petek, 28. september 2012

Toplo zavetje


Ko mi je težko,
si ogrnem svoj pisani šal.
Nešteto podob sem vpletla vanj,
lepih, močnih, mojih.
Pletla sem jih zbrano in slovesno,
za čas, ko mojo dušo stisne hlad.

Gladina morja, mirna kot zrcalo
mi šepeta, da se vsaka nevihta konča,
širna svoboda obzorij me vabi,
da dvignem pogled iz svoje žalosti,
in božanska svežina morja,
da se potopim v svoje globine.

Kresničke v zgodnjih poletnih večerih,
ob njih slutim svetlobo, ko je še tema,
omamne vonjave poletja,
prižigajo v meni radost in strast.

Lepota jesenskega gozda me vabi,
da razprem prsi in vdihnem življenje,
zlato jesensko listje,
me navdaja z občutkom razkošne topline.

Zimsko jutro, zavito v svežo belino,
govori o novih začetkih,
prvi pomladni popki,
o žuborečem življenju, ki najde svojo pot.

Prvi poljub mi pripoveduje
o nežnosti, ki odpira moje srce,
ljubezni polne prsi,
o upanju in pogumu, ki sta v meni.

Izkušnji poroda prebudita v meni
moč in modrost,
mala dlan v moji dlani,
ob njej začutim varnost in milino.

Utripanje mojega telesa v gibanju,
mi pripoveduje o prebujeni vitalnosti,
navihane, iskrive oči, v njih se zrcalita
otroška razigranost in veselje.

Pogled poln ljubezni,
mi pove, da sem vredna ljubezni,
nasmeh ljubljenih,
me vabi, da se nasmehnem nazaj.

Tesno zavita v svoj pisani šal,
v toplem in varnem zavetju,
lahko začnem potovanje k sebi.

četrtek, 20. september 2012

20 minut


Bel list. Kako strmi vanjo. Nimaš nobenega navdiha? Si preutrujena, da bi se lahko česar koli domislila? Spet se oglaša notranji priganjač, ki jo muči z občutki krivde. Ne znaš paziti nase! Nisi dovolj organizirana! Zakaj vsem drugim "znese", tebi pa ne?!! Zakaj, kako, čemu, kako da ne, jo mučijo odkar je odprla oči. A bel list je še vedno pred njo. Molči. Trdno molči. Kaj naj že napiše? Kje naj začne? V preteklih dneh jo je mučilo nešteto vprašanj, ki jim ni vedela odgovora. Težke misli, občutja, so jo kar tiščali k tlom. Kadar se znajde v takih občutkih, težko ustvarja. Težko najde v sebi kal ustvarjalnosti, ker ga prekriva težka plast utrujenosti. Ampak, kaj bi pa že lahko napisala! Po glavi se ji podijo drobci zgodb, a premajhni, da bi zapolnili list. Na primer, ko je zadnjič šla na teren, tri gospe je obiskala. Zanimive gospe, vse že v jeseni življenja. Ampak mladostne, navihane, kar žarele so, ko so pripovedovale svoje življenjske zgodbe. Ob njih se je počutila prav domače. Ko je prišla, jo je gostiteljica vprašala, če je kaj lačna - pripravila ji je nekaj za pod zob, češ da ve, kako je zaposlenim mamicam, ko nimajo časa niti jesti. Spomnila se je, kako jo je ob tej presenetljivi ponudbi oblil val topline. In hvaležnosti, ne samo za samo hrano, ampak predvsem za velikodušnost in razumevanje, ki sta nahranila tudi njeno dušo.


Res je, prvi dnevi službe vedno minejo v lakoti. Takšni in drugačni. Lakota po varnosti, lepih občutkih, po počitku, delanju stvari ob katerih se počuti bolj cela. Po ustvarjalnosti: pisanju, izdelovanju, druženju ... po tkanju drobnih mrež, ki jo delajo živo. Kot junakinje v starodavnih mitih, ki tkejo preproge, odeje in vanje vtkejo svoje najlepše podobe, spomine svojega življenja, svoje vizije, sanje o prihodnosti. Prav to je zanjo pomenilo ustvarjanje – stik z vsem, kar je, kar je bila in kar bo, s svojim bistvom, s svojo prihodnostjo, sanjami. Mreža ustvarjalnosti jo je zadrževala, da ni padla prenizko. Kadar jo je zaradi obveznosti prenehala tkati, je vedno končala v bolečinah, na tleh. To so bili dnevi, ko je brez poguma in volje blodila med vsakdanjimi obveznostmi, ki so jo sicer na nek način osrečevale, ampak brez mreže je tudi del, ki jo je izpolnjeval, hitro izgubil svoj pomen. Prišla je žalost, ki je hitro preraščala v obup. In zato se je danes odločila, da nekaj napiše. Napiše o jeseni, ki jo že čuti v zraku, a je ne more občudovati, ker drvi mimo nje. O razkošnem gozdu, ki v svoji zrelosti diši celo do njene hiše in jo vabi, kliče, da ga obišče, a ga ne more. Vsaj ne prepogosto, ni časa. O melanholičnih jesenskih meglicah, ki napovedujejo prehajanje narave k počitku, v zimo. Nadzemeljsko lepe so.

Počitek, ja, tega pogreša. Ko zvečer oddide v posteljo, se še dolgo premetava po njej. Muči jo vse, kar ta dan ni uspela narediti, in ve, da bo morala drug dan, a ob kupu novih obveznosti, ji bo težko uspelo. Ko zaspi, še v polsnu premleva svoj neskončni monolog, ponoči pa se včasih zbudi, vsa prepotena od groznih sanj. Tudi danes. Sanjala je o velikem, z ograjo obdanem vrtu, kjer se je igrala z otroki. Imeli so prelepega tigra, domačega ljubljenčka. Kar naenkrat se je pognal proti njej in otrokoma. Bala se ga je, mislila je, da ji bo kaj storil, zato je pograbila svoja otroka in skušala zbežati na varno. Za ograjo. A ugotovila je, da tiger pravzaprav noče nje, ampak hoče le na prosto, za ograjo. Razumela je, zakaj se je odločil zapustiti udoben dom, pa čeprav mu ni ničesar manjkalo. Imel je hrano, ni pa imel svobode, ki jo potrebuje, da bi lahko izpolnil svojo usodo. S težkimi šapami je praskal po vratih, da bi jih odprl, ograja je bila previsoka, da bi jo preskočil. A tisti, ki mu je to preprečeval, je bila ona sama. Skupaj z otroki, ki jih je ščitila pred njim, mu je zapirala vrata na svobodo. Tiščala je zamrežena vrata, a čutila je, da mu dolgo ne bo mogla več preprečevati poti v svobodo, saj je z vse večjo vztrajnostjo butal v vrata, celo zobe ji je kazal, čeprav je bil pravzaprav njen tiger. V njegovih očeh je zaznala odločenost in pogum. Začutila je sočutje in spoštovanje do tega tigra. Občudovala je njegov pogum, ki je izviral iz neustavljive želje, potrebe po svobodi. Iz srčne želje, ki je bila močnejša tudi od strahu pred neznanim, še nikoli videnim. Močnejša celo od navezanosti na ljudi, ki so skrbeli zanj. Zakaj ga ne bi spustila na prostost?

In spet ta bel list, ki jo vabi naj ga popiše. Kdo je ta tiger, kdo je, kaj predstavlja? Občudovala je njegovo lepoto, moč in pogum. Morda predstavlja njeno ustvarjalnost, ki mora večno čakati, da pride na vrsto, ki se mora vsak dan vedno znova boriti za to, da lahko za trenutek svobodno zadiha? Kaj so ji sporočale sanje? Da je čas? Da je ona tista, ki zadržuje lastno ustvarjalnost, stik z lastno divjino, ko pristaja na udobnost življenja v zlati kletki? Mar je ne zadržujejo vsi ti opravki, obveznosti, naloge, ki jih ni mogoče odložiti?

Postajalo ji je jasno do dna duše. Ona sama je tista, ki bo morala zbrati pogum in spustiti tigra na svobodo pa čeprav jo ob tem pretresa skoraj smrtni strah. Pred silovitostjo predolgo zadrževane energije in pred grozo neznane divjine. A svoboda vabi – v gozd, na travnike in še dlje – do obilja zrelih jesenskih plodov, do jutranje rose, ki umije svet, da je kot nov, do srebrnih meglic, ki ovijejo svet v skrivnostno pričakovanje, do vetra v krošnjah dreves, dišečega včasih po odhajajočem poletju, drugič po zimi, do listja, ki ga jesen nežno barva s svojimi zlatimi barvami in veselo šumi pod nogami … začutila je tigrov pogum v svojih žilah in neustavljivo željo po izpolnitvi. Po osrečujoči ustvarjalnosti, ki jo osmišlja. V rokah je začutila moč tigrov tac, ko branijo svojo svobodo. Začutila je globoko hvaležnost do sporočila, ki so ji ga prinesle sanje.

Opazila je, da papir nič več ne bolšči vanjo, ampak zadovoljno prede ob besedah, ki so ga zapolnile. Tudi sama je z ljubečim pogledom zaobjela vzorček, ki ji ga je uspelo naplesti. Edinstven je. Začutila je moč in pomirjenost. Lahko začne nov dan.

sobota, 01. september 2012

Rdeče razkošje


Obožujem vse vrste paradižnikov, še posebej pa tiste, ki dozorijo na našem vrtu. Letošnje poletje je bilo radodarno s soncem in toploto, zato so paradižniki še posebej slastni. Pravo razkošje okusov in paša za oči. Še posebej „fotogenični“ so sladko-kisli češnjevčki, ki jih rada pripravim v testeninski solati. Tokrat v kombinaciji z domačimi svetlimi bučkami. Razvajanje za vse čute.


Rdeči lepotci postavljeni na ogled ...



  

Testeninam s popečenimi bučkami ...


sem dodala prerezane, na hitro popečene češnjevčke,


povrhu pa nekaj rezin sveže paprike in parmezana ...


Slastno!





Otroške bolečine


Ob delanju vaj po knjigi Blagor ženskam, Alenke Rebula, sem prišla v stik z bolečimi občutji iz otroštva. Tako je nastala spodnja pesem.



Negibna

ležim,
nič mi ni dosegljivo,
ne vem za odrešitev,
telo kliče do bolečine,
ki se razliva čez večnost.
Rez.

Živim v svoji glavi,
odrežem telo,
odrežem bolečine,
ne sanjam odrešitve,
negibna sem,
nevidna.

Včasih čutim dotik Življenja,
vzame me v svoj tok,
da v njem srečna žuborim
in sanjam odrešitev -
čisto je že blizu,
skoraj že čutim njen dotik.

Rez.

Negibna sem,
pridna.

Ne čutim bolečine,
groze neodobravanja,
negotovosti ljubezni.
Ne zaslužim odrešitve.

Negibna sem,
pridna,
nevidna,
to sem,
a mene ni.