četrtek, 25. september 2014

Mantra za jasnost

Kadar zaplavam v meglo življenjske nejasnosti, mi pomaga, da se vprašam:

Kaj me dela živo?

Kaj me srčno veseli?

Zaradi česa poskoči moje srce?

Kaj mi požene kri po žilah?

Potem vem, kam vodi moja pot in kakšen bo moj naslednji korak.

ponedeljek, 22. september 2014

Poletni ustvarjalni izziv - še je čas

Drage ustvarjalne sestre!

Hvala vam za vaše edinstvene in navdihujoče izdelke. Vesela sem, da ste uživale v ustvarjanju in odkrivanju svojega občutenja ljubljenosti. Verjamem, da je vsaka odkrila svoj smisel, ki ga poosebljajo barve, podobe, besede, vzorčki in teksture, ki jih je izbrala. Prijetne občutke in toplino, ki smo jih ob tem občutile, bomo še dolgo nosile s seboj. Bogatejše smo za novo zavedanje, ki je prišlo iz naših globin in našlo svoj izraz v podobah in besedah, ki smo jih ustvarile. Bogatejše smo tudi za izkušnjo ustvarjanja (smisla) zase, za svoje veselje in za svojo dušo. 

Za vse, ki ste se že skoraj lotile, a vam je zmanjkalo časa ali pa čisto malo poguma, podaljšujem ustvarjalni izziv za teden dni - do sobote, 27. septembra 2014. Če potrebujete nekaj opogumljajočih misli ali predlogov, vas vabim k branju:))

Poletni ustvarjalni izziv
Poletja še ni konec ...
9 korakov do plodne ustvarjalnosti
Božji delček v nas
Bodi svoja ljubljena
Prepusti se in zaupaj
Kar se te dotakne, te tudi premakne
O muzah, navdihu in pogumu
Potovanje v neznano
Verjamemo v svojo ustvarjalnost?
Ustvarjena za ustvarjanje

"Ta ustvarjalni" brki

:)))

9 korakov do plodne ustvarjalnosti


Pred časom sem zasledila dober članek o tem, kako zaključiti ustvarjalni projekt. Avtorica je Christine Kane, ustanoviteljica in direktorica podjetja Uplevel You, zelo navdihujoča osebna trenerka, ki s svojim znanjem in izkušnjami pomaga ljudem, da uresničijo svoje sanje.
Tudi sama se pri svojem ustvarjanju včasih znajdem v »krizi«, ko sem sredi članka ali projekta in ne morem naprej. To me seveda skrbi, jezi, žalosti, oziroma vse hkrati. Kot vsaka ustvarjalka si želim, da bi se moje ideje realizirale oziroma, da bi moja ustvarjalnost obrodila sadove. Predlogi, ki jih je zapisala Christine Kane, mi pomagajo, da se hitreje premaknem iz zastoja, hkrati pa sem tudi ozavestila, zakaj do njega pride. 

Njene ideje pa so koristne tudi za tiste, ki se ustvarjanja šele lotevate in čutite, da vas kljub iskreni želji in nameri, da bi ustvarjale, nekaj v vas tudi ustavlja. Zame je bilo pravo olajšanje, ko sem ugotovila, da v tem nisem sama.

9 korakov do plodne ustvarjalnosti

1. Imate idejo? Začnite takoj!

Včasih se zaplete že v prvi fazi projekta – pri ideji. Razmišljamo o tem ali je ideja dovolj dobra, primerna, ali pa bi bila morda boljša druga … tretja … četrta … »Preden začnem, jo samo še malo »izpilim« ...«, si rečemo, potem pa minejo dnevi, tedni, meseci, ne da bi v resnici začele. Tako se zgodi, da »obtičimo« preden smo z ustvarjanjem sploh začele. Cristine Kane nam predlaga, da začnemo ustvarjati takoj, ko imamo idejo in da se ne ukvarjamo s tem ali je dovolj dobra. Proces raziskovanja in primerjanja idej, tehnik, materialov … se odvije pri samem ustvarjanju, z eno pomembno razliko – nismo obtičale, ustvarjamo in preizkušamo ideje v praksi. 

2. Naučite se uporabljati majhne koščke časa.

Veliko nas je prepričanih, da bi, če bi hotele ustvariti kaj pomembnega, potrebovale veliko časa, npr. dve uri, popoldne ali cel večer. Resnici na ljubo, toliko časa res nimamo prav pogosto. Christine Kane nas vabi, da se »projekta« lotimo po metodi »majhnih korakov« in se naučimo uporabljati majhne »koščke« časa (npr. pol ure), ki so nam na voljo. Ko se enkrat naravnamo na to, da jih iščemo in vidimo, smo presenečene, koliko jih imamo na voljo. Še bolj neverjetno pa je, koliko lahko v pol ure na dan prav zares naredimo. Poskusite, boste presenečene! 

3. Premagajte strah pred mnenjem drugih in znižajte pričakovanja.

Žalostno, a resnično dejstvo je, da je vsak še tako slab projekt, ki je končan, boljši od popolno zamišljenega, a nikoli dokončanega projekta. Kadar se lotevamo novega projekta nas kaj lahko postane strah ali bo dovolj dober oz. ali ga bomo dobro izpeljale. Strah nas je, da se ne bi kje zmotile, kaj spregledale, ga kje polomile. Ali pa morda, da naš končni izdelek ne bo ustrezal visokim standardom in pričakovanjem. Skrbi nas odziv okolice ali pa čutimo pritisk svojih visokih pričakovanj. Vse to lahko povzroči, da kar nekako »zamrznemo« in obtičimo, ali pa doživljamo hud odpor do dela (ki nam je sicer ljubo). Kaj lahko storimo? Najprej moramo znižati svoja visoka pričakovanja in pustiti za sabo »nikoli dovolj dobro« miselnost, ki nas hromi. Odločimo se in si recimo - to bom naredila SLABO. To zna biti težko (ja, morale bomo dihati, dihati), ampak videle bomo, da je veliko lažje ustvarjati, ko pritisk perfekcionizma in strahu pred mnenjem drugih popusti. Takrat naša ustvarjalnost šele zadiha in se sprosti. 

4. Zavežite se na glas – poiščite podporo sorodnih duš.

Kadar začutimo, da nam pojenjujejo moči in motivacija, da bi končale, kar smo si zastavile, nam lahko pomaga, če se zavežemo »na glas«. Povejmo prijateljicam, kaj delamo in kdaj smo si zastavile, da bomo projekt dokončale. To lahko dela čudeže. Morda lahko najdemo koga v podobni situaciji, svojo ustvarjalno »sestro«, s katero se lahko medsebojno podpiramo in spodbujamo. 

5. Opredelite cilj in določite čas – ozavestite pot, ki vas vodi do cilja.

Pri zaključevanju projektov nam zelo pomaga, da natančno opredelimo cilj in kdaj ga želimo doseči. Tako nam postanejo bolj razvidni tudi posamezni koraki, ki vodijo do cilja. Lahko si izdelamo miselni vzorec poteka projekta ali pa seznam korakov, ki vas vodijo do želenega cilja. Pri tem smo lahko ustvarjalne:) in si naredimo pravi »desnomožganski« načrt:) kot to predlaga Jennifer Lee.

6. Manj je več.

Ko se lotevamo projektov, se potrudimo, da začnemo čim bolj preprosto, z malimi koraki. Že na začetku skušajmo načrtovati stvari čim bolj pregledno in jih take tudi obdržimo. Raje se odločimo za manj in to naredimo, kot, da začnemo »na veliko« in se potem zapletemo. Velike projekte pa razdelimo na majhne korake in se jih lotimo postopoma. 

7. Postavite si prioritete – naredite »to« najprej.

Dan je lažji, če stvari, ki so z nas zares pomembne, opravimo najprej. Pomaga nam, da načrtujemo čas za delo in da se urnika tudi držimo, čeprav je včasih težko. Začetek dela lahko povežemo s kakšnim prijetnim ritualom, da bo delo lažje steklo. 

8. Med delom se izogibajte »požiralcem časa« ...

... oz. dejavnostim, ki se jih ne da končati v doglednem času. Med te spadajo prebiranje in odgovarjanja na e-pošto, »samo malo« brskanja po internetu … ) Če je potrebno si blokirajte spletne stani, ki vas največkrat premamijo. Zelo dobro se obnese, če si omejite čas, ki ga boste temu namenili – npr. 1 uro, pol ure na dan. 

9. Predajte se projektu

Ko nastopi čas za naše ustvarjanje, se ne sprašujmo, kako se počutimo in ali se nam danes ljubi delati. Enostavno začnimo z ustvarjanjem. Ko se zavežemo svojim ciljem in se jim predamo, lahko kmalu začutimo, da nas podpira vse okoli nas:).

ponedeljek, 15. september 2014

Poletja še ni konec ...

in našega ustvarjalnega izziva na temo Ljubljena tudi še ne:).

Ljube ustvarjalne duše! Še do sobote imate čas, da mi pošljete kar ste (ali še boste) ustvarile in se potegujete za nagrade, ki sem jih pripravila za vas. To so knjiga The gifts of imperfection, od Brene Brown, okvir za fotografijo Ljubljena in notes primeren za art journaling.

Komaj čakam, da vidim, kaj boste ustvarile! Vem, da bomo druga drugo obogatile in navdihnile:) Zato velja pogum! Morda je zdaj ravno pravi trenutek, da se prepustite svoji ustvarjalnosti in njeni čarobnosti.

Za pokušino in navdih:) danes objavljam dve stvaritvi, ki mi ju je poslala Gordana: svetel in topel kolaž ter globoko, nežno pesem, ki nosi v sebi življenjsko modrost: šele ko smo doma pri sebi, ko smo ljubljene, lahko prejemamo in dajemo ljubezen. Hvala Gordana, za tako prekrasno pesem! In da si jo delila z nami.


Ljubljena, Gordana, 2014
















Ljubljena

Živim počasi.
Stopam v korak sama s sabo.
In vem, da sem doma.

Misel je z mano.
Ne obira se v včeraj,
ne hiti na jutri.
Ne zapleta se.

Živim počasi
in vse se odvija,
pretaka, razvija.

Tu sem doma.
Nekje v sebi, pri sebi,
s sabo, v miru.

Le tako te lahko slišim,
začutim tvoj jaz.
Le tako te lahko vidim,
te gledam v obraz.

Iz tega te objamem,
ti pogrejem dlani.
To je ta prostor,
kjer sem jaz lahko jaz
in si ti lahko ti.

"Danes ...

... je en tak "ne da se mi" dan:))), 
oblačen, siv in malo zaspan ... 
skrijem se, 
čakam srečo, da najde me  ... "

Tale pesmica je danes zame prišla kot naročena:) Naj tudi vam polepša začetek dneva in tedna!




četrtek, 04. september 2014

Katerega volka hraniš?

Vse bolj ugotavljam, da so nekatere stvari bolj preproste, kot sem mislila. Recimo vzgoja ali samovzgoja. O teh dveh temah obstaja na tisoče, celo na miljone knjig, v katerih lahko najdemo nešteto različnih teorij, nasvetov (ki si včasih med sabo tudi nasprotujejo) in kaj lahko dobimo občutek, da je vse skupaj prezapleteno.

A v zadnjem času se mi dozdeva, da sploh ni tako. Da je v bistu preprosto. To preprostost uteleša star indijanski pregovor, ki sem ga pred leti slišala na nekem seminarju. Takrat me je navdihnil, a nisem razumela, kakšno preprosto, a mogočno življenjsko resnico nosi s seboj. Danes razumem. Takole gre:

“Počutim se, kot bi se v mojem srcu borila dva volkova,” reče ded svojemu vnuku. “Prvi volk je jezen, maščevalen, ljubosumen in nasilen. Drug volk je ljubeč, sočuten, srečen in prijazen.”
“In kateri volk bo zmagal?” vpraša vnuk.
“Tisti, ki ga bom hranil,” odgovori ded.

Odločitev, kaj bomo hranili, katerim stvarem, čustvom, mislim, bomo posvečali pozornost, je samo NAŠA. To ne pomeni, da se ne smemo počutiti slabo, žalostno, jezno ... tega ne moremo preprečiti in prav je, da teh čustev ne pometemo "pod preprogo" naše zavesti. Res je - nekaterih stvari, ki nas bolijo, ne moremo spremeniti in to nas jezi. Vendar se lahko odločimo, da tem občutjem in mislim ne bomo prilivali "olja na ogenj", jih posploševali in iskali potrditve za njih. Namesto tega svojo pozornost raje posvetimo vsemu lepemu in dobremu, ki nas navdihuje in krepi. 

Eden izmed mojih najljubših stavkov v vajah Na svoji zemlji, Alenke Rebula, je: "Vse, kar v imenu ljubezni zavračam, postopoma ošibi." In obratno - vse dobro, čemur posvečam svojo pozornost, raste in se krepi:) Preprosto, a resnično!

Katerim mislim, čustvom, občutjem želim danes posvečati svojo pozornost?

sreda, 03. september 2014

Božji delček v nas

Rada se navdušujem. Navdušuje me veliko stvari - lepe, globoke, proniciljive besede, pesmi, dobri filmi, knjige, glasba, ideje, pogovori, podobe, teksture in ljudje ... In narava.

Ko sem navdušena, se počutim kot zlato jesensko drevo, bogato obloženo s sadovi, ki imajo to moč, da lahko nahranijo mojo dušo s smislom. 


V korenu besede "navdušiti se" je beseda duša. Ko smo navdušeni, se nekaj dotakne naše duše in jo ponese. Ko delamo z navdušenjem, nam ni nič težko, čas nam kar poleti ali pa se po potrebi ustavi. Ko končamo, nismo utrujeni, ampak polni energije. Kadar delujemo iz navdušenja, lahko začutimo in uporabimo vse svoje darove, tudi take, ki se jih sploh nismo zavedali, da jih imamo.
Če mine nekaj dni ali teden brez kakšnega navdušujočega trenutka, je to zame znak, da je zadnji čas, da se bolj posvetim stvarem, ki bodo nahranile mojo dušo.
Še bolj navdušujoč:) je izvor oz. pomen besede entuzijazem. Izvira namreč iz stare grške besede »enthousiasmos«, kar pomeni "božanski navdih, biti v prisotnosti boga, biti vzhičen, v ekstazi". Ko delamo z navdušenjem, delamo oz. delujemo v zavedanju prisotnosti božanskega v nas. V vsakem izmed nas je "božji delček", če se ga le zavemo in se mu prepustimo. Kot smo se mu znali prepustiti takrat, ko smo bili še otroci.

Res je, časi navduševanju niso naklonjeni, prej obratno. Mnogi so ga izgubili ali pa se ne upajo več navduševati. A prav zato je navduševanje še toliko bolj potrebno. Ima namreč moč, da nahrani našo dušo.

Bodimo drzne, dovolimo si navdušenje in si ga privoščimo vsaj enkrat na dan! Vprašajmo se: Kako se lahko navdušim danes? Kaj mi  lahko pomaga, da se spet zavem prisotnosti božjega? Kako se lahko dotaknem svoje duše in jo nahranim?

PS. Kar nasmehnila sem se ob misli na napore svetovnih znanstvenikov, ki si želijo odkriti dokaz za obstoj božjega delca. Pa ga imajo pred nosom:)

ponedeljek, 01. september 2014

Ženska moč prejemanja


Z vami bi rada delila čudovito vajo, ki se imenuje Ženska supermoč prejemanja, avtorice Christine Arylo. Vaja se mi zdi zanimiva predvsem zato, ker prinaša drugačen pogled na (raz)dajanje in nas uči, kako pomembno je, da se naučimo tudi prejemati.

Ste se že kdaj počutile tako izrčpane, iztrošene, da bi se lahko kar ulegle in spale kake tri tedne ali celo leta:)? Ko ste tako utrujene, da vas vsaka malenkost spravi s tira in se veselite le še trenutkov, ko boste užile nekaj "miru"? Zveni znano? Meni zelo! Že nekaj let se tako počutim konec decembra, ki je zame najbolj naporen mesec v službi. Ko pridejo božično-novoletni prazniki, sem popolnoma izčrpana ali celo bolna, namesto uživanja v praznikih, se zdravim in skušam kar se da hitro priti "k sebi". Ugotavljam pa, da je moj čas okrevanja vse daljši in da se popolnoma pri močeh počutim šele spomladi, ko "me prebudijo" prvi zvončki. Letos sem prvič začela razmišljati o tem ali je to zares potrebno oz. ali lahko kaj storim, da do konca decembra ohranim svojo energijo in s tem tudi svoje zdravje. In ker se danes zame začenja nov življenjski in delovni ritem, v katerem vse prevečkrat izgubim občutek za svoje potrebe, se mi zdi odličen trenutek, da začnem na tem področju živeti in delovati bolj zavestno.

Kot pravi Christine Arylo, nas življenjski slog, v katerem sebe vrednotimo le po tem koliko dosežemo, damo, kaj naredimo, prej ko slej vodi v izčrpanost in bolezen. Ženske smo dobre v dajanju, tako smo bile vzgojene in to se od nas pričakuje. Zato se kaj lahko ujamemo v to, da  se razdajamo, ne glede na naše počutje, saj se zdi, da je taka naša usoda. Četudi smo velikokrat povsem na koncu z močmi, se nam to zdi nekaj običajnega, tako pač je. Zgodi se, da nas šele bolezen predrami, da začnemo razmišljati ali res mora biti tako.

Christine Arylo nas v vaji vabi, da v sebi, poleg naše moči (raz)dajanja (ki jo že dobro obvladamo:), prebudimo tudi supermoč prejemanja:). Ja, prejemanja! Ne samo, da ni dobro, da se vseskozi razdajamo, življenjskega pomena za nas je, da se naučimo v pravem času tudi prejemati. Kako?


VAJA: Koliko energije imam danes?

Vajo izvajamo vsako jutro, še preden vstanemo, v postelji. Christine nas najprej spomni, kako pomembno je, da začnemo dan "po svoji meri".

Privoščimo si, da nas namesto budilke prebudi lepa glasba, namenimo nekaj časa tistemu, kar nam je ljubo in nas razveseli.
Namesto, da bi takoj, ko odpremo oči pomislile, kaj vse moramo postoriti, najprej preverimo raven svoje energije. Vprašajmo svojo notranjo modrost, koliko energije imamo danes, na lestvici od 0 do 100 odstotkov.  

Od našega odgovora je odvisno, kako si bomo planirale svoj dan oz. koliko lahko ta dan damo in koliko potrebujemo prejeti:
 

- če je raven naše energije nekje med 75-100%, lahko v dnevu naredimo vse, kar smo si zamislile.

- če je raven naše energije med 50-75%, moramo biti pozorne, da ta dan tudi kaj prejmemo, si podarimo.

- če pa je raven naše energije pod 50%, je to znak za alarm. Christine nam polaga na srce, da naj ne delamo oz. dajemo iz svojih rezerv. Ko se nam zgodi, da nam energija tako upade, odpovejmo kar lahko, recimo NE, prosimo za pomoc in podporo. 

Če dalj časa živimo iz svojih "rezerv", lahko zbolimo, zato je življenjskega pomena, da si prisluhnemo in si damo, kar potrebujemo. Svojo notranjo modrost vprašamo, kaj potrebujemo, da bomo spet "dobro". Poskrbimo, da to, kar potrebujemo tudi dobimo, če je možno že isti dan.

Z vajo sem ozavestila, kako pomembno za moje življenje in zdravje je, da je to, koliko dajem in koliko prejemam v ravnovesju. Ugotovila sem, da prevečkrat živim iz svojih "rezerv" in "preko sebe" in da ima to resen vpliv na moje zdravje. Najbolj pa sem vesela tega, da sem našla način, kako lahko vsak namenim pozornost temu, da moje "rezerve" in moje zdravje ostanejo celi:)). Namesto, da bi se trudila, da "preživim" hude čase, lahko poskrbim, da sploh ne pridejo:).


Kaj pa ti, kakšna je tvoja raven energije danes?


Sorodni članki:  
Biti ob sebi v stiski
Kaj potrebujem danes?