Ko mi je težko,
si ogrnem svoj pisani šal.
Nešteto podob sem vpletla vanj,
lepih, močnih, mojih.
Pletla sem jih zbrano in slovesno,
za čas, ko mojo dušo stisne hlad.
Gladina morja, mirna kot zrcalo
mi šepeta, da se vsaka nevihta konča,
širna svoboda obzorij me vabi,
da dvignem pogled iz svoje žalosti,
in božanska svežina morja,
da se potopim v svoje globine.
Kresničke v zgodnjih poletnih večerih,
ob njih slutim svetlobo, ko je še
tema,
omamne vonjave poletja,
prižigajo v meni radost in strast.
Lepota jesenskega gozda me vabi,
da razprem prsi in vdihnem življenje,
zlato jesensko listje,
me navdaja z občutkom razkošne topline.
Zimsko jutro, zavito v svežo belino,
govori o novih začetkih,
prvi pomladni popki,
o žuborečem življenju, ki najde
svojo pot.
Prvi poljub mi pripoveduje
o nežnosti, ki odpira moje srce,
ljubezni polne prsi,
o upanju in pogumu, ki sta v meni.
Izkušnji poroda prebudita v meni
moč in modrost,
mala dlan v moji dlani,
ob njej začutim varnost in milino.
Utripanje mojega telesa v gibanju,
mi pripoveduje o prebujeni vitalnosti,
navihane, iskrive oči, v njih se
zrcalita
otroška razigranost in veselje.
Pogled poln ljubezni,
mi pove, da sem vredna ljubezni,
nasmeh ljubljenih,
me vabi, da se nasmehnem nazaj.
Tesno zavita v svoj pisani šal,
v toplem in varnem zavetju,
lahko začnem potovanje k sebi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar