torek, 29. januar 2013

Kot drevo

Zadnje čase mi uspeva v svoj jutranji obred umestiti tudi vajo iz joge - mojo najljubšo, ki se imenuje Drevo. Da ostanem osredotočena, si ob dihanju v mislih pripovedujem zgodbo o drevesu v vseh letnih časih. Ob njej čutim hvaležnost in se učim, da lahko samo sem


Kot drevo

 
Čutim neustavljivo silo življenja
nebrzdano željo k svetlobi.
Čutim pripravljenost skrbno zrahljane zemlje.

Brsteče se razraščam,
v tisočih smereh,
ustvarjam nevidno,
prepleteno, utripajoče ožilje,
ki z modrostjo rastline
črpa vse, kar potrebujem za rast.
Slišim mogočno pretakanje
soka življenja. Živim.

Čutim hvaležnost, da sem.

Rastem. Svoje veje širim v vse strani.
Že čutim, kako na njih pogajanjajo
prvi popki,
čutim nabrekanje in nabiranje sokov,
nežno zelenenje in bujno razcvetanje.
Pokam od zdravja in moči.

Čutim hvaležnost, da sem in da rastem.

Prišel je čas, ko lahko dajem.
Moj svet ves brenči od življenja.
Omamni cvetovi privabljajo
prijazne čebelice in metulje,
ptički gradijo gnezda v mojih vejah,
veverica najde zavetje v mojih duplinah,
srne in lisice se ohladijo v senci mojih vej.
Včasih pridejo mimo sprehajalci
in naslonijo trudno glavo
na moje deblo in prisluhnejo
razigranemu zvoku življenja,
ki se poraja v moji krošnji.

Čutim božanje sončnih žarkov,
mehko svežino poletnega dežja,
razvajajo me dišeče poletne noči,
polne življenja.

Čutim, da sem blagoslovljena
in globoko hvaležna.

Čutim, kako sijem in žarim
v razkošnih jesenskih barvah,
od poletja presijana,
vsa nahranjena in mehka,
polna soka življenja.

Čutim hvaležnost, da sem in
da čutim vso to lepoto.

Pa pridejo dnevi, polni neviht in grmenja.
Pridejo dnevi, ko v moji krošnji
ni življenja.
Pridejo mrzli vetrovi,
pride konec jeseni in zima.
Moj les je vse trši,
v mojih vejah ni brenčanja,
življenje v meni zastaja,
prekrije me tihota zimske noči,
poletje je le še zlat spomin.

Ponosno raztezam svoje veje,
pa čeprav gole,
premražene in nalomljene.
Čutim hvaležnost, da sem.
Sprejemam svojo ranljivost
in nov čas.

Kako mi prija bela tihota,
kako blagodejna je samota.
Počasi lahko spet občutim
večno brbotanje življenja v svojih
mogočnih koreninah,
spet črpam, kar me hrani in krepi.
Ko je zunaj nevzdržno,
se spustim v svoje korenine
in diham z njimi.

Nič ne dajem, samo sem.
Čutim neskončen mir in hvaležnost.

Spet postajam eno z življenjem,
čutim njegov mogočni utrip,
vsa mirna se prepustim
večnemu kroženju.

Spet prihaja pomlad.

nedelja, 06. januar 2013

Blagor otroci


Mojo nadebudno petletnico zanima čisto vse, kar jo obdaja. Tako seveda tudi opazi, da večkrat berem eno in isto knjigo in zadnjič jo je zanimalo, kakšen je njen naslov. Povem ji, da je naslov knjige Blagor ženskam in da jo je napisala Alenka Rebula. Bila je zadovoljna z odgovorom.
Čez kak teden, ko se odpravljam na srečanje skupine Blagor nam, ženskam (ljubkovalno si rečemo kar Blagornice), pa me spet preseneti z vprašanjem: "Kaj je to "blagor ženskam"?
Povem ji, da to pomeni, da nam je ženskam "blagorček" - da nam je lahko še posebej dobro. Malo premišljuje, nato pa nadaljuje: "Kaj pa fantom, je tudi blagor?". Dobro vprašanje, pomislim. "Ja, fantom je tudi blagor," ji odgovorim.
Za trenutek se zamisli, nato pa izstreli: "A je otrokom potem tudi blagor?"
"Ja, otrokom je tudi blagor, seveda" ji odgovorim vsa nasmejana in jo objamem. V mislih pa nadaljujem njeno modrovanje: "Ko imajo blagor ženske in blagor moški otroke, so to blagor otroci:))".