Otroške bolečine

Ob delanju vaj po knjigi Blagor ženskam, Alenke Rebula, sem prišla v stik z bolečimi občutji iz otroštva. Tako je nastala spodnja pesem.

Negibna

ležim,

nič mi ni dosegljivo,

ne vem za odrešitev,

telo kliče do bolečine,

ki se razliva čez večnost.

Rez.

Živim v svoji glavi,

odrežem telo,

odrežem bolečine,

ne sanjam odrešitve,

negibna sem,

nevidna.

Včasih čutim dotik Življenja,

vzame me v svoj tok,

da v njem srečna žuborim

in sanjam odrešitev -

čisto je že blizu,

skoraj že čutim njen dotik.

Rez.

Negibna sem,

pridna.

Ne čutim bolečine,

groze neodobravanja,

negotovosti ljubezni.

Ne zaslužim odrešitve.

Negibna sem,

pridna,

nevidna,

to sem,

a mene ni.