Hvalnica šibkosti

Le malo je knjig, ki bi tako prijetno vznemirile moje možgančke, obenem pa bi se me dotaknile naravnost v srce. Knjiga Alexandra Jolliena, Hvalnica šibkosti, je preplet sijajnih filozofskih (za)misli in neverjetne srčnosti, poguma in ranljivosti. Ko sem jo prebrala, me je spreletela otročja želja, da bi jo kar pojedla, če bi s tem lahko použila vso modrost, pogum in lepoto, ki se skriva v njej:))

Pritegnil me je že naslov – Hvalnica šibkosti, ki se zdi v tem svetu, ki vse stavi le na moč, prav predrzen:), če ne celo heretičen. Šibkost velja v našem svetu za nekaj kar ni dobro, kar je definitivno nekaj stopničk nižje od od moči in tisti, ki je šibek, si zasluži kvečjemu naše usmiljenje in zaščito. Nikakor pa ne spoštovanja ali občutka enakosti … Vzgojeni smo tako, da moramo skrivati svoje šibkosti (slabosti), težko jih sprejmemo in še težje sprejmemo sebe v nemoči. Šibkost je nekakšna grda bolezen, ki se ji je treba na vsak način izogniti, vsaj na zunaj. Sicer ni smrtna, a če jo enkrat dobiš, si zaznamovan. Še celo več – gre za nalezljivo bolezen, zato ni dobro, da se družimo s tistimi, ki jih družba ali mi sami ocenimo, da so šibki.

Brene Brown me je naučila ravno obratno. Bolj kot se trudimo skrivati svoje šibkosti, svoje rane, svoje napake, bolj označujejo naše življenje. Šele ko jih sprejmemo, ko postanejo del naše zgodbe, se lahko, kot pravi Brene: » ... dvignemo po naših padcih, premagamo naše napake in soočimo s trpljenjem na način, ki prinaša več modrosti in levjesrčnosti.«

Zdi se mi, da je avtorju knjige, Alexandru Jollienu, ki se je rodil s cerebralno paralizo in je sedemnajst let živel v zavodu za prizadete, to popolnoma uspelo. Zaradi njegove prizadetosti, so mu v zavodu namenili, da bo celo življenje sestavljal škatle za cigare, a se je kljub nasprotovanju in mnogim oviram odločil za povsem nepričakovano pot. Zapustil je zavod, opravil maturo in se vpisal na študij filozofije, ki ga je tudi končal. Kasneje se je tudi poročil in ima tri otroke. Filozofija in pisanje (in tudi pričujoča knjiga) so pravzaprav način, strategija, življenjska drža, s katerimi je uspel sprejeti in presegati svojo zgodbo - »tragično bivanjsko situacijo«, življenjske rane in neznosno ukleščenost v podobo »prizadetosti« in, kot pravi sam - najti v njej veselje, mir in najvišjo dobrino.

Učitelji nepremagljivega veselja

Knjiga me navdušila s svojim humorjem in veseljem, ki se izraža med njenimi vrsticami, čeprav nosijo težko zgodbo. Alexandre pravi, da so njegovi največji učitelji slabotni in ovirani, s katerimi je preživel svoje otroštvo in del mladosti. »V teh skrivenčenih telesih in ranjenih dušah sem odkril nepremagljivo veselje, kateremu sem posvetil svoje življenje, ki ga vse manj iščem, ker je nenehno pred nami, ki globoko v nas že kraljuje,« zapiše in doda, da je knjiga tudi skromen poskus pokazati, kaj so mu prinesle in dale izredno slabotne osebe.

Dotaknila se me je še ena stvar – Alexandre v knjigi večkrat omeni t. i. terapevtsko distanco, ki so jo uporabljali terapevti in učitelji v zavodu. Pravi, da distanca, kadar ni naravna in prožna, izhaja iz slabega ravnanja. Mislim, da je te distance danes v našem svetu še vedno preveč – med zdravniki in pacienti, med učitelji in učenci itd. in da se premalo zavedamo, kako poškoduje tistega, do katerega jo vzpostavimo. Knjiga bi morala biti obvezno branje za vse, ki delajo z ljudmi, ki so zaradi različnih razlogov, v poziciji šibkosti.

»Postani to, kar si«

V drugem delu knjige nam avtor predstavi nekaj duhovnih vaj oz. farmakopej, kot jih imenuje (farmakopeja izhaja iz gr. besede pharmakon, ki pomeni zdravilo) in so orisane v 21 kratkih, a sijajnih filozofskih sestavkih: »V pričujoči knjigi oziroma zgoščenki želim narediti veselo in sproščeno raziskavo ter skozi njo najti nekaj poti, po katerih lahko dosežemo najglobje dno ter se popolnoma prepustimo bivanju .« Verjame, da je vsa modrost, ki jo moramo spoznati, že v nas, čisto na dnu pred nami, v srčiki našega srca. Se strinjam!

Te vaje oz. sestavki so me povsem navdušili, saj so polni modrih misli, ki so povezane z izkušnjami in duhovno prakso, ki jo je avtor preizkušal na svoji poti. Začutila sem, kako zelo dragocene so tudi zame in sem jih zato kar nekaj zapisala. Hvaležno jih delim tudi z vami:)) Seveda pa najbolj priporočam, da knjigo kar preberete. Je vredno.

Predajanje

»Sprejemanje predpostavlja neki jaz, ki sprejema. Vendar jaz v tej zgodbi nima mesta. Nekega dne sem dojel, da je jaz programiran za to, da ne sprejme. Gre torej bolj za predajanje »pustiti biti« kot za sprejeti. Sprejemanje jazu predstavlja samo dodatno nalogo. »Moraš sprejeti« - ta velelnik zahteva napor. Stavek iz Diamantne sutre, ki sem ga navedel, se v Budovih besedah nenehno ponavlja in bi ga lahko povzeli takole: »Buda ni Buda, zato ga imenujem Buda.« To je vaja, ki osvobaja pred fiksacijo.«

Brezpogojna ljubezen

»Nekega dne sem doumel, da moram to dobrohotno in brezpogojno ljubezen gojiti do lastnega bivanja in do lastnega telesa. Stal sem na neki postaji in kdo bi vedel, zakaj sem bil prav tistega dne bolj občutljiv do drugih kot ponavadi. Sram me je bilo svojega telesa. Vzel sem telefon in poklical brata Beneditka, da bi mu povedal, kako slabo se počutim, kako si želim, da bi bil lep, športen in mišičast fant, brez kakršnih koli težav. Vprašal me je: »Ali bi imel rad Avgustina (sina, moja op.), če bi bil prizadet?« Odgovoril sem: »Seveda, to sploh ni vprašanje!« Potem je dodal:« Ali bi skrbel zanj?« Rekel sem: »Pa še kako« Mogoče še bolj, kakor zdaj, če bi bilo mogoče.« Potem je rekel: »Danes na tej postaji poskusi skrbeti za svoje telo, kot bi šlo za tvojega sina.« Ko sem prekinil, sem dobesedno zaplesal sredi postaje. Naenkrat mi je postalo jasno, da je moje telo kot otrok, ki ga je treba varovati in ljubiti.«

Dobrohotnost

»To je morda tudi dobra opredelitev ljubezni in prijateljstva: hoteti drugemu dobro, ne da bi mu vsiljevali svojo različico dobrega. Tudi tu lahko sijajno uporabimo obrazec iz Diamantne sutre: »Dobro ni dobro, zato ga imenujem dobro.« Po navadi takrat, ko mislimo, da najbolje vemo, kaj je za drugega dobro, največkrt vsiljujemo lastne predsodke in se oddaljumo od tega, kar je v resnici dobro zanj. Izredno pomembno je, da dobrega ne vsiljujemo.«

Primerjanje

»Primerjanje stopnjuje trpljenje in ustvarja pomanjkanje. Spinoza ima sijajen stavek, ki si ga neprestano ponavljam: »S stvarnostjo in popolnostjo mislim isto.« Povedano drugače, stvarnost je popolna. Gotovo prizadetost in pomanjkanje obstajata. Vendar mislim, da se poslabšata in sta le še bolj boleča, če se primerjam s svojim sosedom … Pot mojega življenja je v sprejemanju vsega mojega bitja, ne da bi pri tem kar koli zavrgel. Iskati lepoto in veselje tam, kjer se podarjata in ne v nekem sanjskem, idealiziranem življenju. Veselje prebiva v vsakdanjiku, v najbolj običajnih stvareh. Eno od mojih spreobrnjenj je bilo, da sem se namesto vprašanja: »Kaj potrebujem, da bom srečen?« začel spraševati: »Kako biti vesel tukaj in zdaj?«

»Soditi resničnost je, kot bi hotel zasesti Božji prestol, a je prostor že zaseden.«

Smeh

"Začnimo s preprosto vajo, da se ne jemljemo resno. Včasih, ko nisem v redu, si z duhovno vajo zastavim, da bom nasmejal mimoidočega ali akviziterja, ki me po telefonu sprašuje o časopisih, ki jih ne berem. Moj izziv je lahkoten in vesel: nasmejati drugega. To je dobra praksa, da pozornost preusmerimo stran od sebe. Ne gre za to, da bi iz sebe delal bedaka. Gre za poskus, da se vržem v morje smeha, ne da bi pretiraval in ne da bi se norčeval iz drugih. ... Smeh ni norčevanje. Tudi odmik od resničnosti ni, kakor se rado reče. Smeh ne pomeni bežati pred resničnostjo. Smeh je potopiti se z dušo in telesom v polnost bivanja."

Odpoved

»Na svoji poti sem srečal prijatelja. Izrekel je stavek, ki me je pretresel: »Več vezi, manj dobrin.« Res je, da sem dotlej hodil po kjnižnicah, super in hipermarketih ter tam iskal zdravilo za pomanjkanje, rane, odtujitve. Odkar sem slišal stavek »več vezi, manj dobrin«, sem v njem videl vabilo, da naredim red, da se vsak dan osvobodim odvečnega. Tu je tudi stična točka s čudovito budistično intuicijo, po kateri smo vsi Budova narava. Smo. To ni na ravni posedovanja. Ni nekaj, kar bi dodali temu, kar smo, da bi bili srečni. Mi smo že Budova narava.«

»Ko stvari samo grmadimo, smo prikrajšani za tisto, kar daje življenje.«

»O sebi imamo določeno podobo, po kateri se želimo od jutra do večera ravnati. Nekega dne sem se odločil, da bo Aleksandre Jollien takšen in takšen in gorje mi, če temu ne bom kos. Ne prestavljamo si, kakšno neskončno trpljenje povzroči tovrstna fiksacija. Odpovedati se pomeni, sleči se do golega. »

Sprostitev

»Spet ne gre za to, da si zastavimo cilj: »To je prava sprostitev.« V tem primeru takoj, ko si rečem: »Ojoj, nisem sproščen,» nujno postanem še bolj napet. V zen meditaciji je lepo prav to, da sprostitev pride meni navkljub. Takrat je plod pristnega in resničnega srečanja. Budisti rečejo, da se srečaš s svojim pravim obrazom.«

Odločitev

»Težje je biti pošten človek osem dni kot četrt ure junak. … Najprej naj povem, da ideje o junakih ne maram preveč. Mislim, da je težje sprejeti svoj vsakdan, živeti v veselju kljub svoji bolezni ali prebroditi dobo žalovanja, kot pa prečkati ocean na jadralni deski ali vodnem letalu …. Vsekakor gre moje občutovanja junakom majhnih vsakdanjih radosti.«

»Mislim, da je odločitev za prepustitev povezana z neskončnim zaupanjem v življenje. Kaj lahko naredim, da bi se obvaroval pred življenjem? Popolnoma ničesar. Kljub temu dan za dnem gradim oklepe, fasade, ki bi me obvarovale pred tragičnostjo bivanja. Tragična razsežnost bivanja je del življenja. Ko to razumemo v globini naše biti, lahko s tragičnostjo zaplešemo, ne da bi se pred njo upognili.«

»Amiel je govoril: »Tisoč korakov naprej, devetsto devetindevetdeset nazaj. To je napredek.« Odtujena želja bi rada, da bi napredovali enkrat za vselej, da bi se zacelile vse notranje rane. Vendar je to popolnoma nemogoče. Rešuje nas zavest, da se rane ne morejo zaceliti, da pa lahko z njimi živimo, z njimi sobivamo, ne da bi bili zato zagrenjeni.«

»Odločitev je morda v tem, da gremo v gosti megli, ko ne vidimo dva metra pred seboj, vseeno naprej. Pri tem mi pomaga zenovska shikantaza. Lahk bi vadili shika: »samo biti tu«, »samo biti očka«, »samo biti prijatelj«, »samo počutiti se malo bolje« in se pri tem ne obremenjevati z željo, ki mi preprečuje biti, kar sem.«

Vera in molitev

»Ko sem spoznal kontrast med med srcem in razumom, sem čutil nepopisno veselje, ker sem v tem spet videl vabilo, da se spustim čisto na dno. Podobno je na odprtem morju: Na površju je na tisoče valov, spodaj na dnu pa je mirno, neskončno mirno in dobrohotno. Poln veselja sem doumel, da moram prisluhniti srcu, ki je že mirno. Poleg tega srce nikoli ne reče »ne«. Ugotovil sem, da srce sprejma resničnost, prizadetost, trpljenje, žalitve, poglede. Um me od tega oddaljuje.«

Krhkost in potrpljenje

»Lahko namreč hodimo štirideset let v ranljenosti in tesnobi in smo vseeno veseli. Ni tako, da bom srečen potem, ko popolnoma obračunam z življenjem. Tukaj in zdaj, s svojimi tisočimi ranami sem lahko že v veselju.«

»Vsaka potrpežljivost se morda začne prav tu, da smo potrpežljivi z lastno nepotrpežljivostjo. V Diamantni sutri nam Shakamuni Buda daje orodje, ko pravi, da v velikem potrpljenju ni nikogar, ki potrpežljivo čaka. Povedano drugače, potrpljenje ni napor, ni nemirnost, ampak »pustiti biti«, prav prepustitev.«

Hvaležnost

»Hvaležnost ne pomeni, da zanikamo tragičnost bivanja. Ne gre za to, da nekomu, ki trpi, rečemo: »Poglej vse, kar imaš lepega!« To bi bilo skoraj žaljivo in bi se lahko čutil krivega, ker se slabo počuti. Hvaležnost je bolj v tem, da se hranimo iz dejstva, da gre dobro, da uživamo v tem, kar je dano.«

Zastonjskost

»Kako se kot otrok znova igrati z življenjem, »brezciljno in brez misli na dobiček?«. Občutek imam, da več cijev, kot si jih na dan zastavim, bolj čutim stres, da jih ne bi dosegel. Ker si vsako jutro zastavim tono ciljev, ki jih ne uspem opraviti, se za duhovno vajo vprašam, kaj je v tem dnevu bistveno in kaj mi dobri Bog podarja.«

»Angel Silezij je govoril: »Roža biva brez zakaj. Cveti, ker pač cveti. Ni pozorna nase in ne sprašuje, ali jo kdo vidi.« V »zakaj živimo« je pogosto »za druge«. Končno smo neznatni. Čez nekaj let nas bo gotovo »pobralo«. Kaj bo ostalo od nas? Nič ali zelo malo. V tem je povabilo, da uživamo v zastonjskosti. Bivanje nima smisla. Nima smisla, ki bi ga lahko našli a posteriori rekoč: »Moje življenje je imelo smisel.« Ni treba iskati odgovora na vprašanje, zakaj sem. Življenje je preprosto zastonjsko. Morali bi se vprašati, kako lahko dam največ od sebe od tega, kar sem v tem trenutku?«

Ponižnost

»Ponižnost je predvsem v pristnosti. Pri tem moramo biti pazljivi: biti pristen ne pomeni izprazniti svojih smeti. Biti pristen ne pomeni skušati biti pristen. Pomeni, da preprosto ne dodajmo. Kakor ogledalo ničesar ne dodaja resničnosti in ji ničesar ne odvzema. Ponižnost je lahko orodje, diamant, ki ga uporabljamo kot v Diamantni sutri, ki nam pomaga, da smo popolnoma to, kar smo, ne da bi kar koli dodali. In da pustimo drugega biti, kar je, ne da bi ga želeli spremeniti.«

Volk iz Gubbia

»Stavek pesnika Rumija, ki ga navajam po spominu, se me zelo dotakne, ker spreobrača moje srce: »V človeku je ljubezen, žalost, nemir, klic. Če bi imel sto tisoč vesolij, ne bi mogel najti miru in počitka.« Počitek ne pride od zunaj. Kje najti mir? Kako najti stanje napomanjkanja? Morda ravno tako, da nehamo iskati mir in da ne skušamo več uravnavati svojega notranjega kaosa. Skozi to se lahko naučimo mirnega sobivanja. Rad imam misel, da mi pride, ko se popolnoma nehamo bojevati in nehamo ravnati, česar ne moremo zravnati.«

Strah

»Vaja meditacije je v tem, da vidiš praznino in da se v njej popolnoma sprostiš. Da imaš misli za ptice. Za pticami neznansko modro nebo. Težava tesnobe in strahu je, da se omejim na ptice, pri tem pa pozabim na bistveno, na nebo. Zoprno je, ker je ptic cel kup. Če se za sekundo ustavim in pogledam svoj um, vidim oblak ptic, krokarjev, jato črnih ptic, ujed, ki krožijo v mojih mislih. Neki prijateljici sem dejal: »Lahko je, če gre mimo en ptič, a kaj narediš, ko jih gre mimo tisoč in to sto na uro? Kako naj grem takrat v praznino?« Odgovorila mi je: »Ne smeš se boriti s pticami, ne hodi na lov za perjadjo. Poskusi raje vsak trenutek videti, da je na obzorju košček modrega neba.«

Srečanje

"Srečati drugega pomeni odpočiti si malo od sebe. Po moje je največje trpljenje tisto, zaradi katerega se zapremo vase, v svoj mali jaz. Nazadnje začne tam notri smrdeti po zatohlem. Srečati drugega pomeni, da se znebimo delčka sebe, da se znebimo vsega, kar na drugega projiciramo. Spinoza je skušnjavo, da bi drugega zaprli v lastne miselne kategorije, opisal takole: »Če jaz nekaj doživaljam tako, potem mora drugi to stvar nujno doživljati enako.« Drama je tudi v tem, da v drugem vidimo nasprotnika, sovražnika, neki ne-jaz. V srečanju drugega pa, nasprotno, razbijemo razlikovanje med mano in ne-mano ter izničimo nasprotovanje. Vse bolj sem prepričan, da srečati drugega pomeni sleči se. Odkar sem srečal brata Benedikta, ki mi je nekega dne dejal: »Delaš lahko kar koli, samo preprečiti, da bi te imel rad, ne moreš, »skušam do vseh, ki jih srečujem, ohranjati ta pogled. ...

Srečati drugega pomeni iti naproti drugačnemu svetu. Iti ven iz sebe, iz svojih označb, iz svojih lupin in oklepov. Pustiti vloge, ki jih igramo. Ko nekoga srečam, se vprašam: »Ali mu znam popolnoma prisluhniti?«

Preprostost

»Nietzsche je napisal stavek, ki mi je za vodilo: »Preprosto življenje je težavna stvar. Potrebno je veliko več premisleka in iznajdljivosti, kot jo premorejo tudi pametni ljudje.« Biti preprost je zapleteno. Težko je ostati gol pred življenjem. Zdi se, kot da bi naš miselni svet noč in dan delal na tem, da ga zaplete, da ga primerja, čaka razmere, ki se nikoli ne bodo pojavile, obžaluje preteklost, ki je za vedno preteklost. Če želimo živeti preprosto, se moramo vsemu prepustiti.«

»Preprostost je več kot samo sprejemanje sebe. Je biti s seboj z neskončno dobrohotnostjo.«