četrtek, 21. november 2013

Vaje v hvaležnosti

V petem tednu seminarja The gifts od imperfection, sem se naučila nekaj novega o hvaležnosti. Navdihnil me je citat Oprah Winfrey, ki pravi, da je hvaležnost pot domov, pot do srca. Pa vendar mi je včasih težko čutiti hvaležnost za dobre stvari, ki sem jih deležna. Težko jih vidim, kaj šele, da bi jih zmogla našteti.

Brene Brown pravi, da NI tako zelo pomembno, da zmoremo v vsakem trenutku občutiti hvaležnost, pač pa, da se kljub temu v hvaležnosti vadimo. Vsak dan. Lahko si vzamemo nekaj trenutkov in pomislimo, za kaj vse smo hvaležni, lahko pišemo dnevnik hvaležnosti ali pa, kot predlaga Brene, trenutke za katere smo hvaležni, zabeležimo s fotoaparatom. Na ta način se učimo v svojem dnevu prepoznavati in užiti vse drobne trenutke za katere smo hvaležni, a nam običajno kar »uidejo« iz spomina in gredo »mimo nas«, čeprav je zaradi njih naše življenje lepše in bolj bogato. Ti trenutki so lahko tudi v težkih trenutih vir naše notranje moči in hvaležnosti. 

Še bolj pa me je navdušilo to, da se z "vajo v hvaležnosti" lahko naučim gledati na svoje življenje, vsakdanjik, z novim, svežim pogledom, ki je usmerjen v prepoznavanje in ovrednotenje vsega, kar je dobro in me bogati.

Ta teden fotografiram trenutke za katere sem hvaležna, fotografije nalepim v dnevnik in jim dodam svoje misli hvaležnosti. Z vami bi rada delila svojo prvo fotografijo in misel, ki je nastala ob tej nalogi.

 


Hvaležna sem za to, da lahko pišem in svoje pisanje delim z vsemi, ki, tako kot jaz, še upajo, sanjajo in hrepenijo. Hvaležna sem za občutke povezanosti, ki jih ob tem doživljam.

sreda, 20. november 2013

Hvala! Tvoje telo.


Takšen napis sem zagledala na velikem oglasnem panoju, ko sem se vračala domov z nekajdnevnih počitnic. Tam so bile. Tri besede. Kar žarele so. Kakšno močno sporočilo! Moje telo se mi zahvaljuje za skrb in pozornost, ki sem mu jo namenila. Po dnevih razvajanja v bazenu, savni in naravi, sem natanko čutila, zakaj mi je telo hvaležno. Počutila sem se tako lahko, spočito, nahranjeno in polno moči. In tako drugače, kot se počutim večino časa.

Razmišljanje o telesu, kot o nekom, ki ve, kaj mu prija in kaj potrebuje, mi je dalo misliti. Naše telo ima svojo lastno inteligenco - natanko ve, kaj ga poživlja in kaj ga ustavlja. Kljub temu je njegova vitalnost popolnoma odvisna od nas – od tega, kako ga znamo občutiti, mu prisluhniti in ga uslišati v vsem, kar potrebuje: sproščujoče trenutke, veselje v gibanju, slastne in hranljive obroke, čas za čutnost, počitek, vodo, zrak, sonce, veter ...

Zaželela sem si, da bi znala prisluhniti svojemu telesu in ga uslišati večkrat, kot le nekajkrat na leto. Predstavljala sem si, kako lepo bi bilo čutiti lahkost, nahranjenost in vitalnost prav vsak dan! 

Kaj lahko naredim, da mi bo moje telo tudi danes lahko reklo HVALA?

petek, 15. november 2013

Dovolim si

Dovolim si,
da so moje sanje drzne in velike.
Dovolim si,
da mi misli hitijo kot veter
in da jih včasih še sama
komaj ulovim.

Dovolim si,
da tulim, ko me boli,
dovolim si,
da občutim vse:
tudi strah, žalost in jezo.

Dovolim si,
da rečem NE
brez slabe vesti.

Dovolim si
skakanje od veselja,
ples in vrtenje,
dovolim si,
da sem igriva,
frfotava,
in malo zaletava.

Dovolim si,
da se izražam
in mislim čisto "po svoje".

Dovolim si,
smeh in hihitanje.
dovolim si
nered in iskanje,
dovolim si,
da nič ne počnem
in da nič ne vem.

Dovolim si,
da se odzovem,
ko me kličeta srce in duša.
Dovolim si uslišano telo
in uživanje v tihi lepoti narave.
Dovolim si, da mislim z nogami,
ko glava odpove.

Dovolim si hrepenenje
in občutek,
da sem ljubljena vsak dan.

Dovolim si biti ranljiva,
da mi je včasih nepopisno težko,
da delam napake
in se kljub temu počutim vredna.

Dovolim si,
da se počutim lepa
in da sijem iz srca.

Dovolim si,
da nisem všeč vsem
in da meni niso všeč vsi.

Dovolim si biti taka kot sem
in ne kot bi morala biti.

Dovolim si upanje v sočloveka
in v dobro v njem,
dovolim si, da sem naivna,
kljub temu, da bi že lahko vedela.

Dovolim si, da pripadam
in se počutim povezana.

Dovolim si
celo sanje v lepo prihodnost.

Prepovedi, po katerih živimo


Ko smo bili majhni, so nam marsikaj prepovedali: ne jokaj, bodi pri miru (ne gibaj se), ne smej se, ne čuti, ne skači, ne bodi tako vesel, bodi pogumen ... Ko smo rasli, smo se naučili prepovedovali si sami sebi: ne povej, kar misliš, potrpi, ne jezi se, ne reci ne, ne misli nase in na svoje potrebe ... 

Včasih je kar težko verjeti, kako močan vpliv imajo te davne prepovedi na naše življenje, čeprav je morda od njih minilo že več desetletij. Na spletnem seminarju The gifts of imperfection, ki ga vodi ameriška pripovedovalka in raziskovalka Brene Brown, sem se naučila, kako pomembno je, da raziščemo po katerih prepovedih še danes živimo, pa čeprav so za nas v tem trenutku nesmiselne, smešne ali celo škodljive. Ko si damo dovoljenje za vse, kar so nam prepovedali, naredimo korak k temu, da se sprejmemo takšne kot smo in začnemo živeti življenje kot ga želimo in ne tako, kot bi ga "morali".

To je moj seznam dovoljenj. Kaj bi si dovolili vi? 

sreda, 06. november 2013

Sinja reka


Pesem o ustvarjalnosti, ki me prebuja in osrečuje.

Sinja reka

Čutim silno hrepenenje -
nežno ščemenje v prstih,
metuljčke v trebuhu,
v duši sladki nemir.

Nekaj me kliče,
vabi mojo pozornost -
kot polje zlate pšenice, 
ki kliče žetev,
kot presunljiva lepota vrtnice,
od katere ne morem odmakniti pogleda,
kot dišeči sadež, 
ki bo potešil mojo lakoto.

Misli mi bežijo
kot jata ptic v letu -
prepletajo se in razpletajo
na najrazličnejše načine
in nevede izrisujejo podobe
moje duše.

Iz morja praznine,
v kateri slutim obilje sveta,
se rojeva novo,
še meni sami neznano,
a vendar tako moje.

Rojeno iz trenutka
in v trenutek,
a z večnim sporočilom -
v meni je živ izvir,
sinja reka ustvarjalnosti, 
ki čaka, da jo uslišim
in sprejmem njene darove.

Naj teče iz mene,
naj teče iz tebe,
naj kroži po svojih skrivnostnih poteh,
od mene k tebi in od tebe k meni in naprej -
naj polna navdihujočega poguma 
povezuje in hrani svet(l)o v nas.