Modrost netenja notranjega ognja

V teh dneh, ko nas zrela jesen razvaja s svojimi zlatimi barvami in se leto preveša, si večkrat zaželim, da bi lahko v svojem spominu obdržala vse te barve tudi za čas, ko bo prišla tista druga jesen. Siva, turobna, brezbarvna. Želim si, da bi v svojem telesu lahko obdržala božanski občutek, ki ga imam, ko se sprehajam po jesenskem gozdu. Vonji, barve, teksture, igra svetlobe, vse to razvaja moje čute in hrani mojo dušo. In mi daje občutek, da je moja čaša polna in da sem obdarjena.

Prehod v zimo je tudi čas, ki so ga naši predniki vedno praznovali in obeleževali. Obdobje, ko sonce izgublja svojo moč in narava usiha, je po ljudskem verovanju prav poseben čas - čas, ko se bolj obrnemo navznoter, k sebi in ko je meja med vidnim in nevidnim (med materialnim in dušnim svetom) svetom najbolj zabrisana.  

Prastara modrost

To obdobje me vedno vabi, da svoj dom okrasim s stvarmi, ki v meni obujajo spomine, občutke zlate jeseni in poletja. Tak čas ponavadi poiščem tudi svečnike in svečke, za polepšanje dolgih jesenskih in zimskih večerov. Ne vem točno zakaj, kako se to zgodi … Kot bi se v meni prebudila neka prastara modrost in bi nagonsko vedela, da moram poskrbeti za ohranjanje svetlobe in toplote, ker prihaja mrzli in temni čas leta. Ob tem sem se spomnila na stare ljudske šege, ki so jih naši predniki izvajali v tem času, z željo, da bi se narava uspešno prerodila in bi življenje spet zmagalo. Med vsemi mi je najbolj zanimiva tista, ko so v predbožičnem času na ognjišče v hišo prinesli velik čok oziroma štor, ki so ga zanetili in je nato gorel vse dni do božiča, ko se je dan prevesil in je sonce ponovno začelo dobivati svojo moč. Zelo pomembno je bilo, da ogenj ni ugasnil niti ponoči, zato je zanj vedno nekdo skrbel. Tudi v času, ko so vsi odšli zdoma. Kako pomembno je bilo ognjišče za naše prednike, lahko vidimo v starih hišah, kjer se je vse življenje odvijalo okoli ognjišča. 

Čar ohranjanja ognja in toplote

»Toplota je skrivnost. Celi nas in oplaja. Zrahlja, kar je pretesno, spodbuja tok, skrivnostno nujo po biti, deviški zarod svežih zamisli. Toplota, kar koli že je, nas vabi k sebi, bliže in bliže.« (Ženske, ki tečejo z volkovi, str. 299) 

Misel, da moramo poskrbeti, da ogenj na ognjišču našega doma vedno gori in žari, me zelo navdihuje in sem jo zasledila tudi v knjigi Wild Creative (Tami L. Kent). Ogenj je čudovita stvar, ki nam daje toploto, svetlobo, nas tudi hrani, saj na njem lahko kaj skuhamo (no, tako je bilo vsaj včasih:). Ko sedimo ob ognju, se počutimo povezani z naravo in v resnici se v nas prebuja spomin na naš najbolj pristen del - našo divjo naravo. Tudi druženje ob ognju je nekaj prav posebnega. 

Ni naključje, da je ogenj pomemben simbol v mnogih pravljicah. V pravljici o Snežni kraljici ga srečamo pri dveh modrih ženskah v deželi večne zime, ki Gerdi pokažeta, kako je mogoče tudi v najbolj neprijaznem okolju nahraniti in ogreti svojo drušo. Kako je, če ne znamo poskrbeti za toplo notranje ognjišče in svojo svetlobo in toplino prepoceni razdajamo, pa se razkrije v žalostni pravljici Deklica z vžigalicami. Brez toplote, notranje in zunanje, smo na nemilost prepuščeni zimi in usihanju duše.

Vzdrževanje ognja zahteva našo predanost, vztrajnost, zavezanost in celo modrost. Ne pomaga, če ogenj sem ter tja strastno zanetimo, a ga potem pustimo, da dogori. Zelo je pomembno, da na ognjišče prilagamo vsak dan, dan za dnem toliko, da ogenj lepo gori. 

Ustvarjanje notranjega ognjišča 

Skrb za vzdrževanje plamena na ognjišču našega doma je čudovita prispodoba za celo vrsto življenjskih veščin, ki nam omogočijo bolj polno in ustvarjalno življenje. Nekatere izmed dobro poznamo, saj se prenašajo z roda v rod. Ena izmed takih je gotovo veščina, da znamo ženske v svojem domu ustvariti toplo "ognjišče", kjer se bomo s svojo družino lahko nahranili in ogreli, ne le v fizičnem, ampak tudi v psihičnem smislu.

Drugi dve veščini, ki sta za nas ženske zelo pomembni pa se ju mnoge žal nismo naučile, sta veščini ustvarjanja svojega notranjega ognjišča (doma) in netenje oz. ohranjanje ognja, ob katerem se bomo ogrele, nahranile in zažarele. Ogenj v našem notranjem domu simbolizira prebujanje duše, notranje iskrenje, žlahtenje in je zelo povezan z našo ustvarjalnostjo in življenjsko strastjo.

Ustvarjanje notranjega ognjišča oz. doma je proces, ki se pri nekaterih ženskah odvije že v otroštvu, pri nekaterih pa šele v zrelih letih. Gre za vračanje k sebi, spoznavanje sebe, svojih potreb, želja, omejitev, sanj ... in gre za to, da v sebi ustvarimo kraj, kjer se sprejemamo, spočijemo, osvežimo in vedno znova nahranimo (zame so eden izmed najbolj navdihujočih načinov, kako najti svoje notranje ognjišče, vaje Alenke Rebula, Na svoji Zemlji)

Včasih se vseeno zgodi, da naš notranji ogenj ugasne. Takrat je pomembno, da znamo poiskati bližino ljudi, ki nas ogrejejo in katerih iskrice oživijo tudi naše ognjišče. 

Kaj zaneti moj notranji ogenj?

Ko me torej v teh dneh »nekaj« vabi k ohranjanju svetlobe in toplote zrele jeseni, vem, da je to tudi klic moje duše po toplini notranjega ognjišča in prižiganju ognja moje ustvarjalnosti.  
Ko sedim ob svojem notranjem ognjišču, me obilje mehka toplina sprejemanja in sem lahko vse, kar sem. Skupaj z Divjo žensko netiva ogenj in kuhava juhico za mojo dušo:))) "Kaj pa recept", boste vprašale? »Eeeee, ta je pa v vas«, bi vam odgovorila Divja ženska in se pri tem nagajivo režala.