ponedeljek, 27. julij 2015

Dan za ples

Danes bi z vami rada delila zanimiv posnetek govora izraelske znanstvenice dr. Tal Shafir, ki pripoveduje zgodbo o tem, kako lahko z določenim gibanjem vplivamo na občutenje sreče. Je strastna plesalka in svoje raziskovanje povezave med gibanjem (telesom) in srečo, je črpala tudi iz svojih plesnih izkušenj in občutij. 



Predavanje me je navdihnilo in potrdilo tudi moje lastne izkušnje.Tudi sama namreč obožujem ples in vse bolj odkrivam, kako poživljajoče vplive ima. Trenutke, ko plešem občutim srečo, igrivost, svobodo, ker se lahko izražam (s telesom) in zabavam. S plesom oz. telesom lahko izrazim tudi tisto, kar včasih z besedami ne morem. Ples mi pomeni svobodo in trenutek, ko odložim "glavo" in se preselim v telo. S tem odložim tudi skrbi, obveznosti, premlevanje .... In vedno sem presenečena koliko razigranega veselja in življenjske radosti privre iz mene:))! Včasih se mi zdi, kot da bi ob plesu moje telo mojim možganom poslalo sporočilo: "Vse bo v redu."

Danes vas torej vabim na ples:) Ne potrebujete veliko: dobro glasbo, prostor in nekaj minut časa. Poskusite!

sreda, 15. julij 2015

Zakaj ljubim svoj trebušček:)


Tole pesem sem si želela napisati že zelo dolgo:)) Hvala mojima hčerkama za učenje in navdih.

Zakaj ljubim svoj trebušček:) 

(pa čeprav je okrogel
in mehek kot puding:) ...) 

Pravijo:
trebuh mora biti plosk in raven
in sploh čim manj opazen,
ne pa kot kak mafin, ki
ves okrogel in baročno zalit,
razkošno čez svoje meje hiti.

To je prekletstvo,
ki se ga je treba sramovati.
Ga pokriti, skriti
in se ga vsekakor znebiti.

Mar res?
Protestiram!
Se ne strinjam!
Trebuščki takšni in drugačni,
tudi okrogli in baročni, so
prostor ljubezni in božanske modrosti.
Res? Ja, čisto zares:)

Trebuh je najmehkejša blazina ljubezni,
namenjen za ljubeče crkljanje ali ljubezensko slast.
V njem se spreletava tisoč zaljubljenih metuljčkov,
ko nas prevzame strast.
V njem domuje ljubeč prijatelj,
ki nam s črvički takoj sporoči,
da nas kaj skrbi
ali pa nam je česa preveč.

Trebuhi so popki sveta.
Okrogli, skrivnostni in sveti.
Prijateljujejo z luno in bogovi,
včasih mehki, drugič napeti,
pojejo pesem o ženski modrosti.

Trebuščki nosijo tudi posebna znamenja.
Brazde, mreže ljubezni, predaje,
spomin na čas,
ko smo v njih nosile
novo življenje,
in postajale mame.

V trebuhu je doma tudi smeh,
tak, ki s svojim zvokom in ritmom,
sproža orgazme veselja,
pljuskajoče vse naokrog.

A ko smo mirne
in s sabo v sozvočju,
naš trebuh vzvalovi,
nežno, kot morja gladina.
V njegovih globinah
pa se prebuja in dviga
ženska moč neusahljiva.

Kako bi torej, sploh lahko, ne ljubile svojegega trebuščka?:)

torek, 14. julij 2015

Kako si ostati zvesta ...


Zvestoba sebi mi pomeni, da živim iz svojega srca. A to včasih ni prav lahko ...

Kako si ostati zvesta

v tem svetu
kjer so besede kot baloni,
odnaša jih kdo ve kam.
Bolečina,
začutiti jo, s celim telesom, 
brez pretvarjanja "bo že bolje",
pustiti, da odteče,
ko pride čas.

Pogoltniti vse 
pretvarjanje,
laži,
ki jih serviramo dan na dan.
Lepa hiša,
avto,
2,4 otroka,
popolna sem, 
glejte me!
Nič ne čutim,
praznina zeva,
napolnimo jo
v skupinskem transu.
Ne čutimo, ne povemo,
kaj nas zares tare,
česa nam je mar in
za kaj bi se nam bilo vredno boriti …

Delamo se, da smo kul,
a hlastamo za dejanji, 
besedami smisla
in potrditve,
a jih težko najdemo,
še težje sprejmemo
v svoje srce
polno bridkosti in brezupa.

Kako naj odpremo srce?

Ključ je izgubljen  ...
med tisoč nepotrebnimi rečmi,
s katerimi si zapolnjujemo praznino.
Trkamo, trkamo
na srčna vrata
a težko je odpreti
zaprto srce.
Kot vulkan pred izbruhom,
kot veneča roža,
kot kamen tam v prsih,
nas teži še ob veselju.
Ne moremo čutiti
ne upamo čutiti
prenevarno je
lahko se razblini navidezni zid
ki nas loči pred iluzijo
neranljivosti.

Bo naše srce spet kdaj naše?

petek, 10. julij 2015

Dan brez obsojanja


V zadnjem času spoznavam, kako sem prežeta s samoobsojanjem. Ne samo, da se obsojam za dejanja, znam se obsojati tudi za to, kar čutim in razmišljam. Še nekaj časa nazaj se mi je to zdelo popolnoma naravno in celo potrebno.

 "... It’s lifetime’s journey to relax honestly to the immediacy of our experience and to respect ourselves enough not to judge it."


Pa ni. Niti naravno, niti potrebno in še manj ljubeče. Razmišljala sem o tem, kako bi bilo, če bi se prenehala obsojati za to, kar čutim, razmišljam ... da bi sprejela vse svoje misli in čustva ter si ob njih mislila samo: "O, zanimivo!"

Le kakšen bi bil moj dan brez obsojanja? Pa tvoj?

sreda, 08. julij 2015

Lahko zacelimo svoje rane?

Včasih se sprašujem ali lahko zares predelamo in se spravimo s slabimi izkušnjami, ki so nas zaznamovale? Ali lahko zacelimo naše psihične rane, ranjeno srce ali dušo? Včasih sem glede tega zelo optimistična, drugič se mi spet zdi, da nam/mi to nikar ne uspeva. Ne dolgo nazaj, sem poslušala predavanje znanega nevropsihiatra in avtorja uspešnice Hardwired for hapiness, Ricka Hansona, ki je v na TEDx-u govoril prav o tem.

Kot mnogi, je imel tudi Rick Hanson v času, ko je obiskoval osnovno šolo, kar nekaj slabih izkušenj v medosebnih odnosih. Pravi, da so ga zaradi njegove pojave (suhljat, z očali, preskočil je razred, zelo plah), pogosto izključevali ali zapostavljali. Čeprav je izhajal iz ljubeče družine, so ga te izkušnje zaznamovale v negativnem smislu. Kot pravi, smo ljudje socialna bitja in ena izmed naših temeljnih potreb je, da izkazujem skrb in da jo drugi izkazujejo nam. Ko ta naša potreba ni izpolnjena, sicer preživimo, a v nas ostanejo občutki praznine in, kot se je zgodilo njemu, tudi veliko slabih misli in občutkov. 

Sposobnost prepoznavanja drugačnih izkušenj

Ko je prišel v srednjo šolo, je doživel tudi drugačne, pozitivne medosebne izkušnje: povabili so ga na pico, ga pohvalili za met, dekle se mu je nasmehnilo:) ... Ključno v tistem trenutku je bilo, kaj bo naredil s temi izkušnjami - ali bo ravnal na enak način, kot je bil vajen - jih ignoriral, da ne bi bil prizadet ali bo naredil kaj drugačnega. Če bi se ravnal po starem (ignoriral), bi se spet počutil osamljenega in neustreznega. Toda, ker se je odločil, da tega ne bo naredil in je npr. vztrajal v občutenju pozitivne izkušnje, se je sčasoma začel počutiti bolje.

Mnogo let kasneje, ko je že delal kot nevropsihiater, je prišel do spoznanja, da s tem ni spreminjal le svojih misli, ampak tudi možgane. Ugotovil je namreč, da največ notranje moči, ki si jo vsi tako želimo, lahko zgradimo oz. pridobimo prav iz pozitivnih izkušenj. Če si želimo več samozavesti, si moramo pridobiti veliko takih izkušenj, če se želimo počutiti ljubljene, podobno ... A pri tem nas čaka ovira, ki jo Rick Hanson imenuje "naravnanost možganov k negativnemu", kar pomeni, da so naši možgani zelo dobri v učenju iz negativnih izkušenj (kar je omogočilo našim prednikom, da so preživeli). Dobre izkušnje se kar porazgubijo, če se posebej ne potrudimo, da jih ohranimo, ponotranjimo. Šele potem lahko črpamo iz njih. 

Kako ponotranjiti pozitivne izkušnje?

In kako lahko preprečimo dobrim izkušnjam, da bi se izgubile? Hanson predlaga vajo, ki jo je poimenoval H. E. A. L.  

Vaja se začne tako, da se spomnimo dobre izkušnje in jo podoživimo. Recimo izkušnjo, ko smo bili deležni ljubeče skrbi oz. pozornosti od nekoga, za katerega vemo, da nas ima rad. Vživimo se v občutke, dovolimo jim, da jih zares občutimo kar nekaj časa. Čas je ključen, saj po določenem času pride do prenosa izkušnje (občutkov) iz kratkotrajnega spomina v naš čustveni in telesni spomin. Opazujemo, kako ta izkušnja, občutki pronicajo v nas in se potopimo vanje. 10 do 20 sekund teh občutij morda ne bo takoj prineslo sprememb, a z vztrajnim ponavljanjem te vaje lahko dosežemo razliko, ki nam bo spremenila življenje.

H: Have a good expirience: doživljanje pozitivne izkušnje
E: Enrich it: podoživljanje izkušnje z namenom, da pomagamo možganom, da vključijo izkušnjo in telesne občutke povezane z njo v svoje strukture
A: Absorbe it: ponotranjenje občutenj, ki tako postanejo del nas (našega čustvenega in telesnega spomina)
L: Link the positive expirience with negative: po želji lahko  naredimo tudi korak, ko povežemo pozitvno izkušnjo z negativno.

Svež pogled na sebe in svet

Ko stopimo na pot celjenja svojih ran, je torej poleg pridobivanja novih pozitivnih izkušenj in učenja novih načinov odzivanja, zelo pomembno tudi, da jih vključimo v naš čustveni in telesni spomin in tako na nek način prelisičimo možgane, ki jih na vsak način skušajo spregledati. Tako lahko postopoma spremenimo ne samo mišljenje, ampak tudi naša temeljna občutenja sebe in sveta.