Potovanje k sebi

Večerno upanje

Večer je tako nežen
in poln miline ...
tvoja mehka dlan v moji,
sinje rdečine poletnega dne
se poslavljajo v ogledalu morja.

Zdi se mi, da bi lahko
stopila na prste,
nabrala nekaj zvezd iz neba
in jih položila v zavozlane
mreže najine bližine.

Morda bi nama pokazale pot?

Čas za pravljico?

Pravljice imam že od nekdaj še posebej rada. Pri osmih letih sem v šolski knjižnici odkrila dolgo polico knjig s pravljicami iz celega sveta. Vsak teden sem odhajala z novo, dokler ni bila "polica" prebrana. Pravljice so me na nek način začarale in vse do danes ostajam zaljubljena vanje. Še posebej odkar sem se začela zavedati, kako zdravilne so tudi za nas, odrasle.

Kadar koli sem se znašla na življenjski prelomnici, na križišču in nisem vedela, kako naj se odločim, kako naj se soočim z izgubo in pričakovanji, dvomi, vprašanji brez odgovora ... so prišle k meni "natanko prave" pravljice ali zgodbe. Take, ki so mi s svojo vsebino pomagale nekaj spoznati, razrešiti, ki so mi bile navdih in so bile moje učiteljice. Prinesle so mi uvid, ki mi ga moje razumsko razmišljanje, analiziranje, premlevanje, ni moglo prinesti, če naj sem se še tako trudila. Namreč, pravljica ima to nenavadno moč, da se nas dotakne v tisti skrivnostni del našega srca in duše, kamor naš razum nima vstopa (še dobro:) - v naše nezavedno. 

Zdravilna moč pravljic, zgodb je znana že od davnih časov. V starem Egiptu so dali faroni nad vrata knjižnice napis: "Hiša za zdravljenje duše", napis, ki je bil pogost tudi nad vhodi v stare samostanske knjižnice. Clarissa Pinkola Estés, pesnica,  jungovska analitičarka in varuhinja starih zgodb, ki je svet navdušila s knjigo Ženske, ki tečejo z volkovi, je o moči pravljic zapisala:

 »... Kadar koli kdo pripoveduje pravljico, se znoči. Ne glede na kraj, ne glede na čas, ne glede na letni čas, pripovedovanje pravljic prikliče zvezdnato nebo in beli mesec, da priplezata izza napuščev in obledita nad glavami poslušalcev. Ob koncu pravljice se soba včasih napolni z jutranjo svetlobo, drugič za njo ostane drobec zvezde, včasih raztrgan kosem nevihtnega neba. In kar koli ostane za njo, je dragoceno darilo, s katerim je treba delati, ga uporabiti za oblikovanje duše ...«
 

Od kod prihaja moč pravljic?

Podobno kot sanje, tudi zgodbe uporabljajo simbolni jezik in zaobidejo ego ter potujejo naravnost k duhu in duši, pravi Estésova, v Čaru zgodbe. Pravljice nagovarjajo našo čustveno raven in nas vabijo, da vzpostavimo stik z  zatajevanimi čustvi, ter nam odvzamejo strah pred lastnimi teminami, ki bi jih najraje nikoli ne uzrli. Ker zgodba govori preko arhetipov, lahko preko usode pravljičnih junakov spoznamo možnost preobrazbe lastnih ran v nove možnosti.

Starodavne pravljice, ki se prenašjo iz roda v rod, so pogosto krute in glavni junaki gredo skozi težke preizkušnje in trpljenje. Preko prispodob nam prinašajo modrosti, ki so jih ob pomembnih življenjskih preizkušnjah razvili naši predniki. Čeprav se morda komu zdi, da so nekatere pravljice prekrute, da so junaki prehudo kaznovani in da preveč trpijo, se ravno v njih skriva velik dar: 

"Mnoga najučinkovitejša zdravila, to je zgodbe, izhajajo iz hudega trpljenja, ki je prizadelo enega ali več ljudi. Kajti resnica je, da večina zgodbe izhaja iz bolečine; njihove, naše, moje, vaše, bolečine nekoga, ki ga poznamo, nekoga iz daljnega prostora in časa, ki ga ne poznamo. Pa vendar, protislovno, prav te zgodbe, ki vznikajo iz globoke bolečine, lahko priskrbijo najučinkovitejše zdravilo za pretekle, sedanja in celo prihodnje nesreče."(Čar zgodbe, C. Pinkola Estés)

Ena pravljica na dan, odžene zdravnika stran:)

Zgodbe in pravljice so enako nepogrešljive za dolgo in zdravo življenje kot primerna hrana, primerni odnosi in primerno delo, pravi Pinkola Estés. Ne bi se mogla bolj strinjati z njo, zato branje dobrih pravljic in zgodb priporočam tako odraslim kot otrokom. In kdaj je čas za pravljico? Zame - vedno. Zaupajmo, da nas bodo našle tiste ravno "prave". Mene je  v tem trenutku našla zgodba z naslovom Ženska, ki je našla svoj glas. Katera pravljica, zgodba pa v tem trenutku nagovarja tebe?

Vaje v uživanju

Danes bi vam rada nekaj napisala o čudežni moči užitka. Čeprav se zdi, da nam življenje v današnjem času nudi obilo užitkov na vsakem koraku (morda že skoraj preveč), je ta vtis varljiv. V resnici imamo pogosto na voljo le kopico hitrih in nadomestnih užitkov, s katerimi navidezno zadovoljimo naše hrepenenje po globjih užitkih. A duša ostaja prazna, saj hitri užitki ne morejo nahraniti naših globin. Torej - ali danes sploh še znamo resnično uživati? In če ne, zakaj bi se uživanja nujno morali (spet) naučiti?

Sama imam do uživanja že od nekdaj zelo pozitiven odnos. To pomeni, da sem rada uživala in da sem bila uživanja vešča. Znala sem si najti čas in si podariti male in velike užitke, ki so me osrečevali. Na primer, kavica v lepem ambientu ob prostem dopoldevu z ljubo prijateljico. Sprehod po jutranjem gozdu. Nabiranje regrata in uživanje v regratovi solatki. Opazovanje zvezd, nabiranje gob v jesenskem gozdu. Stiskanje z otroki, ples … se lepo obleči, urediti ali pa se ravno obratno malo prepustiti divjemu ... Vse to mi je dajalo veliko elana za moje ustvarjanje in življenjske izzive.

A v življenju se vse spreminja in v tem trenutku opažam, da sem precej »skregana« z uživanjem. Posledica tega je, da sem pogosto (brez očitnega razloga) utrujena, brez prave življenjske radosti in opažam, da sem postala prava tečnoba za svet okoli sebe, saj precej slabo prenašam ljudi, ki brezkrbno uživajo. Moj »to do list« se namreč sploh nikoli ne konča in zato sem si uživanje, razen hitrih nadomestkov, skoraj prepovedala oziroma sem se mu za nedoločen čas odpovedala … Ko sem začela prebirati knjigo Brezčasne boginje, ameriške zdravnice in avtorice kultne knjige Žensko telo, ženska modrost, sem hitro dojela, da ima to »nedolžno« ali družbeno celo zelo priznano odpovedovanje užitku pomemben vpliv na moje slabo počutje.

Dr.Christiane Northrup je užitku posvetila eno izmed prvih poglavij svoje knjige. Za začetek citira Oscarja Wilda, ki je v Sliki Doriana Graya zapisal: »Duše ne more ozdraviti nič drugega kot čuti, prav kot čutov ne more ozdraviti nič drugega kot duša.« Njene misli o uživanju se mi zdijo odlične in mislim, da bi jih morala poznati vsaka ženska. Zato sem jih nekaj zapisala. Zame in za vas:).

Prepovedani užitek

Užitek je od nekdaj zelo kontroverzen. Po eni strani tako zaželen, po drugi strani prepovedan in obremenjen s težo krivde. Dovoljen za ene, prepovedan za druge. Med temi drugimi, so se skoraj skozi celotno zgodovino znašle tudi ženske. »Naučili so nas, da je vse, kar je prijetno, sumljivo. Če samo pomislimo, da bi se dobro počutili v lastnem telesu in uživali v čutnih izkušnjah, že pričakujemo, da nas bo kdo kaznoval. Da se počutimo slabo in mislimo, da si ne zaslužimo užitka, je del naše kulture dominacije. Takoj, ko začnemo v čem uživati, nam začne tihi glas prišepetavati: »Previdno. Pazi se grešnih užitkov.« Zanikanje in demoniziranje užitka je vzrok, da toliko žensk (in moških) dvomi o svojih naravnih instinktih, ki nam sporočajo, da nas takrat, ko se počutimo dobro v svojih telesih in srcih, preplavljata radost in obilje, ki se širita na druge ljudi.«

»Naučili so nas, da poštene ženske svoj prosti čas namenjajo neskončnemu razdajanju in nesebični strežbi in da nikoli ne skrbijo zase.«

Odpovedovanje užitku je dolgo časa veljalo za pomembno moralno vrednoto, ki naj bi vodila celo v razsvetljenje. Vendar, kot pravi dr. Christiane Northrup, odpovedovanje užitku ne zmanjšuje stresa in vnetja in ne povzroča izbruhov dušikovega oksida (kot užitek): »Naši možgani so narejeni tako, da nam omogočajo povezovanje z življenjsko silo in doživljanje pomlajevalnega užitka v naše dobro. Pozabili smo na pomen užitka in spomniti se moramo, da bi morali redno uživati in da je užitek vsakdnji del življenja.«

Biokemija užitka 

Kadar uživamo, naše celice proizvajajo signalne molekule ali plin, imenovan dušikov oksid. Le ta sprošča stene krvnih žil, zato se razširijo, to pa spodbudi večji pretok krvi skoznje. Sproščanje dušikovega oksida traja samo nekaj sekund, vendar pa so te sekunde, kot pravi Northrupova "resnično fantastične". "To sproži reakcijo drugih kemičnih snovi v telesu, zaradi katerih se dobro počutimo. Občutimo spremembo v količini energije in izjemen občutek sproščenosti." Poleg tega pa  se poveča tudi naša odpornost proti različnim boleznim in na ta način pomagamo telesu delovati bolje. Dušikov oksid je, po mnenju avtorice, nekakšna fizična manifesticija vitalne življenje energije (či ali prana), ki poživlja telo.

Užitek je tudi duhovna praksa oziroma način, da doživimo razsvetljenje (to je spoznal tudi princ Sidharta, ki je kasneje postal Buda). Dr. Northrup pravi: »Želim si, da bi si vzeli nazaj moč užitka. Užitek je božje darilo za nas. ... Redno bi morali uživati, da bi poskrbeli za srečo in radost v telesu in življenju. Trajni užitek je najboljši recept za dobro zdravje. ... Sprejemajmo svojo radostno, senzualno, telesno naravo in nahajmo razdajati vso svojo energijo drugim. To ni rečeno kar tako. Lahko vam reši življenje.«

Odločitev za uživanje

Zavestno iskanje užitka ima lahko zelo pozitiven vpliv na naše življenje, saj je naše telo v resnici narejeno tako, da se optimalno popravlja in obnavlja, kadar uživamo. In kadar se ženske odločijo za užitek, pravi dr. Christiane Northrup, je užitka v obilju za vse: »Ženska telesa so podobno kot mati Zemlja narejena tako, da bi bila vir obilnega užitka. So izraz te zemlje, matere, ki prinaša življenje v sodelovanju z energijo sonca in vsemi elementi.«

Pogosto ženske šele v zrelih letih spoznavamo kaj želimo, kaj potrebujemo, v čem uživamo. Ko izražamo svoje potrebe ali želje po uživanju, se opravičujemo ali smo sramežljive. Bežimo pred užitki in okolje nas pri tem izdatno podpira. Avtorica pa nam svetuje, da spoznamo tisto, v čemer uživamo, kar si želimo ali si zaslužimo. Dnevni recept za zdravje je, da vsak dan doživimo čim več užitkov: »Odložite za minuto tole knjigo in naredite seznam dejavnosti in doživetij, ob katerih vam zaigra srce. Pomislite tako na velike kot na male užitke. Kako lahko te užitke doživete pogosteje? Kako lahko dolgočasne vsakdanje dejavnosti, ki jih delate, ne da bi bili z mislimi pri stvari, spremenite v nekaj izjemno prijetnega?«

Vaje v uživanju

Kako se lahko vadimo v uživanju in s tem pozitivno vplivamo na svoje zdravje?

Ena izmed dejavnosti, ki jih predlaga avtorica je, da v svoje življenje vpeljemo določene rituale uživanja. Uživanje čokolade, torte ali pitje alkohola je lahko slaba razvada, a če jo spremenimo v ritual, v našem telesu in duši povsem drugače odzvanja. To pomeni, da če se umirimo, čuječno užijemo košček čokolade ali kozarec vina, bo telo doživelo to hrano čisto drugače, kot če bi jo uživali v naglici – ali pa, če bi to isto stvar uporabili kot sredstvo, s katerim bi se ubranili pred jezo ali žalostjo.

Uživamo lahko tudi v svojem telesu, ne samo seksualno, ampak tudi senzualno. Užitke nam lahko nudijo različni okusi, vonjave, pogledi, zvoki in čutni občutki … Telo sčasoma lahko v resnici natreniramo tako, da bo občutilo več teh občutkov, in sicer tako, da smo čuječni in popolnoma navzoči v telesu.

Veliko malih užitkov lahko doživimo v vsakdanjih stvareh: »Vsi se moramo spomniti tihe, sproščujoče radosti, ki jo čutimo, ko smo z drugimi, ko si ogledujemo lep razgled, skupaj z drugimi jemo dobro hrano, se smejemo in pogovarjamo. … Globok smeh iz trebuha telo preplavi z dušikovim oksidom. V budizmu nas smejoči se Buda spominja na zdravilno naravo smeha, ki simbolizira veselje nad življenjem. Smejte se in se zabavajte.«

Užitek na recept:)

Ko se odpremo uživanju, pravi Northrupova, se bodo užitki pojavili. Kako bi bilo, če bi si dale uživanje na vrh svojega seznama? Bogokletna misel, kajne:)? Pri odločitvi za večje uživanje, so nam lahko v pomoč tudi podpornice, ki nam bodo stale ob strani, ko si bomo poskušale najti čas za užitek.

Uživanje je tako pomembno za dobro zdravje, da bi ga zdravniki morali predpisovati na recept. »Ni nekaj sebičnega," pravi Northrupova: "je darilo sebi in ljudem okoli nas. S svojo radostjo jim dovoljujete, da jo doživljajo tudi oni. To ustvarja čedalje širši krog slavljenja in radosti, ki se v valovih širi od vas, to pa vsakega spravlja v boljšo voljo.«

In če razmišljate, kdaj boste imele čas za razmišljanje o uživanju ali uživanje samo, nam avtorica polaga na srce: »Čas za užitek je zdaj«. Kateri ljubi užitek bi si lahko privoščila danes?

Drobne stvari

Danes je moj dan

Tole pesem posvečam tistim trenutkom, uram, dnevom, ki jih imamo samo zase. Redki so, a zato še toliko bolj dragoceni.

Danes je moj dan

Danes je moj dan.

Stopila bom čez kupe perila,

pustila posteljo razmetano,

vzorce zobne paste na umivalniku,

prazne role wc papirja,

okna zaprta,

naj kdo drug poskrbi 
za te neodložljive katastrofe.

Danes je moj dan.

Šla bom skozi hišo s priprtimi očmi,

gluha za vse moje priganjače

moraš,

treba je,

spodobi se.

Poljubila bom svoje drage

in mehko zaprla vrata za seboj.

Danes je tisti dan,

ko bom počela nič in

se srečno izgubila v nevidnih svetovih

med travami,

poletnimi vetrovi,

čarnimi gozdovi.

Dihala bom sinjino neba, dokler ne bom

na večer spet zažarela.

Danes je moj dan,
jutri ...
jutri pa bom spet vaša.

Občutiti polnost življenja

Danes bi rada z vami delila navdihujoč posnetek govora ameriške pevke India.Arie, ki je pri Oprah spregovorila o svojih vzponih in padcih na poti življenja.

"Child, it`s time to break the shell,
life is gonna hurt,
but it`s meant to be felt.
You need to break your shell
and let life touch you,
you can not touch the sky
from inside yourself,
you can not fly,
until you break the shell."

Spregovorila je o (zame) zelo pomembni temi - o tem, kako se skušamo zaščititi pred padci in bolečino. Bojimo se, da bomo preveč padli in da bo preveč bolelo. Da se ne bomo mogli pobrati, da bo preveč ... Nočemo biti več prizadeti, zato uporabljamo različne strategije, da bi se zaščitili. Zapremo se v "školjko", ki naj bi s svojo trdo lupino varovala našo "mehko sredico" pred zunanjimi nevarnostmi in upamo, da bo šlo vse hudo mimo. Pa ne gre, če si še tako želimo. Morda na kratki rok, a na dolgi rok si z "lupino" odvzamemo tudi vse lepo, saj postanemo neobčutljivi tudi za ta del življenja.

To je ena izmed pomembnejših lekcij, o kateri sem poslušala zadnji dve leti pri Brene Brown. Skozi njene knjige The gifts of imperfection, Daring grately in Rising strong sem spoznala, katere strategije uporabljam, da bi se zaščitila. Naučila sem se jih prepoznavati in sprejela tudi to, da jih, kljub znanju:), še vedno pogosto uporabljam. Na seminarju Nenasilne komunikacije pri Robertu Kržišniku in Marjeti Novak, sem se učila, kako sprejeti in objeti vse življenje, ki je v meni (in izven mene). Pri tem mi je zelo v pomoč tudi tehnika EFT (tapkanje).

Kot pravi India.Arie v svoji pesmi Break the shell, ne moremo zares polno živeti, če ostajamo zaprti v lupino. Zato je čas, da jo odložimo, zdrobimo in se predamo življenju v vsej njegovi polnosti:))

Ustvarjalno pisanje

Delanje vaj Na svoji zemlji (iz knjige Blagor ženskam, Alenke Rebula) je zame vedno vir navdiha. Po eni strani za to, da živim bolj pristno življenje, obenem pa se prižigajo tudi iskrice moje ustvarjalnosti (kar je v bistvu enako, kajti pristno življenje je ustvarjalno življenje:). Ugotovila sem, da je redno pisanje vaj je zelo podobno terapevtskemu pisanju ali celo ustvarjalnemu pisanju,

Rada sem pisala že od vedno, a ob pisanju vaj se je izkazalo, da se k mojemu srcu, duši najbolj prilega poezija. Rada jo berem, rada poslušam, zdaj pa jo tudi pišem. Ob vajah pogosto začutim kaj tako močnega, da so zapisane besede še dolgo z mano in včasih me nekatere "preganjajo" dokler jih ne zapišem v obliki pesmi. 

Ne dolgo nazaj sem ob vajah zapisala pesem, ki je nastala kot odgovor na vprašanje pri vaji Dokazno gradivo in razsojanje (tudi pri vajah si pustim vedno več ustvarjalne svobode), govori pa o velikem hrepenenju, ki je doma nekje globoko v meni in že dolgo nežno in vztrajno trka na obale mojega zavedanja. Morda nagovori tudi tebe:)


Eno
 

Sem cela
kot metulj v kokonu
vsa mehka
svilnata
rastem
brez napora
poganjajo mi krila
živim v svojem centru
iz ljubezni živim
topla utripam
plešem
iz trebuha
sanjam divjino
sončne žarke v mojih krilih
sladkost rose poletnih juter
zeleno globino reke
vročo noč polne lune
sinji poljub morja in neba
neskončno svobodo obzorij
in mehko svežino poletnega dežja.
Živim iz sebe
v tišini valovim
središče
vrtenje energij
ljubezni
eno sem
s sabo
naravo
večnostjo
vsem.

V tvojem objemu

Za marčevski literarni večer, ki ga pripravlja medvoška literarna sekcija (vabilo še sledi:), sem napisala ljubezensko pesem, ki me je že kar nekaj časa "klicala". Posvečam jo vsem, ki vam je ljubezen pomembna in vas vodi skozi življenje.  

V tvojem objemu

V tvojem objemu
sem cela
brezčasna
še sebi skrivnostna.

Lahko sem
malo dekletce,
ki se skrije v tvoj objem,
da ji odvzameš del teže sveta,
ali nedolžno dekle,
ki sanja o pravi ljubezni
in s silnim hrepenenjem
neznanega,
odkriva obrise tvojega telesa.

Ali zrela ljubimka,
ki brez sramu igra na strune
tvojega poželenja,
da se nama zvrti.

V tvojem objemu
čas teče drugače -
lahko lebdim ...
samo sem ...
pri tebi, 
doma.

V tvojem objemu
je ljubezen brez mej,
čez mene in tebe,
do konca sveta,
in do neba.

Kako je mogoče,
da se najini telesi tako
natančno prilegata,
da mi je tvoj objem
tako prav?
Je to čudež stvarstva
ali ljubezni?

Pokrito le
s tvojim ljubečim objemom,
me včasih prešine ...
Ko bo prišel moj čas,
bom lahko v tvojem objemu zaspala.
Ljubljena in varna.
Za vedno.

Živim pogumno

Te dni me spet razveseljuje in navdihuje sodelovanje na spletnem seminarju. Letos sem se odločila za seminar Živeti pogumno (Living Brave), ljube in fantastične Brene Brown.

V 2. tednu smo se poglobili v koncept ranljivosti, spoznali mite o njej, nato pa raziskovali, kaj ta beseda in njen pomen, prinašata nam samim. Ena izmed nalog je bila tudi, da izberemo himno svoje arene (prostora, kjer želimo biti bolj pogumni).

Zelo simpatična naloga! Všeč mi je misel Brene Brown, da je ključno pri učenju, da vanj vključimo tudi igrivi del svoje osebnosti - smeh, glasbo in ples:))

In kaj sem izbrala? Bilo je kar težko, moram priznati, še dobro, da so udeleženke med sabo delile svoje predloge. Tako sem odkrila pevko Saro Bareilles in njeno pesem Brave. Uživajte!

Skrivna sestavina življenja

Beseda čudežno je gotovo najbolj zaznamovala letošnje leto. Saj ne, da bi bilo vse čudežno! Ne, pravzaprav je bilo tudi presenetljivo veliko tavanja v temi in ponavljajočega se zaletavanja v slepih ulicah. A prav tam, v temi in v občutkih nemoči, se je v meni prebudilo nekaj novega. Kot bi me dolgotrajno ždenje v temi, usposobilo za to, da sem postala bolj odprta, dojemljiva in hvaležna za skrivno sestavino življenja, ki jo imenujem čudežno.

Vsakega izmed nas prej ali slej doleti dejstvo, da so nekatere stvari iznad naše moči vplivanja. Zgodi se, da se naša pričakovanja ne izpolnijo. Naš trud se ne poplača. Naše življenje ne gre v smer, ki smo jo želeli. Znajdemo se v zastoju. Vrtimo se v enih in istih zgodbah. Izgubimo ljudi, ki jih imamo radi. Doletita nas bolezen, trpljenje. Ali drugače - naše življenje ni ena sama zgodba o zmagi volje in razuma … 

Ko se znajdemo v eni izmed teh (ali kakšni podobni situaciji) je težko. Težko je sprejeti nova dejstva, ko pa smo tako zelo navezani na svoja pričakovanja in na to, kako bi moralo biti. Kar je razumljivo, saj življenje po pričakovanjih od nas zahteva najmanj napora. Ko se znajdemo v situaciji, ki je nismo pričakovali – pa je zelo naporno. Naš način razmišljanja, vajen delovati po principu »pričakovanega«, doživi pravi vihar in vse, kar se je še včeraj zdelo edino možno, mora danes na odpad, v igri pa ostanejo možnosti, ki smo jih prej ocenjevali za malo verjetne ali celo premalo dobre, da bi jih uvrstili v našo zgodbo.

Kot nam življenje postreže z limonami ...

Življenje nam je postreglo z novimi dejstvi. Če smo navajeni razmišljati le okviru tega, kar nam je bilo znano, jih težko sprejmemo. Upiramo se jim, ne moremo jih sprejeti, jezimo se, žalostimo … zdi se nam, da se je življenje grdo poigralo z nami, da si tega nismo zaslužili in da smo žrtev. Nekateri ostajajo v tem stanju upora proti življenju leta in leta, morda celo življenje. Zaverovani v tisto, kar bi moralo biti, pa se ni uresničilo, zaprejo svoj pogled v preteklost in obstanejo, neobčutljivi za vse možnosti, ki jih še imajo. 

K razmišljanju v drugi smeri me je spodbudila zgodba iz knjige Blagoslovi starega očeta, Rachel Naomi Remen. V njej opisuje življenjsko naravnanost svoje družine. Pravi, da se je v njenem otroštvu pogosto zgodilo, da je ob odpiranju hladilnika, padlo ven kakšno jajce in se razbilo. Njena babica se ob tem ni jezila, ampak je le rekla: »Nič hudega, bomo pa naredili šarkelj.« Ko je avtorica knjige v najstniških letih zbolela za neozdravljivo Cronovo boleznijo, je njena mama uporabila natanko iste besede: »Nič hudega, naredili bomo šarkelj.«   

 … si iz njih naredimo limonin kolač:)

Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem doumela pomen tega »šarklja«. Pomeni, da sprejmemo, kar nam življenje prinese in se odpremo možnosti, da bo kljub temu, vse skupaj ok. Pustimo svoja pričakovanja, prepričanja in sprejmemo novo sestavino svojega življenja, čeprav se zdi slabša od sprva pričakovane, z močno vero, da se tudi z njeno (ali pa prav z njeno) pomočjo lahko naredi »šarkelj«. 

Skrivna sestavina življenja

Sprejemati življenje tako kot je in vse, kar nam prinese, ni lahko. Zahteva, da se prepustimo in da smo neznansko pogumi. Zahteva, da pozabimo naša prepričanja in to, kar vemo. Včasih se namreč zgodi, da nekaj, kar bi zagotovo ovrednotili kot slabo – huda življenjska preizkušnja na primer – postane prav tista nepričakovana sestavina, ki naredi naše življenje - ne tako, kot smo ga sanjali - ampak drugačno, pogosto celo boljše, kot smo si ga lahko kdaj koli zamislili. Čudežno je, kako lahko nek dogodek iz nas potegne najboljše, kar smo, nam ponudi priložnost, da se zavemo svoje edinstvenosti in da najdemo svoje poslanstvo.

Odpreti svoj pogled čudežnemu, zame pomeni, da v receptu življenja, vedno ostanemo odprti za skrivno, nepričakovano sestavino, ki bo, iz kaosa različnih sestavin, ki nam jih je (in bo) postreglo življenje, ustvarila edinstven in okusen kolač:))

Lepa si. Lep si.

Tale navdihujoč video sta mi poslala Albert in Lea Mrgole, avtorja uspešnice Izštekani najstniki in starši, ki štekajo, družinska in partnerska terapevta, ki že nekaj let vodita tudi zelo obiskano brezplačno Okrepčevalnico za odnose v Kamniku. Hvala vama!

Modrost netenja notranjega ognja

V teh dneh, ko nas zrela jesen razvaja s svojimi zlatimi barvami in se leto preveša, si večkrat zaželim, da bi lahko v svojem spominu obdržala vse te barve tudi za čas, ko bo prišla tista druga jesen. Siva, turobna, brezbarvna. Želim si, da bi v svojem telesu lahko obdržala božanski občutek, ki ga imam, ko se sprehajam po jesenskem gozdu. Vonji, barve, teksture, igra svetlobe, vse to razvaja moje čute in hrani mojo dušo. In mi daje občutek, da je moja čaša polna in da sem obdarjena.

Prehod v zimo je tudi čas, ki so ga naši predniki vedno praznovali in obeleževali. Obdobje, ko sonce izgublja svojo moč in narava usiha, je po ljudskem verovanju prav poseben čas - čas, ko se bolj obrnemo navznoter, k sebi in ko je meja med vidnim in nevidnim (med materialnim in dušnim svetom) svetom najbolj zabrisana.  

Prastara modrost

To obdobje me vedno vabi, da svoj dom okrasim s stvarmi, ki v meni obujajo spomine, občutke zlate jeseni in poletja. Tak čas ponavadi poiščem tudi svečnike in svečke, za polepšanje dolgih jesenskih in zimskih večerov. Ne vem točno zakaj, kako se to zgodi … Kot bi se v meni prebudila neka prastara modrost in bi nagonsko vedela, da moram poskrbeti za ohranjanje svetlobe in toplote, ker prihaja mrzli in temni čas leta. Ob tem sem se spomnila na stare ljudske šege, ki so jih naši predniki izvajali v tem času, z željo, da bi se narava uspešno prerodila in bi življenje spet zmagalo. Med vsemi mi je najbolj zanimiva tista, ko so v predbožičnem času na ognjišče v hišo prinesli velik čok oziroma štor, ki so ga zanetili in je nato gorel vse dni do božiča, ko se je dan prevesil in je sonce ponovno začelo dobivati svojo moč. Zelo pomembno je bilo, da ogenj ni ugasnil niti ponoči, zato je zanj vedno nekdo skrbel. Tudi v času, ko so vsi odšli zdoma. Kako pomembno je bilo ognjišče za naše prednike, lahko vidimo v starih hišah, kjer se je vse življenje odvijalo okoli ognjišča. 

Čar ohranjanja ognja in toplote

»Toplota je skrivnost. Celi nas in oplaja. Zrahlja, kar je pretesno, spodbuja tok, skrivnostno nujo po biti, deviški zarod svežih zamisli. Toplota, kar koli že je, nas vabi k sebi, bliže in bliže.« (Ženske, ki tečejo z volkovi, str. 299) 

Misel, da moramo poskrbeti, da ogenj na ognjišču našega doma vedno gori in žari, me zelo navdihuje in sem jo zasledila tudi v knjigi Wild Creative (Tami L. Kent). Ogenj je čudovita stvar, ki nam daje toploto, svetlobo, nas tudi hrani, saj na njem lahko kaj skuhamo (no, tako je bilo vsaj včasih:). Ko sedimo ob ognju, se počutimo povezani z naravo in v resnici se v nas prebuja spomin na naš najbolj pristen del - našo divjo naravo. Tudi druženje ob ognju je nekaj prav posebnega. 

Ni naključje, da je ogenj pomemben simbol v mnogih pravljicah. V pravljici o Snežni kraljici ga srečamo pri dveh modrih ženskah v deželi večne zime, ki Gerdi pokažeta, kako je mogoče tudi v najbolj neprijaznem okolju nahraniti in ogreti svojo drušo. Kako je, če ne znamo poskrbeti za toplo notranje ognjišče in svojo svetlobo in toplino prepoceni razdajamo, pa se razkrije v žalostni pravljici Deklica z vžigalicami. Brez toplote, notranje in zunanje, smo na nemilost prepuščeni zimi in usihanju duše.

Vzdrževanje ognja zahteva našo predanost, vztrajnost, zavezanost in celo modrost. Ne pomaga, če ogenj sem ter tja strastno zanetimo, a ga potem pustimo, da dogori. Zelo je pomembno, da na ognjišče prilagamo vsak dan, dan za dnem toliko, da ogenj lepo gori. 

Ustvarjanje notranjega ognjišča 

Skrb za vzdrževanje plamena na ognjišču našega doma je čudovita prispodoba za celo vrsto življenjskih veščin, ki nam omogočijo bolj polno in ustvarjalno življenje. Nekatere izmed dobro poznamo, saj se prenašajo z roda v rod. Ena izmed takih je gotovo veščina, da znamo ženske v svojem domu ustvariti toplo "ognjišče", kjer se bomo s svojo družino lahko nahranili in ogreli, ne le v fizičnem, ampak tudi v psihičnem smislu.

Drugi dve veščini, ki sta za nas ženske zelo pomembni pa se ju mnoge žal nismo naučile, sta veščini ustvarjanja svojega notranjega ognjišča (doma) in netenje oz. ohranjanje ognja, ob katerem se bomo ogrele, nahranile in zažarele. Ogenj v našem notranjem domu simbolizira prebujanje duše, notranje iskrenje, žlahtenje in je zelo povezan z našo ustvarjalnostjo in življenjsko strastjo.

Ustvarjanje notranjega ognjišča oz. doma je proces, ki se pri nekaterih ženskah odvije že v otroštvu, pri nekaterih pa šele v zrelih letih. Gre za vračanje k sebi, spoznavanje sebe, svojih potreb, želja, omejitev, sanj ... in gre za to, da v sebi ustvarimo kraj, kjer se sprejemamo, spočijemo, osvežimo in vedno znova nahranimo (zame so eden izmed najbolj navdihujočih načinov, kako najti svoje notranje ognjišče, vaje Alenke Rebula, Na svoji Zemlji)

Včasih se vseeno zgodi, da naš notranji ogenj ugasne. Takrat je pomembno, da znamo poiskati bližino ljudi, ki nas ogrejejo in katerih iskrice oživijo tudi naše ognjišče. 

Kaj zaneti moj notranji ogenj?

Ko me torej v teh dneh »nekaj« vabi k ohranjanju svetlobe in toplote zrele jeseni, vem, da je to tudi klic moje duše po toplini notranjega ognjišča in prižiganju ognja moje ustvarjalnosti.  
Ko sedim ob svojem notranjem ognjišču, me obilje mehka toplina sprejemanja in sem lahko vse, kar sem. Skupaj z Divjo žensko netiva ogenj in kuhava juhico za mojo dušo:))) "Kaj pa recept", boste vprašale? »Eeeee, ta je pa v vas«, bi vam odgovorila Divja ženska in se pri tem nagajivo režala.