Sinja reka

Pesem o ustvarjalnosti, ki me prebuja in osrečuje.

Sinja reka

Čutim silno hrepenenje -

nežno ščemenje v prstih,

metuljčke v trebuhu,

v duši sladki nemir.

Nekaj me kliče,

vabi mojo pozornost -

kot polje zlate pšenice, 

ki kliče žetev,

kot presunljiva lepota vrtnice,

od katere ne morem odmakniti pogleda,

kot dišeči sadež, 

ki bo potešil mojo lakoto.

Misli mi bežijo

kot jata ptic v letu -

prepletajo se in razpletajo
na najrazličnejše načine

in nevede izrisujejo podobe

moje duše.

Iz morja praznine,

v kateri slutim obilje sveta,

se rojeva novo,

še meni sami neznano,

a vendar tako moje.

Rojeno iz trenutka

in v trenutek,

a z večnim sporočilom -

v meni je živ izvir,

sinja reka ustvarjalnosti, 

ki čaka, da jo uslišim

in sprejmem njene darove.

Naj teče iz mene,

naj teče iz tebe,

naj kroži po svojih skrivnostnih poteh,

od mene k tebi in od tebe k meni in naprej -

naj polna navdihujočega poguma 
povezuje in hrani svet(l)o v nas.