petek, 4. avgust 2017

Biti drzna in čuječa

To poletje med drugim ponovno berem Ples starih mater, Clarisse P. Estes, avtorice kultne knjige Ženske, ki tečejo z volkovi. V njej govori o arhetipu modre ženske, velike matere, ki združuje v sebi, kar je "na videz nelogično, a še kako koristno, z velikimi darovi globoke psihe."

Avtorica pravi, da z arhetipom velike matere, modre ženske, postanemo "blagoslovljene s čudežem dobro uravnovešene raznolikosti protislovij", zaradi katerih smo - "mlade, ko smo stare in stare, ko smo mlade". Naslednji odlomek, kjer to misel razloži, mi je bil res všeč, zato sem ga zapisala še za vas. Čutim, da nosi zelo pomembno sporočilo oziroma vodilo.

"Veliki protislovni darovi so predvsem biti modra pa vendar nenehno posegati po novem znanju, biti zvrhana spontanosti in zanesljivosti, biti divje ustvarjalna in usmerjena k cilju, biti drzna in čuječa, varovati tradicionalno in biti resnično izvirna." (Ples starih mater, str. 11). 

Zveni znano?:)

četrtek, 3. avgust 2017

Če bi vedela ...

Kaj bi naredila, kako bi živela, če bi že danes vedela, kar boš vedela ob koncu svojega življenja?

Pogosto se oziramo nazaj za našimi življenjskimi izkušnjami in pomislimo: "Če bi takrat vedela, kar vem zdaj, bi zagotovo ravnala drugače." Ali pa si ob pomembnih življenjskih križiščih ali vprašanjih, želimo, da bi dobile nasvet kake izkušene osebe, modre ženske ... Ker pa takih oseb nimamo vedno pri roki, nam lahko pride prav zanimiva vaja, oziroma meditacija, s pomočjo katere lahko dobimo kakšnega od odgovorov, ki si jih želimo. Pomaga nam, da se povežemo z arhetipom modre ženske, ki ga vse nosimo v sebi. Takole gre:

Namestite se v udoben kotiček, zaprite oči in po nekaj globokih vdihih lahko začnete.

Predstavljajte si čudovit gozd, kakršnega imate najrajši. Sprehodite se med drevesi in občudujte njihovo lepoto. Prisluhnite zvokom, ki so okoli vas, čigavi so? Začutite, kako prijetno vam je in globoko vdihnite mehko svežino gozda. Nato se osredotočite na potko po kateri hodite. Sledite ji. Vodi vas do posebno lepega dela gozda, kjer stoji stara, a lepa hišica. Razglejte so po okolici hišice. Kaj opazite? Visoke stare smreke, košate hraste, drobni potoček, izvir s slapom, čudovit skalnjak ali kaj drugega? Naužijte se prelepih pogledov, nato pa pogled usmerite proti hiški. Pred njo zagledate starejšo žensko. Kakšna je? S kakšnimi občutki vas navdaja? Kaj ima oblečeno, kako vas gleda? Povabi vas, da se skupaj usedeta. Po nekaj začetnih stavkih, jo vprašajte, kar vas zanima. Kaj vam bi odgovorila?

Kot pravijo: vse, kar moramo vedeti, je že v nas, če si le prisluhnemo.



Prisluhniti šepetu telesa

Kako sprejmam različne ponudbe, ki mi jih prinaša življenje? Si vzamem čas, da začutim svoje občutke glede tega? Ali dovolim avtopilotu, da vsemu vsaj malo zanimivemu reče DA, potem pa mi je žal? V kolikšni meri si dovolim slediti resnici, ki jo občutim v telesu?

Razmišljala sem o svojih odzivih in ugotovila, da se odzivam na naslednje načine:

- včasih rečem neki stvari, ponudbi, DA, še preden si sploh dopustim čutiti, kaj bi rada
- včasih čutim, da bi rada rekla NE, pa kljub temu rečem DA
- ali pa, ko čutim NE, ampak mislim, da bi morala čutiti DA in imam potem velike občutke krivde, ker sem rekla NE
- tretjič  spet rečem NE, ker si nečesa ne dovolim, čeprav v sebi čutim, da bi od srca rada rekla DA.

Pri tem je zanimivo, da mi telo najpogosteje dokaj jasno sporoči svojo resnico - lahko gre z metuljčke v trebuhu, občutek polnih prsi ali pa občutek slabosti, stiskanje v prsih, povečano hitrost dihanja, občutek suhega grla ali pa naježeno kožo.

Opažam, da se mi še vedno dogaja, da te občutke sama pred seboj kar nekako prikrijem, potlačim ali se sprenevedam, da pomenijo nekaj drugega kot v resnici pomenijo. To se ponavadi ne konča preveč dobro. Sploh ne dobro!

A včasih že znam prisluhniti resnici, ki mi jo sporoča telo in jo sprejeti za svojo. Kljub temu, da je v nasprotju z vsem, kar bi moralo biti, kar bi jaz morala biti, čutiti ali hoteti ... in kar sem bila naučena.

Sprejeti resnico svojih občutkov, sebe kot smo, svojega telesa, čeprav bi morda celo rade bile drugačne, je prava modrost. Kadar ne vemo, kaj bi rade ali kaj želimo sprejeti v svoje življenje, si dovolimo vdihniti, prisluhniti šepetu našega telesa in sprejeti njegovo sporočilo. Pri tem nam je lahko v pomoč meni ljuba afirmacija Luise Hay: "Stojim v svoji resnici. Diham in živim svobodno. Diham in živim radostno."