četrtek, 27. december 2018

Kaj potrebuješ?

Drage moje bralke,

danes sem odkrila tole pesem. V njej je toliko modrosti, nežnosti in ljubezni, da jo moram deliti z vami. Naj bo to tudi moj novoletni blagoslov - meni in vsem, ki me berete:) Rada vas imam.


Today I asked my body what she needed,
Which is a big deal
Considering my journey of
Not Really Asking That Much.
I thought she might need more water.
Or protein.
Or greens.
Or yoga.
Or supplements.
Or movement.
But as I stood in the shower
Reflecting on her stretch marks,
Her roundness where I would like flatness,
Her softness where I would like firmness,
All those conditioned wishes
That form a bundle of
Never-Quite-Right-Ness,
She whispered very gently:
Could you just love me like this?


Author: Hollie Holden
vir:  https://www.wildwomansisterhood.com/

ponedeljek, 13. avgust 2018

Večerno upanje


Večer je tako nežen
in poln miline ...
tvoja mehka dlan v moji,
sinje rdečine poletnega dne
se poslavljajo v ogledalu morja.

Zdi se mi, da bi lahko
stopila na prste,
nabrala nekaj zvezd iz neba
in jih položila v zavozlane
mreže najine bližine.

Morda bi nama pokazale pot?


Prisluhni svoji ranljivosti in našla boš moč

Na morju sem prebrala knjigo Ime mi je Mina, avtorja Davida Almonda. Čeprav je knjiga namenjena mladim bralcem, me je v celoti navdušila. Tako zabavnega, ustvarjalnega in hkrati pronicljivega, globokega branja že dolgo nisem imela v rokah. 

Poleg zares zanimivega sloga pisanja, ki ga vsake toliko časa presekajo zabavni grafični vložki, me je presenetilo, na kakšen subtilen način uspe avtorju prikazati proces sprejemanja svoje ranljivosti in moči, ki izhaja iz tega. Ta proces zelo lepo ponazarja dialog med Mino in njeno mamo. Mi je bil tako všeč, da sem ga zapisala še za vas:).
"Ali se, ko odrasteš," rečem," kdaj nehaš počutiti majhnega in šibkega." 
"Ne," reče. "Vedno imaš v sebi nekaj drobnega in krhkega, ne glede na to, kako odrasel si."
"Kot dojenček?" 
"Ja. Ali pa kot drobna ptička, čisto v tvojem srcu," reče. "Pa sploh ni zares šibka. Če pozabimo, da je tam, smo v velikih težavah."

Zato: "Prisluhni tisti šibki in močni stvari, ki jo imaš v srcu."

četrtek, 15. februar 2018

Sprejeti, kar je

Zadnjič sem ponovno vzela v roko provokativno knjigo Babe ne tarnajo, s podnaslovom Zgoščena modrost za sočne ženske. Ko sem jo brala v svojih zgodnjih tridestih, mi je bila "smešno zanimiva", zdaj pa, ko se počasi bližam letom "sočnih modrih žensk" pa me je nekaj odlomkov dobesedno "sezulo". 

Namreč, kar prevečkrat sem se lahko "našla" v njenih opisih tarnajočih žensk v srednjih letih, ki ne morejo sprejeti svoje resničnosti, ker mislijo, da si zaslužijo več, drugače, bolje in prepogosto razmišljajo o tem, kakšno bi moralo biti njihovo življenje, da bi bile zadovoljne! In, ki si ponoči vrtijo filme preteklih dogodkov, v katerih so se počutile tako ali drugače izigrane: "Če ne bi bilo tega, bi bilo .... če bi on/ona storila tako ... če bi reagirala drugače ...". Tarnavke ne vidijo, da je vsakdo deležen slabih stvari, ki se dogajajo v življenju.

Zavedla sem se, da imam tudi jaz v tem trenutku težavo s tem, da bi opustila razmišljanje o tem, kar je bilo in sprejela to, kar je. V moje srce se je, čisto potiho, priplazila grenkoba, ki je prej nisem poznala. Pridružili so se ji še občutki krivde, da ne zmorem občutiti hvaležnosti za vse, kar je. In kako naj uživam v lepem dnevu, lepi misli, drobni pozornosti, uspehu, če pa je toliko tega, kar ni ... In, kako sprejeti vse te spremembe, ki jih prinašajo srednja leta?

Kot pravi avtorica knjige, tarnanje nad vsem, kar "nas pesti" gotovo ne pomaga, kvečjemu poslabša stvari.  Pomaga pa, če opustimo vsako razmišljanje o tem, kar bi moralo biti, kar bi moglo biti oziroma smelo biti.  

Če bile rade BABE (beri: sočne, modre ženske), moramo sprejeti, kar je, ponosno dvigniti glavo in kar najbolje živeti s tem, kar je:
"Kar je bilo, je bilo. Kar je, je. Povsem preprosto. Morebiti ste kdaj mislile, da se boste poročile in nato srečno živele, imele popolne otroke in (po ženskem gibanju) tudi popolno kariero. In sedaj ste tu. Karkoli se je zgodilo ali se ni zgodilo, sodi v kar je bilo. Ne morete živeti še enkrat. Preteklost je preteklost. (...) Mogoče kateri del telesa ne deluje več dobro ali je okvarjen - in delate, kar je mogoče narediti, v medicinskem pogledu in sicer. Morebiti ste finančno omejene. Kakor koli je s čimer se mučite, povejte ljudem, ki morajo vedeti ali želijo vedeti. (...) Kakor koli že, babe ne dolgočasijo okolice z litanijami o svojih bolezenskih znakih - z organskimi recitali ali žalostinkami - z nadihom predstave ali hvalisanja. Baba ve, da ne ona ne njene težave niso središče vesolja, in ve, da imajo težave tudi drugi ljudje." (...)
Vdihnite. To je bilo tedaj.
Izdihnite. To je sedaj.
Vdihnite. Jaz sem.
Izdihnite. Mir.

sreda, 03. januar 2018

Pot preobrazbe

Avtorica: Amanda Clark
"Naj nam ugaja ali ne, polno živeto življenje zaznamuje milijon levitev, in zgodba pravi, da so vse bitke, zatiskanje oči, bežanje, jok, umiranje, žalost in zbeganost, prepletene korenine drevesa življenja, na katerega vejah mora naša odraslost obroditi sadove.

Pravi, da nismo človeški, če nismo zapustili doma, če se nismo trudili in bili poraženi, če nismo razpadli in nato dovolili, da nas v materinem loncu vrne v življenje mala, nepriljubljena, nikoli dotlej videna stvar, v katero smo verjeli."



Neposlušnost hčere sonca, Martin Prechtla