Vožnja z vlakom - romantično in nostalgično potovanje

Pred nekaj dnevi se mi je ponudila priložnost, da se po dolgem času spet nekam odpeljem z vlakom. No, ne kar nekam - ampak na morje, kar je meni najljubša lokacija. Od vseh. In v Koper - prijetni spomini iz najstniških dni so kar vreli na dan ...

Vlak je bil fantastičen - udoben, čist, ne preveč natrpan (da ne omenjam - poceni!) in ... sedež ob oknu mi je omogočil opazovanje okolice. Čisto drugačen pogled kot iz avtomobila, čeprav tudi tam ves čas sedim ob oknu ... Kot bi me vlak odpeljal v čisto drugačen čas. V čas brez širokih avtocest, s pomočjo katerih zdrvimo z enega konca na drugega in ne moremo opaziti kaj več kot nekaj obrisov. V čas, ko je bila železniška postaja okno v veliki, širni svet. V čas, ko se je zdel svet še velik, ne pa ena globalna vas:)
Zanimive so te železniške postaje - ene majhne, skromne, s komaj enim koritom rož, z odpadajočim ometom samevajo kot slabo ohranjeni muzejski eksponati, druge velike, mogočne, kažejo svojo preteklo veličino in v prazni odsotnosti vrveža delujejo kot speče lepotice, ki jih je zla usoda obsodila na začasno spanje, a željno čakajo poljub ljubezni, ki bi jih ponovno oživel. Tudi železniški tiri, poti so iz povsem drugega časa, druge, skoraj pravljične dimenzije - majhne in slikovite vasice, ki so se mi povsem nevsiljivo ponujale na ogled, travniki, gozdički, seno, ki se je sušilo ob progi, skrbno obdelani vrtički, okrogli grički ... so mi polnili dušo z lepoto in mirom. Ob njih nisem imela občutka, da mora biti vse popolno, da sem v stalni tekmi za materialnimi dobrinami, za dosežki, da bo vse bolje, višje, oh in sploh ... in nobenega hitenja, lovljenja časa, ampak v enakomernem, premišljenem ritmu do cilja. Skoraj popolni prikaz tega, kaj vse današnjemu hitremu ritmu življenja, ki je okužil tudi mene, manjka - duša, ritem (usklajenost z naravnimi in človekovimi cikli), čas za premislek, lepota ... 
Vzela sem si čas tudi za branje in za predajanje mislim (kar je luksuz, ki mi je v tem obdobju mojega življenja redko dan), vmes pa zaznala kako se je pokrajina neopazno spreminjala v meni tako ljubo sredozemsko - oljke, borovci, breskve, trte, prelepi grički in še lepše hiše in končno - morje. Niti en sam trenutek dveinpol-urne vožnje se nisem dolgočasila.

Vsak bi se moral kdaj pa kdaj kam odpeljati z vlakom ... je zdravilno!

Dobila sem prostor za pisanje ... uau

In navdih. Ki je prišel od mojih dušnih sopotnic - blagornic. Rade bi pisale, rade pišemo, a naši koraki so še negotovi. Polno je vprašanj, občutkov krivde. Si smem vzeti čas za pisanje? Sem upravičena do tega - lahko počnem to samo zato, ker me to veseli? Ali samo, če čas, ki ga namenim pisanju tudi ekonomsko upravičim? Ali se je za nas ženske v tem smislu sploh kaj spremenilo od časov, ko je nastalo znamenito delo Lastna soba, Virginie Wolf?

Včasih je kar težko zaznati in videti te komaj vidne odtenke sprememb, tako v odnosu okolja do žensk kot v odnosu, ki ga imamo ženske do same sebe. Ženske danes lahko pišemo, ustvarjamo, lahko gremo same v knjižnico, celo na konec sveta:), ampak ali to tudi počnemo? Si drznemo zbrati pogum, voljo, čas in prostor za lastno ustvarjanje, si vzeti, kar nam pripada, nam je lastno, neločljivo od naše biti? 

Pisanje je za ženske pomemben način izražanja, meni tudi Alenka Rebula. Zame že. Še iz časov osnovne šole se spominjam užitkov ob pisanju (in branju, seveda), pa posameznih ustvarjalnih prebliskov iz  časov gimnazije. Študij na fakulteti je spremenil moj pogled na pisanje, literarno ustvarjalnost je nadomestilo strokovno pisanje. In delo na spletnem portalu po končanem študiju - pisanje novinarskih besedil je zopet zbudilo tudi mojo literarno žilico, a dalje od nekaj simpatičnih tekstov nisem prišla. Roki, ciljno pisanje so ustvarili blokade in kadar koli sem razmišljala, da bi spet pisala, me je to bolj kot z ustvarjalnim zanosom navdalo s tesnobo. In ko sem si ustvarila družino, sem si dala na voljo še veliko več izgovorov.
Pisanje je bilo tako moja neizživeta strast. Nekaj kar sem si srčno želela, a nisem znala ali zmogla živeti.  Idej nešteto, ustvarjalnih prebliskov še več, občutek, da imam kaj za pisati. A kam, za koga naj pišem, kje objavim?

Kar naenkrat pa me je prešinilo - zakaj pa ne bi pisala zase, brez rokov, brez vnaprej določenih tem in števila znakov - o tem, kar se me dotakne, me "špikne", me poboža, razburi? Po navdihu, iz potrebe, s strastjo ... Občuteno, usklajeno z mojo osebnostjo in vrednotami.
TO je moja "lastna soba".