdi pomembno in naravnost osrečujoče, da taki klubi obstajajo.

Anina spletna stran S teboj sem, je bila vrsto let vir navdiha in informacij za mnoge izmed nas, ki smo v pred- in po- porodnem obdobju, iskale nekaj več. Začutile smo potrebo, da postanemo mame, ne samo svojim otrokom, ampak tudi sebi! Lani je Ana različne vsebine, ki so bile prej dostopne na spletni strani, združila v zanimiv klub oziroma spletno skupnost S teboj sem, ki svoje članice razvaja z bogatimi vsebinami kot so dnevne spodbude, spletni seminarji, intervjuji in video knjižni namigi o vrsti tematik, ki so blizu ženskam, ki želijo živeti bolj polno življenje v različnih obdobjih življenja oziroma materinstva. 

Sama vidim svoje materinstvo kot neke vrsto iniciacijo oziroma prehod v drugačen, nov način bivanja, kot proces, ki me je vodil k mojemu najglobljemu bistvu. Ta - duhovni vidik materinstva, je največkrat spregledan, o njem ne izvemo na predporodnih tečajih, pri ginekologu ali v medijih ... Z vsemi vprašanji, pastmi in dvomi tega obdobja največkrat ostanemo same ... O čem govorim?

Kako (z)raste mama

Čez dober mesec in pol bo minilo 10 let odkar sem postala mama. Koliko se je v teh letih spremenilo! Iz male štručke je zrasla nadebudna četrtošolka, ki ji sledi in jo občuduje drugošolka ... Spremenila pa sem se seveda tudi jaz. V teh letih sem prehodila zelo pestro pot. Pot preizkušenj in notranjega zorenja - pot od negotove mlade mamice do ženske, ki goji vero vase in se trudi biti dobra mama tudi sami sebi.

Spomnim se občutkov, ko sva s hčerko prišli domov iz porodnišnice. Koliko vprašanj mi je rojilo po glavi! Ali bom znala in zmogla? Kako nama bo šlo?

V meni se je poleg veselja mešalo mnogo občutkov. Čutila sem negotovost in strah. Strah, ki je bil včasih tako velik, da je včasih skoraj zasenčil veselje, ki sem ga čutila ob mali dojenčici.

Iskanje svoje poti

Spominjam se, da sem se pogosto počutila dobesedno zasuto s poplavo informacij v zvezi z dobrobitjo otroka. Napotki in nasveti, ki sem jih poslušala, so si pogosto nasprotovali in se izključevali - kar je bilo dobro včeraj, recimo, danes niso več priporočali, in tako naprej … Skušala sem iskati svojo pot, a bila sem preveč obremenjena s pričakovanji in predstavami o tem, kakšna mama bi morala biti.

Moje predstave o materinstvu so bile zelo idealizirane in velikokrat sem se obremenjevala s tem, da bi morala biti boljša mama kot sem.


Občutki krivde, da bi morala narediti več, bolje, drugače, so bil del mojega vsakdana. Počutila sem se ujeto in nemočno. Nisem vedela, kaj naj izberem, kaj pravzaprav hočem …

Danes vem, da nisem znala razlikovati med tem, kakšna mama si želim biti in kakšna mama sem mislila, da bi morala biti. V meni se je vse mešalo in zdelo se mi je, da sem na nekakšni tekmi, kjer si moram prizadevati, da čim bolje izpolnim svojo vlogo in svoja pričakovanja.

Nepopolna mama

Nobena vloga ni bolj idealizirana in obremenjena z visokimi pričakovanji, kot vloga mame. Mnoge ženske se znajdemo ujete med lastnimi predstavami o tem, kakšna naj bi bila dobra mama in med pričakovanji in zahtevami, ki jih pred nas postavlja družba. Kaj hitro se nam lahko zgodi, da v tej zmedi izgubimo stik s sabo, svojimi potrebami in željami. To se od nas v bistvu skoraj pričakuje. A v resnici nas izkušnja materinstva kliče povsem v drugo smer – k odkrivanju sebe, svojih želja, potreb in poslanstva.

Preden sem postala mama, sem imela izredno ustvarjalno obdobje. Bila sem aktivna v večih društvih, prevzemala sem dodatne projekte v službi. Ko sem se vrnila s porodniške, sem pričakovala od sebe, da bom delala vsaj tako kot prej. Saj veste, otroci niso ovira! Želela sem si potrditve na svojem poklicnem področju. Nisem si dovolila, nisem začutila, da je čas, da začnem delati stvari, živeti drugače. To je bil čas, ko sem se vse bolj oddaljevala od sebe. Telo me je na vse mogoče načine opozarjalo, da pretiravam. A ga nisem poslušala, ni bilo časa in ni bilo pomembno.

Občutila sem veliko razliko med obdobjem nosečnosti in po porodu. Če sem imela med nosečnostjo prvič v življenju občutek, da mi je dopuščeno, da se oziram na svoje počutje in potrebe in živim iz njih, me je po rojstvu dohitela »realnost«.

Kot mama sem "morala" (in tudi pričakovala od sebe) poskrbeti predvsem za počutje in potrebe svoje družine, sebe pa za nedoločen čas spet postaviti na stranski tir.

Razkorak med med tem, kar sem čutila v sebi in tem, kako sem delovala je bil velik. Pogosto sem se počutila žalostno, nemočno, brez prave energije za premik stvari, ki sem jih želela spremeniti … To je bilo težko obdobje. Obdobje iskanja, mnogih vprašanj, vrtenja v krogu … Dokler nisem našla Knjige Blagor ženskam, Alenke Rebula, začela obiskovati Blagornice in odkrila spletne strani, kjer sem lahko dobila podporo, navdih, spodbudo, da premaknem stvari v želeno smer. Ena izmed takih strani je bila tudi stran S teboj sem.

Kdo sem, kaj želim?

Ko danes gledam nazaj, sem prepričana, da me je prav materinstvo  spodbudilo, da začnem iskati svojo pot in vero vase. Sčasoma sem ugotovila, da moram, če želim biti dovolj dobra mama, najprej ugotoviti, kdo sem, kaj mi je pomembno in kakšna je moja pot. Le tako sem lahko postala »odporna« na lastna nerealna pričakovanja in na pretirane zahteve družbe. In spet zadihala svobodno. In zaživela, ne več po pričakovanjih in lastnih otroških predstavah, ampak po svoji meri. Iz srca.

Postati mama sama sebi

Moja zgodba je verjetno podobna mnogim ženskim zgodbam. Ko ženske postajamo mame svojim otrokom, pogosto začutimo močno hrepenenje, da bi se naučile biti mame tudi same sebi. 

Ali kot pravi Ana - začutimo hrepenenje, da bi znale biti mame tudi svojim sanjam:).

To je nekaj, česar se moramo mnoge ženske šele naučiti. Vesela sem, da obstajajo spletni klubi, kot je klub S teboj sem, saj ženskam v različnih obdobjih nudi spodbudo, nežne besede in koristne informacije, ki nam olajšajo izzive posameznega življenjskega obdobja oz. materinstva. Vemo, kako prav nam pridejo spodbudne besede, tolažba, podpora in prave informacije v pravem trenutku!



Skoraj gotovo bi lahko po svoji začrtani poti hodile tudi same, a ob Anini podpori in v družbi drugih žensk v klubu, je to veliko bolj zanimivo, navdihujoče in zabavno:)). Torej, drage moje, toplo vabljene, da se nam pridružite!