Položim te v svoje naročje, žalost moja

V teh dneh, ko sem si odahnila od običajnega kroga neštetih obveznosti in je moj dih spet svoboden, me včasih obide močan občutek praznine in žalosti. Včasih sem se tega bala, skušala ne čutiti, se spraševala, od kod, čemu ... zdaj pa se učim te občutke čutiti in jih objeti. Izpustiti, kar je bilo, kar mora iti, da bo prostor za novo. Svetlobo. 

Položim te v svoje naročje, žalost moja

Položim te v svoje naročje, žalost moja
in te zibljem.
Vse bo dobro
jokaj, otrok moj,
solze bodo zacvetele na tvojem srcu
le jokaj,
izpusti, kar mora iti
izpusti, daj,
začuti življenje brez teže.
Zadrži pri sebi, kar te uči
prepusti se preobrazbi
naj se zavrtinči energija
in spet boš lahka.