Objeti polnost življenja

 Že kar nekaj let si želim, da bi se naučila sprejeti in objeti vse, kar se dogaja v meni - vse misli in občutke, ki se mi porajajo, ne glede na to, kakšni so. In si dopustiti, da v polnosti in brez strahu občutim tako žalost kot veselje, ter se ne obsojam za misli, dvome, kritike ali potrebe, ki so del mene.

To mi je že od nekdaj zelo težko. Ko nekaj občutim, se v meni vsakič sproži nekakšen privzgojen refleks in začnem vrednotiti ali je to čustvo dobro, slabo, potrebno, nepotrebno. Tu se ocenjevanje ne ustavi - vrednotim tudi sebe v teh občutjih - npr. ne bodi žalostna, ker žalostnih ljudi nihče ne mara ali jeziti se ni zdravo ipd. Podobno je z mislimi, na primer, če ne morem razmišljati pozitivno, se za to obsojam. Seveda to pomeni, da nekatera moja čustva, misli, ne dobijo prostora. Da nečutenje vodi v otopelost, sem se naučila že pri Brene Brown, nisem pa se zavedala, da prekinjanje stika s svojimi čustvi vodi tudi v prekinjanje stika s svojimi najglobljimi potrebami. 

Pomemben uvid na tem področju sem doživela, ko sem se lani udeležila seminarja Nenasilna komunikacija, ki sta ga vodila Robert Kržišnik in Marjeta Novak. V dveh dneh smo spoznali le delček kompleksnega tridelnega koncepta Nenasilne komunikacije (NVC - Nonviolent Communication), katerega avtor je dr. Marshall Rosenberg. Najbolj me je navdihnila tista tretjina tega koncepta, ki nosi naslov SAMOEMPATIJA in vaja, ki se imenuje Štirje stoli.

Pomembnost samoempatije

Vaja se sicer  uporablja kot način vživljanja v drugega oz. kot notranja priprava na soočanje z izzivalno situacijo. Je eden izmed načinov, kako lahko presežemo avtomatski odziv na zunanji dražljaj (pobegni, bori se, zamrzni) in skušamo bolj zavestno delovati. Ena izmed ključnih stopenj v tem procesu je, da pridemo v stik s svojimi občutki in potrebami (kar se zgodi na t.i. tretjem stolu). In prav tu se zgodi čarovnija, ki me je navdušila.


Z presedanjem z enega stola na drugega smo ozavestili proces, ki se zgodi v nas v situaciji, ko smo čustveno izzvani. Na prvem stolu smo morali izreči vse kritične, nesramne misli o povzročitelju naše frustracije, na drugem stolu smo izrekli vse, kar si v tej situaciji slabega mislimo o sebi. Na tretjem stolu pa je sledil obrat k sebi. Po vdihu in štetju do deset, smo se skušali "resetirati" in se povezati s seboj. Poslušali smo svoje telesne občutke in dihali. Glavno vprašanje je bilo: Kako se počutim v tej situaciji? Skušali smo prisluhniti in zaznati svoje potrebe in vrednote, ki so nam pomembne in se skrivajo pod čustvi. 

Kaj čutim, kaj potrebujem?

Pogosto se zavedamo, kaj nam je v določeni situaciji pomembno, kaj potrebujemo, vendar se prestrašimo krivimo ali obsojamo, ker te naše potrebe očitno niso izpolnjene in lahko se nam zgodi, da se spet znajdemo na 1. stolu. Tu nam je na pomoč priskočila voditeljica delavnice, ki nam je svetovala, da obstanemo s svojo potrebo, dihamo in jo skušamo brez obsojanja občutiti, objeti in  vse občutke, ki se porajajo z njo. Lahko se spomnimo tudi trenutka (pa naj bo še tako daleč) ko je bila ta naša potreba izpolnjena in vztrajamo v tem občutku toliko časa, kolikor potrebujemo. Šele nato se lahko premaknemo na 4. stol, saj smo v procesu pridobili sposobnost, da se sploh lahko vživimo v potrebe in občutke drugega.

Kar me je navdušilo je bila misel, da se ne obsojamo, ne kritiziramo in ne prestrašimo občutkov, ampak jih objamemo in sprejmemo kot del najbolj živega dela v nas, kot del življenja. Šele na ta način lahko pridemo s stik s svojimi potrebami. Ozavestila sem tudi, kako pomembno je, da se za te potrebe ne obsojamo, ne krivimo ali podoživljamo trenutke, ko ni bila izpolnjena, ampak da dihamo z njo in jo objamemo kot svojega otroka. 

Pot do sebe je tudi pot do drugih

Vsa naša občutja, potrebe, ne glede na to kakšni so, so izraz - manifestacija polnosti življenja v nas. Šele, ko smo v stiku s svojimi potrebami in zmožni občutiti empatijo do sebe, smo lahko empatični tudi do drugih. Pot do dobre komunikacije in odnosov vodi torej "preko" dobre komunikacije s seboj oziroma sposobnosti vživljanja v lastna čustva in potrebe.

Kadar me prime, da bi se obsojala za svoje občutke, misli ali potrebe, mi pomaga, 
da si nežno rečem: "Objemam polnost življenja v sebi."