Blagoslov modre ženske

Polnovredno življenje je zame življenje, ki ga živim v skladu z vsem svojim bitjem, s svojo dušo in srcem. Kako lahko, celo in izpolnjeno se počutim, ko živim s svojo dušo, sem odkrivala s pomočjo vaj iz knjige Alenke Rebula, Blagor ženskam. Ugotovitve do katerih sem prišla, so se me globoko dotaknile in spremenile način, kako gledam nase in na svet. Kar nekaj uvidov mi je prineslo tudi sodelovanje na spletnem seminarju The gifts od imperfection, z Brene Brown. Korak v bolj polno življenje je bil po tem globokem premisleku skorajda samodejen. 

Odločitev za "levjesrčno življenje" pa (žal) ni odločitev, ki jo opravimo enkrat za vedno, ampak je niz malih odločitev, drobnih korakov, s katerimi se srečujemo in se bomo srečevale vsak dan do konca svojega življenja. Včasih sem v dvomih ali se pravilno odločam in velikokrat se še pojavijo stara prepričanja, vzorci in navade. V trenutkih, ko me preplavijo dvomi in ko izgubljam upanje, me potolaži in navdihne blagoslov, ki nam ga je podarila Clarissa Pinkola Estѐs, v svoji knjigi Ples starih mater: 

»Če si želiš modrosti, poroči duha z dušo, to je, poroči delovanje s strastjo, poroči drznost z modrostjo, poroči energijo z globino … in povabi vse vidike psihe na hierosgamos, to je na sveto poroko. 

Tako bodi navdihnjena z dušo, navdihnjena z duhom, draga hči, 

da bi mogla izbrati tisto, zaradi česar bodo tvoje srce, um in življenje večji namesto manjši, 
da bi mogla sprejeti tisto, zaradi česar bodo tvoje srce, um in življenje globji namesto otopeli,
da bi mogla izbrati tisto, zaradi česar boš zaplesala namesto štrokljala ali predremala čas.
Duša in duh imata dober instinkt. Uporabi ga.
Duša in duh imata velike srčne darove. Razvij jih.
Duša in duh zmoreta videti daleč,
krepko veslati in odlično celiti.
Uporabi to.

Ob največjem velikem ognju v tvojem notranjem gozdu sedi največja velika ženska in te čaka. Čeprav hodiš skozi temo, ki se drobi, da bi oblikovala drage kamne, ali skozi puščavo, ki te olušči, vendar vzdržuje s svojo skrito vodo, čeprav se moraš sleči ob reki, da bi te nevidne roke prenesle čez brzice, kljub vsaki in vsem bitkam največja velika mati z vsem svojim duhom čaka nate in po vseh možnih poteh potrpežljivo pošilja sporočilo skozi koreninje tvoje psihe. To je njeno delo, največje od velikih. In tvoje največje delo od velikih del je, da jo najdeš in za zmeraj ohraniš v sebi. 

Nekateri pravijo, da so blagoslovi le besede. Toda hči, zaradi tvojega upanja, tvoje sposobnosti ljubezni, tvojega hrepenenja po duši in duhu, tvojega ustvarjalnega naboja, tvojega zanimanja in želje, da bi polno živela, ta blagoslov niso le besede. Ta blagoslov je prerokba."

»Kadar ena živi polno ...

... jo druge posnemajo.«

  

Berem prelepo knjigo Ples starih mater, ki jo je napisala Clarissa Pinkola Estѐs. Navdihujoče, dih jemajoče besedilo, me je popolnoma prevzelo. Še posebej prvo poglavje, kjer piše o arhetipu modre ženske in o tem, kako se udejanja v življenju ženske. Takole piše:

»Ena mojih starih mater, Viktorija, je imela psička s štrlečo spodnjo čelustjo, ki je spominjal na grozljivega miniatrunega Cerberja, a je bil najprijaznejši na svetu. Stara mati je imela tudi črno mucko, ki je rada skakal na rožne vence, po vsej hiši obešene na kljukah … »če bi bilo treba za koga zares hitro zmoliti«. Govorila je s psom in mačko, kakor da bi bila osebi. »Stvarci imata dušo, veš,« mi je ponavljala.

Kadar je pes nenadoma planil pokonci, da bi sledil novemu vonju v zraku, je tudi mačka začela noreti po sobi. In obratno, kadar je mčka planila s starega celuloidnega radia na naslonjalo babičinega stola, okrašenega s s prtičkom, in skakala sem in tja, jo je pes nenadoma opazil in začel ves vzradoščen poskakovati tudi on. Kadar se je to zgodilo, je stara mati vedno dejala, da se jima morava pridružiti. Zgrabila me je za ročice in poskakovali sva v ritmu pasje-mačjega plesa. Ponavljala mi je: »Kadar ena polno živi, jo druge posnemajo.« In vse živali, vključno z nama, smo bile za nekaj časa spet divje.

Hotela je reči, da kadar se ena duša odloči, da bo živela čim polneje, »iskra preskoči« na mnoge druge v njeni bližini. Če se ena prebije in kljub oviram, zajezitvam in celo ranam zaživi polno, bodo poslej tudi drugi živeli polneje, tako otroci, partnerji, prijatelji, sodelavci, tujci, živali in rastline. »Kadar ena živi polno, jo druge posnemajo.« To je temeljni imperativ modre ženske; živeti tako, da navdihuje druge. Živeti po svoji duši, da se drugi lahko zgledujejo. (...)" 

Ob branju sem se spomnila na vse modre ženske v svojem življenju, ki so me s svojim zgledom navdihnile, da tudi sama skušam zaživeti bolj polno. Drage prijateljice, blagornice in sorodne duše! Hvala vam, da živite po svoji duši in ste mi v navdih!

Kar se te dotakne, te tudi premakne

Večkrat se znajdem v zagati, ko si zelo želim pisati, a mi enostavno zmanjka časa. To me žalosti, saj je pisanje zame tista dejavnost, ki razveseljuje mojo dušo (me navdušuje) in srce. Ko pišem, čas kar poleti in ko končam, sem polna navdiha in energije, pa čeprav bi bila, ob enaki količini truda ob kakem drugem delu, zelo utrujena. Razmišljala sem, katera moja prepričanja in navade me omejujejo pri tem, da bi si dovolila vzeti čas, za to kar me veseli in osrečuje.

Najprej delo, nato veselje

Ko mi zmanjka časa za moje ljubo opravilo, delujem po načelu "Najprej delo, nato veselje". Dolgo vrsto let, sem se v situaciji, ko me je čakalo veliko dela in sem morala izbirati, česa se najprej lotiti, izbrala tisto, kar je bilo bolj »treba« in ne tisto, kar mi je bilo bolj pri srcu. To je bila posledica naučenega prepričanja, da tisto, kar delam za svoje lastno veselje, lahko počaka (mora počakati!). In je čakalo! Dan, dva, teden, mesec, dokler nisem pozabila, kaj sem pravzaprav želela. Pozabila sem, kaj me pravzaprav veseli, kaj mi je tako pri srcu, da mi je ustvarjanje igra, ko se čas ustavi in moja duša zapoje. Posledica tega je bila, da sem izgubila stik s svojo ustvarjalnostjo, stik z vsem, kar navdihuje moje srce in dušo. Reka moje ustvarjalnosti je postajala motna in življenje v njej je začelo usihati. To se je začelo odražati tudi na drugih področjih mojega življenja, pri delu, v odnosih in predvsem pri občutenju veselja do življenja. V takih jutrih sem se prebujala tesnobna, v mislih pri seznamu »treba je« in z bledim, a pekočim spominom na vse, kar je še živelo v meni, a ni našlo svojega prostora v mojem vsakdanu. Moja, sicer zelo vitalna delovna vnema je začela popuščati in včasih so mi bila že mala opravila naporna in odveč.

Potem so prišli časi, ko se sploh nisem mogla več pripraviti k temu, da bi izpolnjevala obveznosti s seznama »treba je«. V tem obdobju sem se počutila, kot da je moja »izvršilna funkcija« prenehala delovati (tako zelo, da sem se začela spraševati, ali se bom sploh še kdaj česa lotila in kaj dokončala.) Čas sem namenjala spanju, sprehodom, preživljala sem ga z družino, počivala, delala »nič« in uživala. Edino ustvarjanje, ki sem ga zmogla, so bile vaje po knjigi Blagor ženskam. Ob pisanju sem počasi spet začutila, kaj je tisto, kar me navdihuje, kar se me dotakne. Odkrila sem, kaj je zame tako »lahko«, igrivo, zabavno in nesmiselno, da me čisto nič ne spominja na razne sezname »treba je«. Tako je nastal moj blog – začela sem ga pisati samo zase, za svoje veselje. Moja ustvarjalnost se je ob nežni negi razcvetela in začela vplivati na vsa področja mojega življenja.

Igriva ustvarjalnost in depresija

Kako pomembna sta igra in počitek za ustvarjalno, polno življenje, smo nedavno spoznavali tudi pri Brene Brown, na 2. delu spletnega seminarja The gifts of imperfection. Dotaknile so se me njene besede, da nasprotje igre ni delo, ampak depresija. Ko se igramo, ko smo ustvarjalni, privabljamo v svoje življenje veselje in smisel, ko pa se temu odpovemo, smo na poti v depresijo.

Trenutno je moje glavno učenje povezano s tem, kako v svojem življenju ohraniti prostor za igranje, za tisto ustvarjalnost, ki je lahka, zabavna in je namenjena mojemu veselju.Velikokrat mi že uspe, da se ji vsakodnevno posvečam, občasno pa moj občutek dolžnosti spet prevlada. Bolj ko se množijo obveznosti, težje vztrajam pri svojih vrednotah in potrebah. Zato sem bila toliko bolj vesela navdihujočih besed Marney Makridakis, ki sem jo poslušala na spletni konferenci »Desnomožgančki« v podjetništvu (ki jo je letos že 4. organizirala Jennifer Lee, avtorica knjige Right brain bussines plan). Kaj me je tako navdušilo? Povedala je, da si vedno, preden se loti ustvarjanja, s katerim se preživlja, vzame čas za nekaj »igranja« - npr. ustvari eno stran v svojem dnevniku. Njene, zame že prav znamenite, besede so: »Kar se te dotakne, te tudi premakne!« - tisto dejanje, dogajanje, ki ima v sebi to moč, da se nas dotakne v srčiko naše biti, ima tudi to moč, da nas aktivira, da nas »požene«.

Če v svojem življenju damo prednost vsemu, kar je "treba" in ne tistemu, kar nas navdušuje, nas to vodi v otopelost, žalost in sčasoma začneta "zamirati" tudi naša ustvarjalnost in življenjska moč. Obratno pa, če najdemo čas za vse, kar se nas "dotakne", lahko pričakujemo, da se bo v našem življenju marsikaj "premaknilo". Ko imamo potešeno svojo potrebo po igranju, naša ustvarjalnost prav zažari in nam pomaga, da se tudi zoprnih nalog lotimo na povsem nov, ustvarjalen način. 

Kaj pa se tebe tako močno dotakne, da te lahko "premakne"?

Zatočišče

V zavetju gozda,
skrit pred očmi sveta,
se potoček z izvirom igra.

Vdihnem ...
Svežina.
Mir.
Tišina.
Čas se ustavi.

Slišim ...
vse žubori,
nežno brenči,
ubira nove poti,
brez strahu
se življenju predaja.

Preprosto živi.

Čutim ...
počasi popuščajo
jezovi starih bremen.
Voda jih nežno odnaša.
Odpira prostor
za nove poti.
Strah
in pogum.

Vse teče
in teče.
In se spreminja.
Tudi jaz
in ti.

Ustvarjena za ustvarjanje

Ustvarjeni smo za ustvarjanje. Tudi jaz in tudi ti;))

Ustvarjena za ustvarjanje

Čopič, barve, prazen list.
Čudovit nered.
Tipkovnica in moji prsti,
ki poletijo po njej.
Čutim vznemirjenje
in hkrati neskončen mir,
potolaženost
in silno hrepenenje,
nahranjenost
in lakoto po smislu,
strah pred neznanim
in srčni pogum.
Sem cela
in razpadam na tisoče misli,
koščkov,
nesmislov,
a ko končam,
se spet sestavim v
v popoln smisel.

Art journaling

Danes se je začel 2. del spletnega seminarja The gifts of imperfection, z Brene Brown. Jej:) 

Veselim se novih šestih tednov z Brene: novih spoznanj, uvidov, humorja in ustvarjanja:). Spet delamo art journaling (art dnevnik) in to je tisto, kar me je že pri prvem delu najbolj navdušilo. Uživala sem v ustvarjanju, v uporabi različnih likovnih potrebščin, tehnik … to me je popeljalo v povsem nov svet. Svet, kjer lahko ustvarjam samo zase in kjer lahko ustvarjalnost povezujem s svojim notranjim svetom. Svojo zemljo. Sveto zemljo. In ustvarjam svoj smisel. 

Moja ustvarjalnost se je prerodila, kot bi se prebudila iz dolgega spanca. Dnevnik, ki je nastal pri 1. delu tega seminarja, me navdihuje in navdušuje vsak dan in tudi, ko se je seminar končal, sem nadaljevala z ustvarjanjem in uživanjem. Zelo me je navdihnila tudi Tamara Laporte (ima prekrasno spletno stran, priporočam:)) in njen brezplačni spletni seminar Art, Heart and Healing. Ugotavljam, da je art journaling čudovit način, s pomočjo katerega  spoznanja, ki jih preberem v knjigi, slišim na seminarju ali pa do njih pridem sama, vsadim v svoje življenje in jih sprejmem v svoj vsakdan. Najbolje od vsega pa je, da je art journaling zares zabaven in igriv. 

Ni me presenetilo, da je naslov prvega tedna 2. dela seminarja Sem ustvarjalno bitje. Ali kot pravi Brene Brown: "Če hočemo ustvariti smisel, moramo ustvarjati. "