Ne bodi lepa:)

Še ena pesem britanske pesnice Nikite Gill, ki je razveselila mojo dušo:)).

Ja, res so nam skušali vcepiti, kako pomembno je, da smo lepe in kako pogubno za nas, če ne ustrezamo temu (nemogočemu) kriteriju.

Ampak obstaja še toliko drugih pridevnikov, ki nas lahko veliko bolje opišejo, kajne?

Ocean v tebi

Rada bi delila prelepo pesem, ki sem jo našla na spletu in me je zelo nagovorila. Potrudila sem se in jo prevedla v slovenščino, izvirnik pa najdete na spodnji povezavi.

Pesem govori o priložnosti, ki jo s seboj prinašajo težki dogodki v našem življenju. Dolgo časa te dvojnosti nisem mogla začutiti kot resnične, tale pesem pa je prišla v trenutku, ko jo lahko vzamem za svojo. Res je, v svoji največji bolečini, lahko najdemo tudi svojo največjo moč.


Ocean v tebi

Vsakič, ko misliš, da si se zlomila,
vedi: nikoli se ne moreš zares zlomiti.
Nihče ne more zlomiti oceana.

Draga, vse, kar se lomi, 
so stekleni zidovi, ki te zadržujejo,
da bi se potopila globoko v svoje temine,
se odkrila v moči najbolj mračnih valov
in na novo zgradila svoje srce 
iz koral, morske trave in 
mivke v barvi lune.

Torej, prenehaj se že truditi, 
da ne bi porušila teh zidov -
nikoli ni bilo namenjeno, da te zadržijo.
Namesto tega jih zdrobi,
razbij na tisoče koščkov,
in postani, kar ti je bilo vedno namenjeno, 
da boš postala - ponosna in cela, kot ocean.

Avtorica Nikita Gill, prebrano na https://www.facebook.com/4XLOVELLOTH/photos/a.1844754412266620/2851561248252593/?type=3&theater

Kaj potrebuješ?

Drage moje bralke,

danes sem odkrila tole pesem. V njej je toliko modrosti, nežnosti in ljubezni, da jo moram deliti z vami. Naj bo to tudi moj novoletni blagoslov - meni in vsem, ki me berete:) Rada vas imam.


Today I asked my body what she needed,
Which is a big deal
Considering my journey of
Not Really Asking That Much.

I thought she might need more water.
Or protein.
Or greens.
Or yoga.
Or supplements.
Or movement.
But as I stood in the shower
Reflecting on her stretch marks,
Her roundness where I would like flatness,
Her softness where I would like firmness,
All those conditioned wishes
That form a bundle of
Never-Quite-Right-Ness,
She whispered very gently:
Could you just love me like this?


Author: Hollie Holden
vir:  https://www.wildwomansisterhood.com/

Potovanje k sebi

Prisluhni svoji ranljivosti in našla boš moč

Na morju sem prebrala knjigo Ime mi je Mina, avtorja Davida Almonda. Čeprav je knjiga namenjena mladim bralcem, me je v celoti navdušila. Tako zabavnega, ustvarjalnega in hkrati pronicljivega, globokega branja že dolgo nisem imela v rokah. 

Poleg zares zanimivega sloga pisanja, ki ga vsake toliko časa presekajo zabavni grafični vložki, me je presenetilo, na kakšen subtilen način uspe avtorju prikazati proces sprejemanja svoje ranljivosti in moči, ki izhaja iz tega. Ta proces zelo lepo ponazarja dialog med Mino in njeno mamo. Mi je bil tako všeč, da sem ga zapisala še za vas:).

"Ali se, ko odrasteš," rečem," kdaj nehaš počutiti majhnega in šibkega." 

"Ne," reče. "Vedno imaš v sebi nekaj drobnega in krhkega, ne glede na to, kako odrasel si."

"Kot dojenček?" 

"Ja. Ali pa kot drobna ptička, čisto v tvojem srcu," reče. "Pa sploh ni zares šibka. Če pozabimo, da je tam, smo v velikih težavah."

Zato: "Prisluhni tisti šibki in močni stvari, ki jo imaš v srcu."

Sprejeti, kar je

Zadnjič sem ponovno vzela v roko provokativno knjigo Babe ne tarnajo, s podnaslovom Zgoščena modrost za sočne ženske. Ko sem jo brala v svojih zgodnjih tridestih, mi je bila "smešno zanimiva", zdaj pa, ko se počasi bližam letom "sočnih modrih žensk" pa me je nekaj odlomkov dobesedno "sezulo". 

Namreč, kar prevečkrat sem se lahko "našla" v njenih opisih tarnajočih žensk v srednjih letih, ki ne morejo sprejeti svoje resničnosti, ker mislijo, da si zaslužijo več, drugače, bolje in prepogosto razmišljajo o tem, kakšno bi moralo biti njihovo življenje, da bi bile zadovoljne! In, ki si ponoči vrtijo filme preteklih dogodkov, v katerih so se počutile tako ali drugače izigrane: "Če ne bi bilo tega, bi bilo .... če bi on/ona storila tako ... če bi reagirala drugače ...". Tarnavke ne vidijo, da je vsakdo deležen slabih stvari, ki se dogajajo v življenju.

Zavedla sem se, da imam tudi jaz v tem trenutku težavo s tem, da bi opustila razmišljanje o tem, kar je bilo in sprejela to, kar je. V moje srce se je, čisto potiho, priplazila grenkoba, ki je prej nisem poznala. Pridružili so se ji še občutki krivde, da ne zmorem občutiti hvaležnosti za vse, kar je. In kako naj uživam v lepem dnevu, lepi misli, drobni pozornosti, uspehu, če pa je toliko tega, kar ni ... In, kako sprejeti vse te spremembe, ki jih prinašajo srednja leta?

Kot pravi avtorica knjige, tarnanje nad vsem, kar "nas pesti" gotovo ne pomaga, kvečjemu poslabša stvari.  Pomaga pa, če opustimo vsako razmišljanje o tem, kar bi moralo biti, kar bi moglo biti oziroma smelo biti.  

Če bile rade BABE (beri: sočne, modre ženske), moramo sprejeti, kar je, ponosno dvigniti glavo in kar najbolje živeti s tem, kar je:

"Kar je bilo, je bilo. Kar je, je. Povsem preprosto. Morebiti ste kdaj mislile, da se boste poročile in nato srečno živele, imele popolne otroke in (po ženskem gibanju) tudi popolno kariero. In sedaj ste tu. Karkoli se je zgodilo ali se ni zgodilo, sodi v kar je bilo. Ne morete živeti še enkrat. Preteklost je preteklost. (...) Mogoče kateri del telesa ne deluje več dobro ali je okvarjen - in delate, kar je mogoče narediti, v medicinskem pogledu in sicer. Morebiti ste finančno omejene. Kakor koli je s čimer se mučite, povejte ljudem, ki morajo vedeti ali želijo vedeti. (...) Kakor koli že, babe ne dolgočasijo okolice z litanijami o svojih bolezenskih znakih - z organskimi recitali ali žalostinkami - z nadihom predstave ali hvalisanja. Baba ve, da ne ona ne njene težave niso središče vesolja, in ve, da imajo težave tudi drugi ljudje." (...)

Vdihnite. To je bilo tedaj.

Izdihnite. To je sedaj.

Vdihnite. Jaz sem.

Izdihnite. Mir.

Pot preobrazbe

Avtorica: Amanda Clark

"Naj nam ugaja ali ne, polno živeto življenje zaznamuje milijon levitev, in zgodba pravi, da so vse bitke, zatiskanje oči, bežanje, jok, umiranje, žalost in zbeganost, prepletene korenine drevesa življenja, na katerega vejah mora naša odraslost obroditi sadove.

Pravi, da nismo človeški, če nismo zapustili doma, če se nismo trudili in bili poraženi, če nismo razpadli in nato dovolili, da nas v materinem loncu vrne v življenje mala, nepriljubljena, nikoli dotlej videna stvar, v katero smo verjeli."

Neposlušnost hčere sonca, Martin Prechtla

Zgodbe o očetih in hčerah

Zgodba odnosa z očetom je za vsako žensko ena izmed pomembnejših v njenem življenju. Lahko nas navdaja z radostjo, ponosom ali pa z obupom in občutkom prikrajšanosti. V različnih življenjskih obdobjih zgodbo na novo odkrivamo, ji pišemo nova poglavja in zaključke ...  Ne glede na to, kakšna ta zgodba je in kako jo doživljamo, ne moremo spregledati njene subverzivne moči.

Srečne, a v manjšini so ženske, ki so imele s svojim očetom poln in zadovoljiv odnos, saj so dobile bogato popotnico za življenje. Kaj pa tiste, in mednje se prištevam tudi sama, ki nam je ta odnos prizadejal rane, ki bolijo še v odraslosti?

Na začetku bi rada napisala, da ne gre za to, da bi krivili svoje starše za rane, ki so nam jih prizadeli, večinoma nehote in ker bolje niso znali. Gre pa za zavedanje, da te rane obstajajo, da skelijo in včasih (nehote) vplivajo tudi na naše odraslo življenje. A v tem zavedanju nismo nemočne žrtve svojih staršev, ampak odrasli, ki si želimo s poznavanjem in celjenjem svojih ran, bolj polno živeti in predvsem ne ponavljati napak svojih staršev.

Ko se rane odprejo ...

Kar nekaj prelomnic v življenju ženske je, ko se rane neizpolnjenega odnosa z očetom lahko odprejo. Najbolj pogosto se te rane odpirajo v odnosu s partnerjem, manj pa se tega zavedamo ob starševstvu, odnosih z različnimi avtoritetami, ali pa ob nizkem občutku lastne vrednosti. Po mojih izkušnjah pa je še ena pomembna prelomnica, ki nas zatrese do naših temeljev - to je bolezen, staranje ali smrt očeta. Ta zadnja je morda najtežja, saj pomeni dokončno slovo od že davno pokopanih upov, hrepenenj, kar nas lahko za nekaj časa zelo vznemiri.

Že kar nekaj literature sem prebrala o tej temi, poleti pa sem dobila v roke odlično knjigo Anselma Gruna in Marie-M. Robben, Najdi svojo življenjsko smer, s podnaslovom: Zdravljenje ran iz otroštva - duhovne spodbude. Le-te sta avtorja našla v zanimivi interpretaciji nekaterih svetopisemskih zgodb, pravljic in osebnih pravljic. Pregledno in razumljivo opišeta vrste ran, ki jih očetje lahko prizadenejo hčeram.

Rane, ki jih očetje prizadenejo hčeram

Oče, ki ima ambivalenten odnos do žensk, lahko zadane hčeri globoke rane: "Če se oče boji žensk, največkrat razvrednoti hčer. Norčuje se iz njenih čustev. Ali pa jo poškoduje v puberteti, ko ji namiguje na njene preveč bujne telesne obline." (NSŽS, str. 34) Nekateri očetje so na hčerko sicer ponosni in jim dobro dene, če se jim hčera posveča, a jih zaradi svojega nejasnega odnosa do žensk, nikoli zares ne pustijo blizu. Ali pa se bahajo z njo pred sorodniki in prijatelji, a potem jo spet prezrejo. Deklica nima dostopa do očeta, čeprav ga ima. Podobne rane lahko povzroči tudi odstotnost očeta.

Druga rana, ki jo oče lahko prizadane hčeri, je, da jo naredi za svojo zaupnico ali "sorodno dušo" ter jo postavi na mesto partnerke, ki bi ga morala zasedati mama. Tako hčer priveže nase, da se komajda loči od njega. Skrajnost take očetovske drže je, poleg čustvene, tudi spolna zloraba.

Huda rana nastane tudi, če oče tepe hčer: "Hči se pred močnim očetom ne more braniti. ...V nasilnem ozračju hči ne more najti poti do sebe. Ne more se sprejeti kot ženska, če nenehno doživlja brutalno nasilje moškega." (NSŽS, str. 35-36)

Deklica, rečem ti, vstani! (Mr 5, 21-43).

Ženske se na rane, ki jih dobijo v odnosu z očetom odzovejo različno. Če so bile v odnosu z očetom prezrte, se morajo pogosto boriti s pomanjkanjem zaupanja vase in nizkim občutkom lastne vrednosti. Na te vrste ranjenost se, po psihologinji Julii Onken, ženske odzivajo na tri načine (NSŽS, str. 52-53):

Prvi način je, da skušajo pridobiti očetovo pozornost s tem, da mu poskušajo ugajati in v vsem ustreči. Tudi kasneje bodo "všečne hčere" skušale ugajati moškim in si na ta način zaslužiti svojo vrednost.
Druga možnost je "uspešna hči", ki skuša priti do očeta z doseganjem uspehov: "Uspešna hči se ne zmeni za svoja čustva in za notranji čut, kaj naj bi bilo zanjo primerno. Taji lastno šibkost. Nikakor ne želi, da bi bila videti šibka. Cena za ta življenjski vzorec je notranja praznina."
Tretja možnost pa je "trmasta ali uporniška" hči, ki se očetu upira in ga na ta način prisili, da opazi njen obstoj. Kasneje jo lahko strategija "upiranja" privede do tega, da se nenehno bori, čeprav včasih ne ve zakaj ali proti komu.

Odpoved hrepenenju 

Avtorja možnost zazdravitve rane vidita v tem, da se hči odpove želji, da bi jo oče kdaj koli priznal v njenem dostojanstvu in enkratnosti. To je težko in zahteva izpuščanje velikega hrepenenja in sprejemanje ranljivosti. 


Priznanje oz. potrditev, ki si ga je želela od očeta, lahko pride iz nje same - opre se lahko na lastno dostojanstvo, na sveto v sebi ali izven sebe. Če ji to ne uspe, se ji lahko zgodi,  da se zato, da bi dobila očetovo potrditev in ljubezen, popolnoma razdaja - od sebe daje vse, kar ima, ne da bi kaj zahtevala v zameno. Podobno lahko ravna tudi v odnosu do svojega moža in otrok. Pretirano razdajanje in potrjevanje svoje vrednosti s storilnostjo, privedejo ženske na rob psihičnega in fizičnega zloma.

Hči, ki je bila očetu nadomestna partnerica, ima težko nalogo, da opusti to identiteto in se postavi na svoje noge. Če ji to ne uspe, se zgodi, da moški, s katerimi se zaplete v romantično zvezo, ne dosegajo očeta. Zato na koncu lahko ostane sama.

Ljubim te, takšno kakršna si

Za soočanje z resnico svojih ran ni nikoli prepozno. Kadar koli se za to odločimo, je pomembno, da imamo na voljo varen prostor in človeka, ki nam bo prisluhnil brez obsojanja. V procesu zdravljenja prebudimo vire notranje moči ter se s vztrajnostjo in zdravim egoizmom borimo zase. Takrat lahko zaživimo polno življenje. Naše rane so zaceljene, ostale so so samo brazgotine, vendar zaradi njih ne trpimo več. Počutimo se cele in ljubljene. Ne potrebujemo več očeta, da nam da dovoljenje, da nas ljubi, sprejema in ovrednoti. Same s sabo smo v miru. Naše rane postanejo znamenje naše notranje preobrazbe.

Takrat lahko zaslišimo, kako očetovski glas v nas pravi:

Dobro je, da si takšna, kakršna si.
Dobro je, da si.
Hodi po svoji poti.
Dovolj moči imaš v sebi.
Želim, da postajaš vse bolj živa.
Živi svoje življenje, v soglasju s svojim notranjim glasom. 
(NSŽS, str. 67)

Če bi vedela ...

Kaj bi naredila, kako bi živela, če bi že danes vedela, kar boš vedela ob koncu svojega življenja?

Pogosto se oziramo nazaj za našimi življenjskimi izkušnjami in pomislimo: "Če bi takrat vedela, kar vem zdaj, bi zagotovo ravnala drugače." Ali pa si ob pomembnih življenjskih križiščih ali vprašanjih, želimo, da bi dobile nasvet kake izkušene osebe, modre ženske ... Ker pa takih oseb nimamo vedno pri roki, nam lahko pride prav zanimiva vaja, oziroma meditacija, s pomočjo katere lahko dobimo kakšnega od odgovorov, ki si jih želimo. Pomaga nam, da se povežemo z arhetipom modre ženske, ki ga vse nosimo v sebi. Takole gre:

Namestite se v udoben kotiček, zaprite oči in po nekaj globokih vdihih lahko začnete.

Predstavljajte si čudovit gozd, kakršnega imate najrajši. Sprehodite se med drevesi in občudujte njihovo lepoto. Prisluhnite zvokom, ki so okoli vas, čigavi so? Začutite, kako prijetno vam je in globoko vdihnite mehko svežino gozda. Nato se osredotočite na potko po kateri hodite. Sledite ji. Vodi vas do posebno lepega dela gozda, kjer stoji stara, a lepa hišica. Razglejte so po okolici hišice. Kaj opazite? Visoke stare smreke, košate hraste, drobni potoček, izvir s slapom, čudovit skalnjak ali kaj drugega? Naužijte se prelepih pogledov, nato pa pogled usmerite proti hiški. Pred njo zagledate starejšo žensko. Kakšna je? S kakšnimi občutki vas navdaja? Kaj ima oblečeno, kako vas gleda? Povabi vas, da se skupaj usedeta. Po nekaj začetnih stavkih, jo vprašajte, kar vas zanima. Kaj vam bi odgovorila?

Kot pravijo: vse, kar moramo vedeti, je že v nas, če si le prisluhnemo.

Prisluhniti šepetu telesa

Kako sprejmam različne ponudbe, ki mi jih prinaša življenje? Si vzamem čas, da začutim svoje občutke glede tega? Ali dovolim avtopilotu, da vsemu vsaj malo zanimivemu reče DA, potem pa mi je žal? V kolikšni meri si dovolim slediti resnici, ki jo občutim v telesu?

Razmišljala sem o svojih odzivih in ugotovila, da se odzivam na naslednje načine:

- včasih rečem neki stvari, ponudbi, DA, še preden si sploh dopustim čutiti, kaj bi rada
- včasih čutim, da bi rada rekla NE, pa kljub temu rečem DA
- ali pa, ko čutim NE, ampak mislim, da bi morala čutiti DA in imam potem velike občutke krivde, ker sem rekla NE
- tretjič  spet rečem NE, ker si nečesa ne dovolim, čeprav v sebi čutim, da bi od srca rada rekla DA.

Pri tem je zanimivo, da mi telo najpogosteje dokaj jasno sporoči svojo resnico - lahko gre z metuljčke v trebuhu, občutek polnih prsi ali pa občutek slabosti, stiskanje v prsih, povečano hitrost dihanja, občutek suhega grla ali pa naježeno kožo.

Opažam, da se mi še vedno dogaja, da te občutke sama pred seboj kar nekako prikrijem, potlačim ali se sprenevedam, da pomenijo nekaj drugega kot v resnici pomenijo. To se ponavadi ne konča preveč dobro. Sploh ne dobro!

A včasih že znam prisluhniti resnici, ki mi jo sporoča telo in jo sprejeti za svojo. Kljub temu, da je v nasprotju z vsem, kar bi moralo biti, kar bi jaz morala biti, čutiti ali hoteti ... in kar sem bila naučena.

Sprejeti resnico svojih občutkov, sebe kot smo, svojega telesa, čeprav bi morda celo rade bile drugačne, je prava modrost. Kadar ne vemo, kaj bi rade ali kaj želimo sprejeti v svoje življenje, si dovolimo vdihniti, prisluhniti šepetu našega telesa in sprejeti njegovo sporočilo. Pri tem nam je lahko v pomoč meni ljuba afirmacija Luise Hay: "Stojim v svoji resnici. Diham in živim svobodno. Diham in živim radostno."

Drobne stvari

Danes je moj dan

Tole pesem posvečam tistim trenutkom, uram, dnevom, ki jih imamo samo zase. Redki so, a zato še toliko bolj dragoceni.

Danes je moj dan

Danes je moj dan.

Stopila bom čez kupe perila,

pustila posteljo razmetano,

vzorce zobne paste na umivalniku,

prazne role wc papirja,

okna zaprta,

naj kdo drug poskrbi 
za te neodložljive katastrofe.

Danes je moj dan.

Šla bom skozi hišo s priprtimi očmi,

gluha za vse moje priganjače

moraš,

treba je,

spodobi se.

Poljubila bom svoje drage

in mehko zaprla vrata za seboj.

Danes je tisti dan,

ko bom počela nič in

se srečno izgubila v nevidnih svetovih

med travami,

poletnimi vetrovi,

čarnimi gozdovi.

Dihala bom sinjino neba, dokler ne bom

na večer spet zažarela.

Danes je moj dan,
jutri ...
jutri pa bom spet vaša.

Sprejemanje

Bolje ne bo nikoli

"Bolje ne bo nikoli," je zame skoraj bogokletna misel, ki me je prešinila nekaj dni nazaj. Spomnila sem se istoimenskega filma, z Jackom Nicholsonom in Helen Hunt v glavnih vlogah. Naslov sem takrat dojemala kot precej pesimističen ... no, do zdaj. Velike spremembe v katerih sem se znašla v zadnjem letu, so me pripeljale do tega, da ta naslov - to besedno zvezo, zdaj razumem precej drugače - kot vir moči, ki izhaja iz zavedanja oziroma stika s sedanjim trenutkom.

Upanje, da bo nekoč bolje, da se bodo stvari izboljšale in da mi bo lažje, kot mi je bilo v danem trenutku, je bilo zame vedno pomembna opora, da sem šla lažje skozi težke čase. Lahko bi rekla, da mi je optimizem pomagal naprej, a ugotavljam, da ima to upanje zanko, v katero sem se ujela ničkolikokrat, a mi je šele zdaj postala razvidna. Naj razložim.

"Ko bo ..., bom ..."

Ko sem imela majhne otroke, sem se morala odpovedati mnogim stvarem, ki sem jih zelo pogrešala. Na primer to, da sem naspana, da lahko pojem kosilo v miru ali pa imam čas, ko me nihče ne potrebuje in sem za svet nevidna. Tolažila sem se, da bo bolje takoj, ko hčeri malo zrasteta. In sem za nedoločen čas odložila nekatere svoje potrebe in želje. No, kasneje sem ugotovila, da sem imela pravzaprav takrat, ko sta bili hčeri majhni, začuda:)) več časa kot kasneje oz., da tisti boljši časi nekako niso prišli:).

Ali pa ko se zaradi službenih obveznosti odrečem spanju, redni prehrani, gibanju, druženju ... tudi takrat si prigovarjam - samo še ta projekt zaključim, pa tole napišem, popravim, ustvarim ... pa bo bolje in bom imela spet čas tudi za to, kar potrebujem in si želim. 

Seveda se zaradi odrekanja mnogim mojim temeljnim potrebam pogosto počutim jezno, žalostno, zagrenjeno, utrujeno ... diham "na škrge" in sanjam čase, ko bo bolje in bom spet polna energije in veselja do življenja.

In res, potem ti težko pričakovani "boljši časi"  pridejo - a žal so večinoma precej (pre)kratki. Morda je to vikend, prazniki, kak dan med tednom, ko mi odpade kakšna obveznost, dopust ... Takrat se nadiham, napolnim si baterije in si privoščim kaj za dušo. A ugotavljam, da ti trenutki pridejo premalokrat, da bi lahko zapolnili strašno lakoto, ki je nastala v njihovi odsotnosti. Včasih se mi zdi, da "dobri časi" v bistvu ne pridejo zares, ampak so kot nekakšne sanje, za katere, ko minejo, ne vem točno, ali sem jih le sanjala ali so bile resnične:)).

Ure, ko smo lahko cele in poskrbimo zase, za svoje potrebe in tudi nekaj svojih želja, so žal vse bolj skopo odmerjene. To je žalostno dejstvo. K temu veliko prispeva povsod prisoten pritisk sodobnega načina življenja, pa tudi privzgojeni notranji priganjalci, ki nas vseskozi prepričujejo, kaj vse je res nujno postoriti, da si bomo "boljše čase" sploh zaslužile! Dobri časi se nam tako vse bolj odmikajo nekam v prihodnost in počasi postajajo le še pobožne sanje.

Zato sem se odločila, da bolje kot danes, ne bo nikoli:)). Pa to ni resignirana odločitev, ampak zavedanje, da moja resnična moč izhaja iz sedanjega trenutka. Ne bom več čakala na vikend, dopust, praznike, da otroci zrastejo, da postanem bolj to in ono .... Prav danes si bom, ne glede na to, kako naporno je in kako mi primanjkuje časa, srčno prizadevala, da naredim nekaj zase. Nekaj, kar me bo nahranilo, osrečilo, poživilo ... nekaj, kar me že dolgo vztrajno kliče.

Kaj pa vi, kaj bi si privoščile, če bolje kot danes ne bi bilo nikoli?

Objeti polnost življenja

 Že kar nekaj let si želim, da bi se naučila sprejeti in objeti vse, kar se dogaja v meni - vse misli in občutke, ki se mi porajajo, ne glede na to, kakšni so. In si dopustiti, da v polnosti in brez strahu občutim tako žalost kot veselje, ter se ne obsojam za misli, dvome, kritike ali potrebe, ki so del mene.

To mi je že od nekdaj zelo težko. Ko nekaj občutim, se v meni vsakič sproži nekakšen privzgojen refleks in začnem vrednotiti ali je to čustvo dobro, slabo, potrebno, nepotrebno. Tu se ocenjevanje ne ustavi - vrednotim tudi sebe v teh občutjih - npr. ne bodi žalostna, ker žalostnih ljudi nihče ne mara ali jeziti se ni zdravo ipd. Podobno je z mislimi, na primer, če ne morem razmišljati pozitivno, se za to obsojam. Seveda to pomeni, da nekatera moja čustva, misli, ne dobijo prostora. Da nečutenje vodi v otopelost, sem se naučila že pri Brene Brown, nisem pa se zavedala, da prekinjanje stika s svojimi čustvi vodi tudi v prekinjanje stika s svojimi najglobljimi potrebami. 

Pomemben uvid na tem področju sem doživela, ko sem se lani udeležila seminarja Nenasilna komunikacija, ki sta ga vodila Robert Kržišnik in Marjeta Novak. V dveh dneh smo spoznali le delček kompleksnega tridelnega koncepta Nenasilne komunikacije (NVC - Nonviolent Communication), katerega avtor je dr. Marshall Rosenberg. Najbolj me je navdihnila tista tretjina tega koncepta, ki nosi naslov SAMOEMPATIJA in vaja, ki se imenuje Štirje stoli.

Pomembnost samoempatije

Vaja se sicer  uporablja kot način vživljanja v drugega oz. kot notranja priprava na soočanje z izzivalno situacijo. Je eden izmed načinov, kako lahko presežemo avtomatski odziv na zunanji dražljaj (pobegni, bori se, zamrzni) in skušamo bolj zavestno delovati. Ena izmed ključnih stopenj v tem procesu je, da pridemo v stik s svojimi občutki in potrebami (kar se zgodi na t.i. tretjem stolu). In prav tu se zgodi čarovnija, ki me je navdušila.


Z presedanjem z enega stola na drugega smo ozavestili proces, ki se zgodi v nas v situaciji, ko smo čustveno izzvani. Na prvem stolu smo morali izreči vse kritične, nesramne misli o povzročitelju naše frustracije, na drugem stolu smo izrekli vse, kar si v tej situaciji slabega mislimo o sebi. Na tretjem stolu pa je sledil obrat k sebi. Po vdihu in štetju do deset, smo se skušali "resetirati" in se povezati s seboj. Poslušali smo svoje telesne občutke in dihali. Glavno vprašanje je bilo: Kako se počutim v tej situaciji? Skušali smo prisluhniti in zaznati svoje potrebe in vrednote, ki so nam pomembne in se skrivajo pod čustvi. 

Kaj čutim, kaj potrebujem?

Pogosto se zavedamo, kaj nam je v določeni situaciji pomembno, kaj potrebujemo, vendar se prestrašimo krivimo ali obsojamo, ker te naše potrebe očitno niso izpolnjene in lahko se nam zgodi, da se spet znajdemo na 1. stolu. Tu nam je na pomoč priskočila voditeljica delavnice, ki nam je svetovala, da obstanemo s svojo potrebo, dihamo in jo skušamo brez obsojanja občutiti, objeti in  vse občutke, ki se porajajo z njo. Lahko se spomnimo tudi trenutka (pa naj bo še tako daleč) ko je bila ta naša potreba izpolnjena in vztrajamo v tem občutku toliko časa, kolikor potrebujemo. Šele nato se lahko premaknemo na 4. stol, saj smo v procesu pridobili sposobnost, da se sploh lahko vživimo v potrebe in občutke drugega.

Kar me je navdušilo je bila misel, da se ne obsojamo, ne kritiziramo in ne prestrašimo občutkov, ampak jih objamemo in sprejmemo kot del najbolj živega dela v nas, kot del življenja. Šele na ta način lahko pridemo s stik s svojimi potrebami. Ozavestila sem tudi, kako pomembno je, da se za te potrebe ne obsojamo, ne krivimo ali podoživljamo trenutke, ko ni bila izpolnjena, ampak da dihamo z njo in jo objamemo kot svojega otroka. 

Pot do sebe je tudi pot do drugih

Vsa naša občutja, potrebe, ne glede na to kakšni so, so izraz - manifestacija polnosti življenja v nas. Šele, ko smo v stiku s svojimi potrebami in zmožni občutiti empatijo do sebe, smo lahko empatični tudi do drugih. Pot do dobre komunikacije in odnosov vodi torej "preko" dobre komunikacije s seboj oziroma sposobnosti vživljanja v lastna čustva in potrebe.

Kadar me prime, da bi se obsojala za svoje občutke, misli ali potrebe, mi pomaga, 
da si nežno rečem: "Objemam polnost življenja v sebi."

Manifesto pogumnih

Kar nekaj časa sva potovali skupaj, jaz in knjiga Rising strong, ameriške raziskovalke in pripovedovalke, Brene Brown. Celo poletje. Bilo je to čudovito, bogato potovanje, polno učenja in aha trenutkov. Saj ne, da bi ga bilo že konec. Zdaj bo prebrano odzvanjalo v meni in nekatere misli se bodo za stalno naselile v meni. Prelile so se v moje srce in v moje življenje. 

Brene je na koncu knjige zapisala poseben manifest, v katerem so povzete glavne misli knjige. Imenovala ga je Manifesto of the brave and brokenhearted.
Ker je neverjeten, bi ga rada delila z vami.

Manifesto of the brave and brokenhearted (Brene Brown)

There is no greater threat to the critics and cynics
and fearmongers
Than those of us who are willing to fall
Because we have learned how to rise

With skinned knees and bruised hearts;
We choose owning our stories of struggle,
over hiding, over hustling, over pretending.

When we deny our stories, they define us.
When we run from struggle, we are never free.
So we turn toward truth and look it in the eye.

We will not be characters in our stories.
Not villains, not victims, not even heroes.

We are the authors of our lives.
We write our own daring endings.

We craft love from heartbreak,
Compassion from shame,
Grace from disappointment,
Courage from failure.

Showing up is our power.
Story is our way home.
Truth is our song.
We are the brave and brokenhearted.
We are rising strong.

Darovi nepopolnosti

Deset točk za "polnosrčno" življenje, po knjigi "The gifts of imperfection", Brene Brown, je delo Leonie Dowson, priporočila pa mi ga je prijateljica Erika (hvala!).

Jaz sem si ga natisnila, da ga lahko čez dan večkrat pogledam in me spomni na to, kaj lahko naredim drugače. 

Delim ga tudi z vami, morda vam pride prav:)

Pasti prve zgodbe

Filmi in zgodbe, ki se odvijajo v naših glavah, kadar smo v stresnih situacijah, so zame že dolgo pravi gordijski vozel. Recimo, ko me zjutraj v službi sodelavka ne pozdravi ali pa mi prijateljica ne odgovori na telefonski klic … ali pa me mož preseneti s kakšno zajedljivo opazko … Po prvem presenečenju, me zajamejo čustva in nič mi ni jasno. Trenutek za tem, pa si o dogodku že začnem spletati določene zgodbe.   

V prvem primeru morda razmišljam o tem, kaj sem naredila narobe, da me sodelavka ne pozdravi, morda si razložim, da sem tako ali tako nevredna njenega pozdrava ali pa ugotovim, da je s sodelavko nekaj narobe. Iščem zgodbo, s katero bi si lahko pojasnila, kaj se dogaja.

Zgodbe, ki si jih pripovedujemo v takih trenutkih, so ponavadi povezane z našo preteklostjo. Brene Brown zgodbo, ki nastane v čustveno napeti situaciji, imenuje “prva zgodba”. Značilnost prvih zgodb je, da se v različnih situacijah, lahko ponavljajo. V hlastanju po razumevanju, smislu namreč hitro najdemo podobnosti med različnimi situacijami, ki so se nam zgodile in sklepamo, da gre za podobno/enako zgodbo. Ponavadi se ta proces ugotavljanja odvije zelo hitro, v nekaj minutah. 

Zgodbe, po katerih živimo

Tisto, kar je ključno za razumevanje tega, kako pomembne so zgodbe, ki si jih pripovedujemo v takih primerih, je to, da je od njih odvisno naše čustvovanje in tudi ravnanje oz. odzivanje. Na primer, če si razložim, da me sodelavka ni pozdravila, ker me ne mara (nisem ok), mi to lahko pokvari dan. Če si “napišem” zgodbo, da je gotovo krivo nekaj, kar sem rekla, naredila, bom začela iskati krivdo pri sebi … ali pa si bom to razložila, da je sodelavka “itak” čudna, kar gotovo ne bo dobro vplivalo na najne odnose. 

Nekatere naše zgodbe, se nam že kmalu razkrijejo kot neresnične (kasneje recimo izvemo, da je sodelavki zbolel otrok in je bila celo noč na urgenci), druge pa včasih nosimo s seboj celo življenje v prepričanju, da nam pravilno razlagajo svet, čeprav se je le-ta, skupaj z nami v vseh letih, krepko spremenil. Včasih se neresničnosti teh zgodb celo zavedamo, a se jim vseeno ne moremo upreti oz. se moramo zelo potruditi, da nas vedno znova ne “odnesejo”. 

Zakaj se to dogaja?

Brene Brown, v svoji knjigi Rising strong, razloži, da je človekova potreba po zgodbi (smiselni razlagi nekih dogodkov) ena izmed naših najstarejših in najbolj temeljnih potreb. Ko se znajdemo v neki situaciji, ki v nas sproži val čustev, kot so jeza, frustracija, prizadetost …. si začnejo naši možgani na vso moč prizadevati, da bi osmislili to, kar se dogaja oziroma, da bi našli smisel bolečine, ki jo doživljamo. Zato “sproducirajo” zgodbo, katere namen je takojšnja samozaščita. Ponavadi pa zgodba ni ravno točna, ampak zgolj verjetna! Če ji verjamemo, nas odpelje stran od realnosti in resnice. Brene Brown imenuje to zanko “past prve zgodbe”. 

Bolj natančno razlago tega procesa, najdemo v knjigi The storytelling animal, avtorja Jonatana Gottschalla, ki je opisal, kaj se dogaja v nas, ko sestavljamo oz. iščemo prvo zgodbo. 

Hormon sreče in "aha" trenutek 

Gottschall pravi, da nas možgani vsakič, ko prepoznamo določene podobnosti in vzorce, nagradijo z dopaminom, hormonom sreče. Tudi zgodbe potekajo po določenih vzorcih. Spomnite se, kako fantastičen je občutek v trenutku, ko vam določene stvari/ dogajanja, ki jih (dolgo) niste razumeli, končno postanejo jasna. Gre za zelo osrečujoč občutek (Oprah ga imenuje "aha" trenutek). V želji za čim prejšnjo nagrado oz. trenutkom jasnosti, ki mu sledi občutek sreče, pa se zgodi, da prehitro sklepamo, delamo nepopolne zaključke in se odrečemo negotovosti in ranljivosti (pustiti stvari odprte, jih bolje raziskati), ki sta potrebni za iskanje resnice. Tako nastanejo nekakšne “polovične” zgodbe, s katerimi si prislužimo nagrado, pa čeprav so zaključki v zgodbi povsem napačni.

Zakaj prve zgodbe po pravilu niso točne? Ko jih pletemo, uporabljamo več strategij, s katerimi vzroke za dogajanja, ki jih ne zmoremo razumeti (ali se nam ne zdijo smiselni) nadomestimo z tistimi, ki se nam zdi verjetni  (resnični), smiselni in domači. Ali pa delčke, podatke v zgodbi, ki nam v tistem trenutku niso na voljo (ki manjkajo), nadomestimo z drugimi (izmišljenimi), za katere pa mislimo, da so resnični. Katere podatke bomo uporabili, pa je odvisno od naših vzorcev oz. zgodb, ki si jih pripovedujemo in po katerih živimo. 

Brene pravi, da so najbolj nevarne zgodbe tiste, ki nam odvzemajo našo vrednost (nisem dovolj dobra, vredna ljubezni, nikoli ne naredim dovolj, naj se še tako trudim itd).  

Prepoznati in raziskati svoje "prve zgodbe" 

Pomembno je, da prepoznamo, kdaj nas ugrabijo čustva in da poznamo svoje “prve zgodbe”.  

Namesto, da se jim prepustimo in jim verjamemo, si lahko postavimo tri pomembna vprašanja:

1. Kaj se moram naučiti oz. razumeti o tej situaciji (kaj so dejstva in kaj moja predvidevanja)?

2. Kaj se moram naučiti in razumeti o drugih, ki so del te zgodbe (katera vprašanja oz. dodatne informacije potrebujem?)

3. Kaj se moram naučiti in razumeti o sebi (kaj je “spodaj” pod mojim odzivom, kaj zares čutim, kakšna je moja vloga v tem?)

Jennifer Lauden., avtorica večih uspešnic (med nimi Life Organizer) predlaga malo drugačno, a tudi zelo uporabno vajo:

- Kakšno zgodbo si pripovedujem?
- Katere podatke iz te zgodbe je možno dokazati?
- GLede na dejstva - kaj lahko naredim ali čutim, kar bo novo (in ne zgodba, ki sem si jo pripovedovala?)  

"Zgodba, ki si jo pletem v glavi ob tem, je ..."

Brene poudarja, da je v procesu Rising strong, zelo pomembno, da raziščemo svoje prve zgodbe in sicer tako, da jih zapišemo. To vajo Brene imenuje SFD (shitty first draft:) in je namenjena temu, da spoznamo, kaj se nam plete po glavi, ko smo žalostni, prizadeti, jezni … Pomembno je, da začnemo pisati: “Zgodba, ki si jo pletem v glavi ob tem, je ….” Že v trenutku, ko to napišemo, vzpostavimo primerno distanco do zgodbe, kar nam omogoča, da spregovorimo ali pišemo zares iskreno. Če nas skrbi, da bi te zapiske kdo videl:), smo na pravi poti, pravi Brene.

Ko naredimo vajo, lahko ločimo med zgodbo, ki smo si jo napletali in resničnim dogajanjem. Prostor, kjer se to učenje dogaja, Brene Brown imenuje delta (območje, kjer se reka izlije v morje, kjer je polno rodovitnih nanosov in je večno se spreminjajoče). Ko smo v delti je pomembno, da izluščimo najbolj pomembne reči, ki smo se jih naučili. 

Ko se zavedamo svojih zgodb, ko imamo pogum, da jih raziščemo, šele takrat lahko izbiramo svoje zgodbe (namesto, da zgodbe izbirajo nas) in imamo priložnost, da jim napišemo nov konec. 

Kakšne pa so zgodbe, po katerih živiš ti?

Verjeti v nemogoče

"Nima se smisla trudit" je rekla Alica; "nemogočih stvari se ne da verjeti." 

 

"Drznila bi si reči, da nisi veliko vadila," je rekla kraljica. "Ko sem bila jaz v tvojih letih, sem to počela vsak dan vsaj pol ure. Včasih sem verjela kar šest nemogočih stvari že pred zajtrkom." :)  

 

Lewis Carroll, Alica v Čudežni deželi.

Položim te v svoje naročje, žalost moja

V teh dneh, ko sem si odahnila od običajnega kroga neštetih obveznosti in je moj dih spet svoboden, me včasih obide močan občutek praznine in žalosti. Včasih sem se tega bala, skušala ne čutiti, se spraševala, od kod, čemu ... zdaj pa se učim te občutke čutiti in jih objeti. Izpustiti, kar je bilo, kar mora iti, da bo prostor za novo. Svetlobo. 

Položim te v svoje naročje, žalost moja

Položim te v svoje naročje, žalost moja
in te zibljem.
Vse bo dobro
jokaj, otrok moj,
solze bodo zacvetele na tvojem srcu
le jokaj,
izpusti, kar mora iti
izpusti, daj,
začuti življenje brez teže.
Zadrži pri sebi, kar te uči
prepusti se preobrazbi
naj se zavrtinči energija
in spet boš lahka.