ponedeljek, 20. avgust 2012

Razmišljati z nogami

"Ideje, jih skuješ z nogami in ki se dvignejo do glave, te potešijo in spodbudijo, tiste, ki ti iz glave gredo v noge, te otežijo in ti jemljejo pogum."



Besede, ki jih je izrekel molovodec Nader glavnemu junaku čudovitega romana Taniosova pečina, libanonsko-francoskega pisatelja Amina Maaloufa, me spremljajo in navdihujejo že nekaj časa.

Misel me nagovarja v dveh smereh. Najprej k razmisleku o tem, koliko in na kakšen način naša kultura spodbuja oziroma zavira razmišljanje, ki vključuje tudi gibanje. Ker se ukvarjam z vzgojo in izobraževanjem, me je prešinilo, koliko preveč sedenja je v šolah, pa čeprav so namenjene prav spodbujanju in razvijanju razmišljanja. Otrokom v prvih razredih še malo „pogledamo skozi prste“, kasneje pa je potrebno pri pouku sedeti. Čim bolj "pri miru". Brez izjeme. Od 4 do 6 ur v osnovni šoli, tja do osem v srednji, na fakulteti pa se ta čas, če vključimo še študiranje, podaljša tudi na do 12 ur na dan. V pedagoški znanosti je že dolgo znan koncept različnih spoznavnih oziroma učnih tipov, ki govori o tem, da se ljudje učimo, razmišljamo na različne načine – eni najbolj s pomočjo vizualnih podob, drugi preko slišane ali izgovorjene besede ali zvoka, tretji pa preko otipa, med gibanjem in skozi notranje občutke. Znano je tudi, da si zapomnimo le 20 odstotkov tega kar slišimo, 30 odstotkov tega kar vidimo, 70 odstotkov kar vidimo, slišimo in izgovorimo, a kar 90 odstotkov tega, kar poleg tega, da vidimo, slišimo, govorimo, še sami počnemo. Kljub prizadevanjem pedagogov, da bi pouk prilagodili vsem trem spoznavnim načinom, so v šoli še vedno najbolj prikrajšani (in posledično manj uspešni) otroci, ki spoznavajo in se učijo pretežno preko otipa in gibanja ter notranjih občutkov. Prav neverjetno se mi zdi, da je gibajoče telo navkljub znanstvenim dokazom o tem,  da se človek lažje uči, če so pri tem aktivirani vsi čuti, v šoli še vedno večji del izključeno. Lahko bi celo rekla, da je ideal izobraževalnih ustanov (če recimo pogledamo predmetnik ali pa prostorske standarde) večji del časa negibno telo.

V tem smislu se me je zelo dotaknilo predavanje sira Kena Robinsona, ki sem si ga (skupaj z ostalimi 11 miljoni gledalcev) ogledala na spletu, o tem, kako je izobraževanje z otrokovim odraščanjem, vedno bolj usmerjeno v zgornji del telesa, s poudarkom na glavi in oziroma na razvijanju ene možganske polovice. V taki šoli so lahko uspešni samo otroci, ki imajo dobro razvito tovrstno inteligenco. Tisti otroci, ki imajo sposobnosti na področjih, ki jih šolski sistem ne ceni, so v šoli obsojeni na neuspeh, ki jih lahko zaznamuje za celo življenje. Hierarhija učnih predmetov je v vseh izobraževalnih sistemih na svetu podobna: na vrhu so matematika in jeziki, uporabni predmeti, nato humanistični predmeti, na dnu pa umetnost. In od umetnosti sta bolj cenjeni tisti, ki vključujeta le zgornji del telesa: glasba in likovna umetnost. Dramska umetnost in ples, ki vključujeta celo telo, sta v večini šol na voljo le v obliki interesnih dejavnosti. Zanimiva in provokativna je njegova misel, da bi moral biti ples enakovreden ostalim šolskim predmetom: „Mislim, da je matematika pomembna, ampak ples je tudi. Zakaj ne? Otroci plešejo ves čas, če jim je to dovoljeno, z nami vsemi je enako. Vsi imamo telesa, mar ne?“ Kako čudovito bi bilo imeti izobraževalni sistem, ki ne bi bil tako izključevalen do telesa in bi stik in izražanje s telesom celo spodbujal! In kjer bi bili lahko uspešni tudi otroci, ki "mislijo z nogami"!

Maaloufova misel me vodi tudi v razmišljanje o naših željah. Vsaka želja se porodi kot ideja o nečem, kar si želimo. Želja se začne uresničevati že, ko naredimo prve, ponavadi navzven skoraj neopazne korake v smeri našega hrepenenja. Če tega ne zmoremo storiti, so naše želje le v glavi in verjetno se nam zaradi tega zdijo nemogoče in to nam v resnici jemlje pogum. A že prvi koraki nas opogumijo in vsak naslednji je bolj lahkoten. Ko imajo naše želje podporo v našem telesu, se začnejo dogajati neverjetna naključja ali celo mali "čudeži". 

Vsi kdaj pa kdaj "razmišljamo z nogami" (navkljub dolgoletnemu guljenju šolskih klopi:). Kakšne čudovite ideje se mi porodijo med sprehodi ali med tekom. In kako mi pomaga, ko se polna čustev in občutij, podam na dolg sprehod. Misli se mi zbistrijo, čustva umirijo in vem, kaj si želim storiti. 

Se še spomnite, kdaj ste nazadnje "razmišljali z nogami"?

ponedeljek, 13. avgust 2012

Bosa plešem med kresovi

je naslov Alenkine pesmi, ob katerem mi vedno zastane dih in telo mi preplavi val hrepenenja. Sliši se pravljično in lahko si predstavljam sebe, kako plešem ob ognju, v dolgi obleki, lasje mi plapolajo v večernem vetru, v zraku je vonj po ognju in poletju. Lepo mi je, skoraj že malo ekstatično, brez zadržkov se predajam gibanju, telo samo narekuje ritem in jaz se mu prepuščam.




Plesati je bila dolgo ena izmed mojih tihih želja. Tistih želja, katerih uresničitev nam prijatelji in znanci zaželijo ob rojstnih dnevih, tistih, ki jih niti sami ne upamo izreči na glas, ki jih še mislimo potiho, da nas ne bi kdo slišal in so tako nežne in ranljive, da bi jih le en pogled ali beseda neodobravanja pokopala za vedno.

Iz otroštva se spominjam, kako rada sem plesala. Soba, ki sva si jo delili s sestro, je bila moje plesišče, varno skrito pred nepovabljenimi pogledi. Uživala sem, prepuščala sem se. A skozi odraščanje se mi je v mojo zavest prikradlo prepričanje, da ne znam plesati, da nisem za ples. Ne vem točno od kod je prišlo, kako se je oblikovalo, morda je nanj vplivala kakšna kritična pripomba, ki mi jo je sestra zabrusila v najinih najstniških prepirih. Morda krhka samopodoba ali pa privzgojeni družinski vzorci o drugorazrednosti in podrejenosti telesa ... Verjetno vse skupaj. Nisem nehala plesati, a raje sem plesala še bolj na skrivaj, ali pa z občutkom, da sem nerodna in brez občutka za ritem. Neprijetni občutki, ki jih nisem želela čutiti, in občutek krivde, da si sploh drznem plesati!

Danes se mi zdi prav neverjetno, kako dolgo je bilo to prepričanje trdno zasidrano v meni. In kako močno je vplivalo tudi na moj odnos do lastnega telesa, še posebej na občutenje privlačnosti in ženskosti. Delovalo je kot nekakšna notranja prepoved uživanja, ne samo v izražanju s telesom, ampak tudi kot prepoved uživanja življenja na splošno.

A želja po plesu je vztrajala, kot plamenček, nežen a vztrajen. S svojim drobnim sijem je ožarjal moj notranji prostor in ga oživljal tudi v časih največje „suše“. Kljub vladavini Prepričanja, da ples ni zame, je želja preraščala v tiho, a silno hrepenenje. Hrepenenje po prepuščanju gibanju telesa, ritmu, glasbi in občutenju lepote in strasti (do) življenja.

To hrepenenje je sčasoma dobilo obrise in obliko prave želje. Želje, ki je bila tako drzna, da je bilo zame že samo misliti in želeti jo, prava notranja revolucija proti vladavini Prepričanja. Želja, da bi se z možem naučila plesati in nato zaplesala pred publiko, se je sprva zdela skoraj neuresničljiva, a to je bila prej njena prednost kot ne, saj ni predstavljala prevelikega tveganja.

Leta so pretekla, preden se je pred malo več kot pol leta nazaj pokazala možnost, da se moja skrita želja uresniči. Po več kot neverjetnem, skoraj pravljičnem naključju. Sprva sem bila prav osupla, nato pa neverjetno srečna, a tudi vznemirjena. Bom lahko kos vsem svojim predsodkom, prepričanjem, ki sem jim verjela, bom zdržala tveganje izpolnitve hrepenenja in imela pogum za nove poti?

Pravijo, da se želja izpolni, ko smo na njeno izpolnitev pripravljeni. In res je bilo tako, bila sem pripravljena. Uživala sem v vsakem trenutku priprav, v novih občutkih, ki sem jih čutila v telesu, v tem, kako drugače pleševa z možem, ko sva si blizu in povezana . Najbolj pa me je navdušil občutek strasti, ki jo občutim, ko plešem. Strast do življenja, do čutenja in čudenja.

In prišel je dan izpolnitve – in občutek je bil fantastičen. Kot v sanjah in še lepše: občutila sem radost in veselje prav v vsakem delčku telesa in duše. Plesala sem strastno, z občutenim telesom, v ritmu in kar je prav nenavadno – brez naprezanja, odrekanja in trpljenja – ampak z neverjetno lahkoto. Povsem nova izkušnja, ki mi je odstrla nov svet, in me (srčno upam) popeljala novim občutkom, prepričanjem in sanjam naproti.

ps zgornja fotka je s Kresovanja ob Zbiljskem jezeru, avtorja žal nisem našla