sobota, 22. februar 2014

Angel tolažbe

Zelo se me je dotaknila pesem Alenke Rebula, Pesem za veliki slovenski gozd, še posebej misel, da "vsaka nepotolažena solza okameni"

Razmišljala sem, kako smo pravzaprav vsi potrebni sočutja in tolažbe, a kako težko si to priznamo. Koliko poguma je potrebno, da naredimo korak do soljudi, odpremo srce in sprejmemo besede tolažbe. In včasih, ko vidimo sočloveka, ki trpi, "ne najdemo" besed, da bi ga potolažili. Kot bi nam nekaj silnega zadrževalo glas, da onemi v naši duši.

Podobno, celo huje se nam godi, ko smo sami v stiski. S katerimi besedami se nagovarjamo? Znamo biti sočutni in tolažilni? Brene Brown me je naučila, kako zelo pomembno je, da se zavedamo, kako se "pogovarjamo s seboj", ko smo v stiski. Če ugotovimo, da s seboj nismo preveč prijazni (recimo izrazi: "Lahko bi vedela! Nikoli mi ne bo uspelo! Kaj si pa mislila, da si ...), se lahko odločimo in se naučimo biti do sebe bolj sočutni. Nikoli ni prepozno. Katere besede sočutja in tolažbe, bi želeli slišati, ko ste v stiski? Kako bi se lahko opogumili?

Kaj bi vam šepetal vaš angel tolažbe?


Ustvarjalni nered ...


... ko v kaosu neštetih misli in stvari, najdem najbolj čudovit red:)

sreda, 19. februar 2014

Kuhati z ljubeznijo


Ta teden, ko sem na dopustu, uživam v kuhanju za svojo družino. Uživam, ker imam dovolj časa, da se temu posvetim s celim bitjem, z dušo. Nerada kuham, ko se mi mudi in mi v glavi mrgoli misli na to, kaj vse moram postoriti. Za kuhanje potrebujem čas in notranjo umirjenost. No, morda ne za vsakršno kuhanje, za občuteno kuhanje pa vsekakor.  

Pripravljanje hrane za tiste, ki jih imam rada, je zame posebno opravilo. Vanj lahko vtkem svojo ustvarjalnost, edinstvenost, dobre misli, želje in ljubezen. Verjamem, da uživanje tako pripravljene hrane, ne nahrani samo telesa, ampak tudi dušo. Ko kuham občuteno, imam občutek, da sem močneje povezana s svojimi dragimi. Kot bi spletala nevidne niti med nami. Povežem se tudi s svojo čutnostjo, saj je pripravljanje hrane tudi veliko ugodje za vse čute.

Razmišljala sem, kako malokrat mi obveznosti dopuščajo tako kuhanje in kako žal mi je, da je tako. Še malo nazaj, je bilo vsakodnevno kuhanje vsaj enega obroka za svojo družino, del življenja vsake mame, danes pa zaradi hitrega tempa življenja in nešteto drugih možnosti prehranjevanja, temu ni več tako. To nas je, ženske, zelo razbremenilo, osvobodilo in nam zagotovo odprlo veliko novih možnosti za izražanje naše ustvarjalnosti. Prav je tako, svet je lepši. Tudi zame.

A hrepenenje po tem, da bi imela večkrat čas in potrebno notranjo umirjenost, da bi lahko kuhala za svoje drage, ostaja. Ne gre samo za kuhanje in hrano, čeprav je doma pripravljena, zagotovo bolj hranljiva in zdrava. Gre za občutek povezanosti, ki ga ob tem doživljam in delim s svojo družino. Gre tudi za način, kako se lahko povežem s s svojimi dragimi, še preden jih sprejmem v svoj objem. Občutek povezanosti je zelo pomemben za to, kako doživljamo sebe in svet. Ko se počutimo povezani, je vse bolj lepo in lažje. 

Zato sem hvaležna za te trenutke, ko lahko občuteno kuham za svoje drage. Kako lahko najdem več časa za to ljubo opravilo? Kaj mi lahko še pomaga k večjemu občutku povezanosti s svojimi dragimi, tudi, ko nismo skupaj?

ponedeljek, 17. februar 2014

Mala sanjavka


Pesem o naši mali sanjavki posvečam vsem, ki še znate gledati na svet z otroškimi očmi.



Mala sanjavka

Rada se zaziram v njene oči.

Vidim zvezde in
širne sanjske daljave.
Potopim se v modrino in
moj pogled se ujame
v mehkih oblakih veselja.

Mala sanjavka
najraje pleše in se vrti.
Na ulici, v trgovini, doma.
In zraven seveda prepeva.

Ko jo opazujem,
se mi včasih zazdi,
da ni od tega sveta ...

Rada klepeta.
Pripoveduje mi
neskončne zgodbe,
polne iskrivih vprašanj,
ki naju mimogrede odpeljejo
na potovanje brez mej.

Vabi me v gozd,
iskat škrate in gozdne vile,
in na klepet z drobnimi pticami,
ki vedo za skrivnosti srca.

Res, včasih se mi zdi,
da ni od tega sveta ...

Rada riše.
Pričara si
sanjske svetove,
kjer je mogoče vse,
kar si želi.

Rada opazuje oblake,
luno in zvezde,
boža muce, konje in kužke.
Ne mara pa trgovin.

In pravi:
»Mami, kako, da je na televiziji
pomemben samo denar?«

Zares, včasih se mi zdi,
da ni od tega sveta ...

Kot, da imam na obisku
majhno modro vilo,
ki me vsak trenutek spominja na to,
kaj je zares pomembno in vredno.

Hvala ti, moja mala sanjavka, hvala!

sreda, 05. februar 2014

O navdihu, muzah in pogumu


Berem zanimivo knjigo o ustvarjalnosti, ki ima hudomušen in provokativen naslov The muse is IN. Avtorica, Jill Badonsky, piše o različnih načinih, kako lahko negujemo, krepimo in razvijamo svojo ustvarjalnost.

Knjiga me je navdušila, saj so konkretni in neverjetno izvirni predlogi, kako premagovati različne ovire na poti do uresničene ustvarjalnosti (ki tudi delujejo),  "začinjeni" s pronicljivim humorjem, ki je name deloval skoraj terapevtsko. Spoznanje, da se tudi drugi ljudje srečujejo s podobnimi blokadami, odpori in strahovi, kot sem jih občutila sama, mi je prineslo veliko olajšanje.

Vsakdo ima talent. Le redki pa imajo pogum, da mu sledijo. (Erica Jong)

Prva ovira, ki nas lahko ločuje od osrečujoče ustvarjalnosti, je prepričanje, da nimamo posebnega daru, talenta ali pa, da ga nimamo dovolj. Ne zaupamo svoji ustvarjalnosti in skrbi nas ali bomo uspeli. Bojimo se narediti korak v neznano, strah nas je, kakšen bo odziv okolice, ali pa se zdimo sami sebi prestari, premalo talentirani, s premalo časa, denarja … Privoščimo si vero vsvojo ustvarjalnost in imejmo pogum, da se ji posvetimo. In kako začeti? Odgovor se na srečo skriva že v samem vprašanju – začnemo tako, da enostavno začnemo:).

Muza je že tu. (Jill Badonsky)

Druga ovira s katero se lahko srečamo pri ustvarjanju, je prepričanost, da nam za kaj takega primanjkuje navdiha. Navdih, božanska iskra, ustvarjalna moč, domišljija … naj bi bila dana le nekaterim srečnežem, drugi pa naj bi za njo zaman vzdihovali. Poznamo slavne umetnike, katerih dela so navdihovale njihove muze, brez katerih niso mogli ustvarjati. Ko razmišljamo o navdihu, se nam pred očmi hitro pojavi stereotipna podoba pisatelja, ki sedi za pisalnim strojem, strmi v prazen list papirja, zraven pa, iščoč navdih, obupano pogleduje proti nebu:).

Prepričanje, da je navdih nekaj, na kar moramo počakati, ko želimo ustvarjati, nas lahko zelo ovira pri našem delu. Resnica je, da navdih največkrat pride takoj, ko začnemo. In bolj ko smo predani svojemu ustvarjanju, večjega navdiha smo deležni. Naša muza je že od vedno tu, pravi Jill Badonsky – moramo jo le povabiti na zmenek:). Za tiste, ki potrebujemo viden dokaz o prisotnosti "božanske iskre", predlaga majhen trik. Poiščemo (ali izdelamo) sliko, fotografijo ali predmet, ki v nas prebuja navdih (oz. tisto posebno ustvarjalno razpoloženje) in jo umestimo na vidno mesto v naš delovni prostor.  Tako bosta naša muza in navdih, vedno z nami in »pri roki«, kadar koli bomo želeli ustvarjati:).

Ideje so kot ribe. Če želiš ujeti majhno ribo, lahko ostaneš v plitvini. Če pa hočeš ujeti veliko, se moraš podati v globino. (David Lynch)

Tretja ovira, s katero se pogosto srečamo, ko želimo poglobiti svojo ustvarjalnost, je pomanjkanje časa. Kje najti več časa za sanjanje, poskušanje, delanje napak – igranje … ? To je zelo upravičeno oziroma tehtno vprašanje. Kaj lahko storimo?

Prvi korak naredimo tako, da v svojem življenju pripravimo več »prostora« za ustvarjanje. Najti v svojem natrpanem urniku čas, ki ga želimo posvetiti svoji ustvarjalnosti, je lahko prava umetnost, nikakor pa ni nekaj nemogočega. To naj bo čas, ki bo zagotovljen in ko nas ne bodo motili. Morda to pomeni, da bomo morale poiskati varstvo za otroke, se odpovedati čemu drugemu (npr. gledanju televizije) in da se bomo naučile reči NE (kar nam bo prišlo prav tudi na drugih področjih našega življenja:). Naučile se bomo tudi bolje izkoristiti svoj čas - na način, da bomo ob koncu dneva bolj nahranjene in morda manj utrujene.

Bodimo pripravljene nežno, a odločno braniti svoj čas za ustvarjanje. Ne čakajmo, da bo vse urejeno, pospravljeno, »poštimano«, da bomo začele pisati, risati, peti, vrtnariti ... . In ne pustimo se kar takoj zmotiti, četudi se nam včasih dozdeva, da se bo »svet« brez naše prisotnosti prenehal vrteti. Za tako odločnost je potrebno kar nekaj poguma. V navdih so nam lahko ženske, ki so tak pogum premogle – lahko jih najdemo v svoji okolici ali med znanimi imeni. Clarissa Pinkola Estes, v svoji knjigi Ženske, ki tečejo z volkovi, opisuje pisateljico, ki je dala nad svoja vrata napis: "Danes delam in ne sprejemam obiskovalcev. Mogoče mislite, da to ne pomeni vas, ker ste moj bančni svetovalec, agent ali najboljši prijatelj. Vendar pomeni."

Namesto, da se osredotočimo na to, kaj bomo dosegli, se osredotočimo na to, kako močno lahko ljubimo to, kar počnemo. (Leo Babauta)

Ko se bomo začele redno srečevati »s svojo muzo«, bomo presenečene, kako lepo se bo odzvala naša ustvarjalnost – kmalu bomo lahko opazovale njene prve nežne poganjke. Bodimo potrpežljive, ne imejmo previsokih pričakovanj (to deluje čudežno) in pustimo svoji ustvarjalnosti dovolj časa, da se razcveti in razvije. Lotimo se ustvarjanja z radovednostjo in navdušenjem majhnega otroka, igrajmo se in lahko se nam, v nasprotju s stereotipom o trpečem umetniku, zgodi, da bomo uživale v vsakem trenutku:) 

Pa veliko navdihujočih "zmenkov z vašo muzo" vam želim!:)