Molitev za blagostanje

Včasih se počutimo, kot da gre vse lepo in dobro mimo nas in čeprav je skoraj na dosegu naše roke, se ga ne moremo dotakniti, še manj užiti. Občutek pomanjkanja oz. uboštva, ki lahko izvira iz preteklosti ali sedanjosti, nas lahko popolnoma prevzame in nam povzroči veliko nepotrebnega trpljenja. V takih primerih si lahko pomagamo z besedami drage Alenke Rebula, ki v odličnem članku  Obdarjeni ali ubogi?, piše o tem, kako pomembno je, da se zavestno odpiramo občutku obdarovanosti, obilja in hvaležnosti. Sama njene blagor besede uporabljam kot nekakšno molitev/mantro za blagostanje, v trenutkih, ko mi je težko najti te občutke v sebi. Morda pride prav tudi vam:).


"Hvala življenje, da sem preživela, 
rešila svoje bitje 
in našla toliko dobrih ljudi, 
ki so mi podali roko. 

Ponosna sem nase, 
ker je vse to tudi moja zasluga, 
še želim iti naprej, 
užiti še kaj lepega vsak dan, 
vse dobro videti in čutiti 
ter srčno deliti, kar imam.

Še želim prejemati, 
še si želim darov kot otrok,
da bi se vse dobro v meni množilo in večalo.
Hvala življenju in stvarstvu, 
da lahko ustvarjam
in da sem iz doline smrti prišla na svetlo,
kjer vse še raste in žari
pred mojimi očmi."

«Hvala, življenje, še naprej mi pomagaj! 
Še kaj lepega mi prinesi, ker je vse, 
kar mi daješ, tako velik dar, 
ki me tolaži in podpira. 
Naj bo vsak dan lep, 
in rada bi še kakšno veselje, 
še kakšno srečanje,
še kaj živega in ljubečega. 
Naj še kaj dam, naj še kaj dobim ...«

Alenka Rebula, Obdarjeni ali ubogi?

Manifesto pogumnih

Kar nekaj časa sva potovali skupaj, jaz in knjiga Rising strong, ameriške raziskovalke in pripovedovalke, Brene Brown. Celo poletje. Bilo je to čudovito, bogato potovanje, polno učenja in aha trenutkov. Saj ne, da bi ga bilo že konec. Zdaj bo prebrano odzvanjalo v meni in nekatere misli se bodo za stalno naselile v meni. Prelile so se v moje srce in v moje življenje. 

Brene je na koncu knjige zapisala poseben manifest, v katerem so povzete glavne misli knjige. Imenovala ga je Manifesto of the brave and brokenhearted.
Ker je neverjeten, bi ga rada delila z vami.

Manifesto of the brave and brokenhearted (Brene Brown)

There is no greater threat to the critics and cynics
and fearmongers
Than those of us who are willing to fall
Because we have learned how to rise

With skinned knees and bruised hearts;
We choose owning our stories of struggle,
over hiding, over hustling, over pretending.

When we deny our stories, they define us.
When we run from struggle, we are never free.
So we turn toward truth and look it in the eye.

We will not be characters in our stories.
Not villains, not victims, not even heroes.

We are the authors of our lives.
We write our own daring endings.

We craft love from heartbreak,
Compassion from shame,
Grace from disappointment,
Courage from failure.

Showing up is our power.
Story is our way home.
Truth is our song.
We are the brave and brokenhearted.
We are rising strong.

Hvalnica šibkosti

Le malo je knjig, ki bi tako prijetno vznemirile moje možgančke, obenem pa bi se me dotaknile naravnost v srce. Knjiga Alexandra Jolliena, Hvalnica šibkosti, je preplet sijajnih filozofskih (za)misli in neverjetne srčnosti, poguma in ranljivosti. Ko sem jo prebrala, me je spreletela otročja želja, da bi jo kar pojedla, če bi s tem lahko použila vso modrost, pogum in lepoto, ki se skriva v njej:))

Pritegnil me je že naslov – Hvalnica šibkosti, ki se zdi v tem svetu, ki vse stavi le na moč, prav predrzen:), če ne celo heretičen. Šibkost velja v našem svetu za nekaj kar ni dobro, kar je definitivno nekaj stopničk nižje od od moči in tisti, ki je šibek, si zasluži kvečjemu naše usmiljenje in zaščito. Nikakor pa ne spoštovanja ali občutka enakosti … Vzgojeni smo tako, da moramo skrivati svoje šibkosti (slabosti), težko jih sprejmemo in še težje sprejmemo sebe v nemoči. Šibkost je nekakšna grda bolezen, ki se ji je treba na vsak način izogniti, vsaj na zunaj. Sicer ni smrtna, a če jo enkrat dobiš, si zaznamovan. Še celo več – gre za nalezljivo bolezen, zato ni dobro, da se družimo s tistimi, ki jih družba ali mi sami ocenimo, da so šibki.

Brene Brown me je naučila ravno obratno. Bolj kot se trudimo skrivati svoje šibkosti, svoje rane, svoje napake, bolj označujejo naše življenje. Šele ko jih sprejmemo, ko postanejo del naše zgodbe, se lahko, kot pravi Brene: » ... dvignemo po naših padcih, premagamo naše napake in soočimo s trpljenjem na način, ki prinaša več modrosti in levjesrčnosti.«

Zdi se mi, da je avtorju knjige, Alexandru Jollienu, ki se je rodil s cerebralno paralizo in je sedemnajst let živel v zavodu za prizadete, to popolnoma uspelo. Zaradi njegove prizadetosti, so mu v zavodu namenili, da bo celo življenje sestavljal škatle za cigare, a se je kljub nasprotovanju in mnogim oviram odločil za povsem nepričakovano pot. Zapustil je zavod, opravil maturo in se vpisal na študij filozofije, ki ga je tudi končal. Kasneje se je tudi poročil in ima tri otroke. Filozofija in pisanje (in tudi pričujoča knjiga) so pravzaprav način, strategija, življenjska drža, s katerimi je uspel sprejeti in presegati svojo zgodbo - »tragično bivanjsko situacijo«, življenjske rane in neznosno ukleščenost v podobo »prizadetosti« in, kot pravi sam - najti v njej veselje, mir in najvišjo dobrino.

Učitelji nepremagljivega veselja

Knjiga me navdušila s svojim humorjem in veseljem, ki se izraža med njenimi vrsticami, čeprav nosijo težko zgodbo. Alexandre pravi, da so njegovi največji učitelji slabotni in ovirani, s katerimi je preživel svoje otroštvo in del mladosti. »V teh skrivenčenih telesih in ranjenih dušah sem odkril nepremagljivo veselje, kateremu sem posvetil svoje življenje, ki ga vse manj iščem, ker je nenehno pred nami, ki globoko v nas že kraljuje,« zapiše in doda, da je knjiga tudi skromen poskus pokazati, kaj so mu prinesle in dale izredno slabotne osebe.

Dotaknila se me je še ena stvar – Alexandre v knjigi večkrat omeni t. i. terapevtsko distanco, ki so jo uporabljali terapevti in učitelji v zavodu. Pravi, da distanca, kadar ni naravna in prožna, izhaja iz slabega ravnanja. Mislim, da je te distance danes v našem svetu še vedno preveč – med zdravniki in pacienti, med učitelji in učenci itd. in da se premalo zavedamo, kako poškoduje tistega, do katerega jo vzpostavimo. Knjiga bi morala biti obvezno branje za vse, ki delajo z ljudmi, ki so zaradi različnih razlogov, v poziciji šibkosti.

»Postani to, kar si«

V drugem delu knjige nam avtor predstavi nekaj duhovnih vaj oz. farmakopej, kot jih imenuje (farmakopeja izhaja iz gr. besede pharmakon, ki pomeni zdravilo) in so orisane v 21 kratkih, a sijajnih filozofskih sestavkih: »V pričujoči knjigi oziroma zgoščenki želim narediti veselo in sproščeno raziskavo ter skozi njo najti nekaj poti, po katerih lahko dosežemo najglobje dno ter se popolnoma prepustimo bivanju .« Verjame, da je vsa modrost, ki jo moramo spoznati, že v nas, čisto na dnu pred nami, v srčiki našega srca. Se strinjam!

Te vaje oz. sestavki so me povsem navdušili, saj so polni modrih misli, ki so povezane z izkušnjami in duhovno prakso, ki jo je avtor preizkušal na svoji poti. Začutila sem, kako zelo dragocene so tudi zame in sem jih zato kar nekaj zapisala. Hvaležno jih delim tudi z vami:)) Seveda pa najbolj priporočam, da knjigo kar preberete. Je vredno.

Predajanje

»Sprejemanje predpostavlja neki jaz, ki sprejema. Vendar jaz v tej zgodbi nima mesta. Nekega dne sem dojel, da je jaz programiran za to, da ne sprejme. Gre torej bolj za predajanje »pustiti biti« kot za sprejeti. Sprejemanje jazu predstavlja samo dodatno nalogo. »Moraš sprejeti« - ta velelnik zahteva napor. Stavek iz Diamantne sutre, ki sem ga navedel, se v Budovih besedah nenehno ponavlja in bi ga lahko povzeli takole: »Buda ni Buda, zato ga imenujem Buda.« To je vaja, ki osvobaja pred fiksacijo.«

Brezpogojna ljubezen

»Nekega dne sem doumel, da moram to dobrohotno in brezpogojno ljubezen gojiti do lastnega bivanja in do lastnega telesa. Stal sem na neki postaji in kdo bi vedel, zakaj sem bil prav tistega dne bolj občutljiv do drugih kot ponavadi. Sram me je bilo svojega telesa. Vzel sem telefon in poklical brata Beneditka, da bi mu povedal, kako slabo se počutim, kako si želim, da bi bil lep, športen in mišičast fant, brez kakršnih koli težav. Vprašal me je: »Ali bi imel rad Avgustina (sina, moja op.), če bi bil prizadet?« Odgovoril sem: »Seveda, to sploh ni vprašanje!« Potem je dodal:« Ali bi skrbel zanj?« Rekel sem: »Pa še kako« Mogoče še bolj, kakor zdaj, če bi bilo mogoče.« Potem je rekel: »Danes na tej postaji poskusi skrbeti za svoje telo, kot bi šlo za tvojega sina.« Ko sem prekinil, sem dobesedno zaplesal sredi postaje. Naenkrat mi je postalo jasno, da je moje telo kot otrok, ki ga je treba varovati in ljubiti.«

Dobrohotnost

»To je morda tudi dobra opredelitev ljubezni in prijateljstva: hoteti drugemu dobro, ne da bi mu vsiljevali svojo različico dobrega. Tudi tu lahko sijajno uporabimo obrazec iz Diamantne sutre: »Dobro ni dobro, zato ga imenujem dobro.« Po navadi takrat, ko mislimo, da najbolje vemo, kaj je za drugega dobro, največkrt vsiljujemo lastne predsodke in se oddaljumo od tega, kar je v resnici dobro zanj. Izredno pomembno je, da dobrega ne vsiljujemo.«

Primerjanje

»Primerjanje stopnjuje trpljenje in ustvarja pomanjkanje. Spinoza ima sijajen stavek, ki si ga neprestano ponavljam: »S stvarnostjo in popolnostjo mislim isto.« Povedano drugače, stvarnost je popolna. Gotovo prizadetost in pomanjkanje obstajata. Vendar mislim, da se poslabšata in sta le še bolj boleča, če se primerjam s svojim sosedom … Pot mojega življenja je v sprejemanju vsega mojega bitja, ne da bi pri tem kar koli zavrgel. Iskati lepoto in veselje tam, kjer se podarjata in ne v nekem sanjskem, idealiziranem življenju. Veselje prebiva v vsakdanjiku, v najbolj običajnih stvareh. Eno od mojih spreobrnjenj je bilo, da sem se namesto vprašanja: »Kaj potrebujem, da bom srečen?« začel spraševati: »Kako biti vesel tukaj in zdaj?«

»Soditi resničnost je, kot bi hotel zasesti Božji prestol, a je prostor že zaseden.«

Smeh

"Začnimo s preprosto vajo, da se ne jemljemo resno. Včasih, ko nisem v redu, si z duhovno vajo zastavim, da bom nasmejal mimoidočega ali akviziterja, ki me po telefonu sprašuje o časopisih, ki jih ne berem. Moj izziv je lahkoten in vesel: nasmejati drugega. To je dobra praksa, da pozornost preusmerimo stran od sebe. Ne gre za to, da bi iz sebe delal bedaka. Gre za poskus, da se vržem v morje smeha, ne da bi pretiraval in ne da bi se norčeval iz drugih. ... Smeh ni norčevanje. Tudi odmik od resničnosti ni, kakor se rado reče. Smeh ne pomeni bežati pred resničnostjo. Smeh je potopiti se z dušo in telesom v polnost bivanja."

Odpoved

»Na svoji poti sem srečal prijatelja. Izrekel je stavek, ki me je pretresel: »Več vezi, manj dobrin.« Res je, da sem dotlej hodil po kjnižnicah, super in hipermarketih ter tam iskal zdravilo za pomanjkanje, rane, odtujitve. Odkar sem slišal stavek »več vezi, manj dobrin«, sem v njem videl vabilo, da naredim red, da se vsak dan osvobodim odvečnega. Tu je tudi stična točka s čudovito budistično intuicijo, po kateri smo vsi Budova narava. Smo. To ni na ravni posedovanja. Ni nekaj, kar bi dodali temu, kar smo, da bi bili srečni. Mi smo že Budova narava.«

»Ko stvari samo grmadimo, smo prikrajšani za tisto, kar daje življenje.«

»O sebi imamo določeno podobo, po kateri se želimo od jutra do večera ravnati. Nekega dne sem se odločil, da bo Aleksandre Jollien takšen in takšen in gorje mi, če temu ne bom kos. Ne prestavljamo si, kakšno neskončno trpljenje povzroči tovrstna fiksacija. Odpovedati se pomeni, sleči se do golega. »

Sprostitev

»Spet ne gre za to, da si zastavimo cilj: »To je prava sprostitev.« V tem primeru takoj, ko si rečem: »Ojoj, nisem sproščen,» nujno postanem še bolj napet. V zen meditaciji je lepo prav to, da sprostitev pride meni navkljub. Takrat je plod pristnega in resničnega srečanja. Budisti rečejo, da se srečaš s svojim pravim obrazom.«

Odločitev

»Težje je biti pošten človek osem dni kot četrt ure junak. … Najprej naj povem, da ideje o junakih ne maram preveč. Mislim, da je težje sprejeti svoj vsakdan, živeti v veselju kljub svoji bolezni ali prebroditi dobo žalovanja, kot pa prečkati ocean na jadralni deski ali vodnem letalu …. Vsekakor gre moje občutovanja junakom majhnih vsakdanjih radosti.«

»Mislim, da je odločitev za prepustitev povezana z neskončnim zaupanjem v življenje. Kaj lahko naredim, da bi se obvaroval pred življenjem? Popolnoma ničesar. Kljub temu dan za dnem gradim oklepe, fasade, ki bi me obvarovale pred tragičnostjo bivanja. Tragična razsežnost bivanja je del življenja. Ko to razumemo v globini naše biti, lahko s tragičnostjo zaplešemo, ne da bi se pred njo upognili.«

»Amiel je govoril: »Tisoč korakov naprej, devetsto devetindevetdeset nazaj. To je napredek.« Odtujena želja bi rada, da bi napredovali enkrat za vselej, da bi se zacelile vse notranje rane. Vendar je to popolnoma nemogoče. Rešuje nas zavest, da se rane ne morejo zaceliti, da pa lahko z njimi živimo, z njimi sobivamo, ne da bi bili zato zagrenjeni.«

»Odločitev je morda v tem, da gremo v gosti megli, ko ne vidimo dva metra pred seboj, vseeno naprej. Pri tem mi pomaga zenovska shikantaza. Lahk bi vadili shika: »samo biti tu«, »samo biti očka«, »samo biti prijatelj«, »samo počutiti se malo bolje« in se pri tem ne obremenjevati z željo, ki mi preprečuje biti, kar sem.«

Vera in molitev

»Ko sem spoznal kontrast med med srcem in razumom, sem čutil nepopisno veselje, ker sem v tem spet videl vabilo, da se spustim čisto na dno. Podobno je na odprtem morju: Na površju je na tisoče valov, spodaj na dnu pa je mirno, neskončno mirno in dobrohotno. Poln veselja sem doumel, da moram prisluhniti srcu, ki je že mirno. Poleg tega srce nikoli ne reče »ne«. Ugotovil sem, da srce sprejma resničnost, prizadetost, trpljenje, žalitve, poglede. Um me od tega oddaljuje.«

Krhkost in potrpljenje

»Lahko namreč hodimo štirideset let v ranljenosti in tesnobi in smo vseeno veseli. Ni tako, da bom srečen potem, ko popolnoma obračunam z življenjem. Tukaj in zdaj, s svojimi tisočimi ranami sem lahko že v veselju.«

»Vsaka potrpežljivost se morda začne prav tu, da smo potrpežljivi z lastno nepotrpežljivostjo. V Diamantni sutri nam Shakamuni Buda daje orodje, ko pravi, da v velikem potrpljenju ni nikogar, ki potrpežljivo čaka. Povedano drugače, potrpljenje ni napor, ni nemirnost, ampak »pustiti biti«, prav prepustitev.«

Hvaležnost

»Hvaležnost ne pomeni, da zanikamo tragičnost bivanja. Ne gre za to, da nekomu, ki trpi, rečemo: »Poglej vse, kar imaš lepega!« To bi bilo skoraj žaljivo in bi se lahko čutil krivega, ker se slabo počuti. Hvaležnost je bolj v tem, da se hranimo iz dejstva, da gre dobro, da uživamo v tem, kar je dano.«

Zastonjskost

»Kako se kot otrok znova igrati z življenjem, »brezciljno in brez misli na dobiček?«. Občutek imam, da več cijev, kot si jih na dan zastavim, bolj čutim stres, da jih ne bi dosegel. Ker si vsako jutro zastavim tono ciljev, ki jih ne uspem opraviti, se za duhovno vajo vprašam, kaj je v tem dnevu bistveno in kaj mi dobri Bog podarja.«

»Angel Silezij je govoril: »Roža biva brez zakaj. Cveti, ker pač cveti. Ni pozorna nase in ne sprašuje, ali jo kdo vidi.« V »zakaj živimo« je pogosto »za druge«. Končno smo neznatni. Čez nekaj let nas bo gotovo »pobralo«. Kaj bo ostalo od nas? Nič ali zelo malo. V tem je povabilo, da uživamo v zastonjskosti. Bivanje nima smisla. Nima smisla, ki bi ga lahko našli a posteriori rekoč: »Moje življenje je imelo smisel.« Ni treba iskati odgovora na vprašanje, zakaj sem. Življenje je preprosto zastonjsko. Morali bi se vprašati, kako lahko dam največ od sebe od tega, kar sem v tem trenutku?«

Ponižnost

»Ponižnost je predvsem v pristnosti. Pri tem moramo biti pazljivi: biti pristen ne pomeni izprazniti svojih smeti. Biti pristen ne pomeni skušati biti pristen. Pomeni, da preprosto ne dodajmo. Kakor ogledalo ničesar ne dodaja resničnosti in ji ničesar ne odvzema. Ponižnost je lahko orodje, diamant, ki ga uporabljamo kot v Diamantni sutri, ki nam pomaga, da smo popolnoma to, kar smo, ne da bi kar koli dodali. In da pustimo drugega biti, kar je, ne da bi ga želeli spremeniti.«

Volk iz Gubbia

»Stavek pesnika Rumija, ki ga navajam po spominu, se me zelo dotakne, ker spreobrača moje srce: »V človeku je ljubezen, žalost, nemir, klic. Če bi imel sto tisoč vesolij, ne bi mogel najti miru in počitka.« Počitek ne pride od zunaj. Kje najti mir? Kako najti stanje napomanjkanja? Morda ravno tako, da nehamo iskati mir in da ne skušamo več uravnavati svojega notranjega kaosa. Skozi to se lahko naučimo mirnega sobivanja. Rad imam misel, da mi pride, ko se popolnoma nehamo bojevati in nehamo ravnati, česar ne moremo zravnati.«

Strah

»Vaja meditacije je v tem, da vidiš praznino in da se v njej popolnoma sprostiš. Da imaš misli za ptice. Za pticami neznansko modro nebo. Težava tesnobe in strahu je, da se omejim na ptice, pri tem pa pozabim na bistveno, na nebo. Zoprno je, ker je ptic cel kup. Če se za sekundo ustavim in pogledam svoj um, vidim oblak ptic, krokarjev, jato črnih ptic, ujed, ki krožijo v mojih mislih. Neki prijateljici sem dejal: »Lahko je, če gre mimo en ptič, a kaj narediš, ko jih gre mimo tisoč in to sto na uro? Kako naj grem takrat v praznino?« Odgovorila mi je: »Ne smeš se boriti s pticami, ne hodi na lov za perjadjo. Poskusi raje vsak trenutek videti, da je na obzorju košček modrega neba.«

Srečanje

"Srečati drugega pomeni odpočiti si malo od sebe. Po moje je največje trpljenje tisto, zaradi katerega se zapremo vase, v svoj mali jaz. Nazadnje začne tam notri smrdeti po zatohlem. Srečati drugega pomeni, da se znebimo delčka sebe, da se znebimo vsega, kar na drugega projiciramo. Spinoza je skušnjavo, da bi drugega zaprli v lastne miselne kategorije, opisal takole: »Če jaz nekaj doživaljam tako, potem mora drugi to stvar nujno doživljati enako.« Drama je tudi v tem, da v drugem vidimo nasprotnika, sovražnika, neki ne-jaz. V srečanju drugega pa, nasprotno, razbijemo razlikovanje med mano in ne-mano ter izničimo nasprotovanje. Vse bolj sem prepričan, da srečati drugega pomeni sleči se. Odkar sem srečal brata Benedikta, ki mi je nekega dne dejal: »Delaš lahko kar koli, samo preprečiti, da bi te imel rad, ne moreš, »skušam do vseh, ki jih srečujem, ohranjati ta pogled. ...

Srečati drugega pomeni iti naproti drugačnemu svetu. Iti ven iz sebe, iz svojih označb, iz svojih lupin in oklepov. Pustiti vloge, ki jih igramo. Ko nekoga srečam, se vprašam: »Ali mu znam popolnoma prisluhniti?«

Preprostost

»Nietzsche je napisal stavek, ki mi je za vodilo: »Preprosto življenje je težavna stvar. Potrebno je veliko več premisleka in iznajdljivosti, kot jo premorejo tudi pametni ljudje.« Biti preprost je zapleteno. Težko je ostati gol pred življenjem. Zdi se, kot da bi naš miselni svet noč in dan delal na tem, da ga zaplete, da ga primerja, čaka razmere, ki se nikoli ne bodo pojavile, obžaluje preteklost, ki je za vedno preteklost. Če želimo živeti preprosto, se moramo vsemu prepustiti.«

»Preprostost je več kot samo sprejemanje sebe. Je biti s seboj z neskončno dobrohotnostjo.«

Darovi nepopolnosti

Deset točk za "polnosrčno" življenje, po knjigi "The gifts of imperfection", Brene Brown, je delo Leonie Dowson, priporočila pa mi ga je prijateljica Erika (hvala!).

Jaz sem si ga natisnila, da ga lahko čez dan večkrat pogledam in me spomni na to, kaj lahko naredim drugače. 

Delim ga tudi z vami, morda vam pride prav:)

Ko se učim ...

Ko se učim novih življenjskih veščin in se mi zdi, da gre prepočasi, mi je v tolažbo in navdih tale citat, ki ga je z nami delila Brene Brown ...

"Znanje je le odmev, dokler ne zaživi v naših kosteh."

Opomni me, da je ključno, da znanje, ki ga pridobivamo, tudi živimo, da je potrebno nove veščine vaditi, dokler nam ne pridejo "v kri", šele potem postane del nas:)).

Pasti prve zgodbe

Filmi in zgodbe, ki se odvijajo v naših glavah, kadar smo v stresnih situacijah, so zame že dolgo pravi gordijski vozel. Recimo, ko me zjutraj v službi sodelavka ne pozdravi ali pa mi prijateljica ne odgovori na telefonski klic … ali pa me mož preseneti s kakšno zajedljivo opazko … Po prvem presenečenju, me zajamejo čustva in nič mi ni jasno. Trenutek za tem, pa si o dogodku že začnem spletati določene zgodbe.   

V prvem primeru morda razmišljam o tem, kaj sem naredila narobe, da me sodelavka ne pozdravi, morda si razložim, da sem tako ali tako nevredna njenega pozdrava ali pa ugotovim, da je s sodelavko nekaj narobe. Iščem zgodbo, s katero bi si lahko pojasnila, kaj se dogaja.

Zgodbe, ki si jih pripovedujemo v takih trenutkih, so ponavadi povezane z našo preteklostjo. Brene Brown zgodbo, ki nastane v čustveno napeti situaciji, imenuje “prva zgodba”. Značilnost prvih zgodb je, da se v različnih situacijah, lahko ponavljajo. V hlastanju po razumevanju, smislu namreč hitro najdemo podobnosti med različnimi situacijami, ki so se nam zgodile in sklepamo, da gre za podobno/enako zgodbo. Ponavadi se ta proces ugotavljanja odvije zelo hitro, v nekaj minutah. 

Zgodbe, po katerih živimo

Tisto, kar je ključno za razumevanje tega, kako pomembne so zgodbe, ki si jih pripovedujemo v takih primerih, je to, da je od njih odvisno naše čustvovanje in tudi ravnanje oz. odzivanje. Na primer, če si razložim, da me sodelavka ni pozdravila, ker me ne mara (nisem ok), mi to lahko pokvari dan. Če si “napišem” zgodbo, da je gotovo krivo nekaj, kar sem rekla, naredila, bom začela iskati krivdo pri sebi … ali pa si bom to razložila, da je sodelavka “itak” čudna, kar gotovo ne bo dobro vplivalo na najne odnose. 

Nekatere naše zgodbe, se nam že kmalu razkrijejo kot neresnične (kasneje recimo izvemo, da je sodelavki zbolel otrok in je bila celo noč na urgenci), druge pa včasih nosimo s seboj celo življenje v prepričanju, da nam pravilno razlagajo svet, čeprav se je le-ta, skupaj z nami v vseh letih, krepko spremenil. Včasih se neresničnosti teh zgodb celo zavedamo, a se jim vseeno ne moremo upreti oz. se moramo zelo potruditi, da nas vedno znova ne “odnesejo”. 

Zakaj se to dogaja?

Brene Brown, v svoji knjigi Rising strong, razloži, da je človekova potreba po zgodbi (smiselni razlagi nekih dogodkov) ena izmed naših najstarejših in najbolj temeljnih potreb. Ko se znajdemo v neki situaciji, ki v nas sproži val čustev, kot so jeza, frustracija, prizadetost …. si začnejo naši možgani na vso moč prizadevati, da bi osmislili to, kar se dogaja oziroma, da bi našli smisel bolečine, ki jo doživljamo. Zato “sproducirajo” zgodbo, katere namen je takojšnja samozaščita. Ponavadi pa zgodba ni ravno točna, ampak zgolj verjetna! Če ji verjamemo, nas odpelje stran od realnosti in resnice. Brene Brown imenuje to zanko “past prve zgodbe”. 

Bolj natančno razlago tega procesa, najdemo v knjigi The storytelling animal, avtorja Jonatana Gottschalla, ki je opisal, kaj se dogaja v nas, ko sestavljamo oz. iščemo prvo zgodbo. 

Hormon sreče in "aha" trenutek 

Gottschall pravi, da nas možgani vsakič, ko prepoznamo določene podobnosti in vzorce, nagradijo z dopaminom, hormonom sreče. Tudi zgodbe potekajo po določenih vzorcih. Spomnite se, kako fantastičen je občutek v trenutku, ko vam določene stvari/ dogajanja, ki jih (dolgo) niste razumeli, končno postanejo jasna. Gre za zelo osrečujoč občutek (Oprah ga imenuje "aha" trenutek). V želji za čim prejšnjo nagrado oz. trenutkom jasnosti, ki mu sledi občutek sreče, pa se zgodi, da prehitro sklepamo, delamo nepopolne zaključke in se odrečemo negotovosti in ranljivosti (pustiti stvari odprte, jih bolje raziskati), ki sta potrebni za iskanje resnice. Tako nastanejo nekakšne “polovične” zgodbe, s katerimi si prislužimo nagrado, pa čeprav so zaključki v zgodbi povsem napačni.

Zakaj prve zgodbe po pravilu niso točne? Ko jih pletemo, uporabljamo več strategij, s katerimi vzroke za dogajanja, ki jih ne zmoremo razumeti (ali se nam ne zdijo smiselni) nadomestimo z tistimi, ki se nam zdi verjetni  (resnični), smiselni in domači. Ali pa delčke, podatke v zgodbi, ki nam v tistem trenutku niso na voljo (ki manjkajo), nadomestimo z drugimi (izmišljenimi), za katere pa mislimo, da so resnični. Katere podatke bomo uporabili, pa je odvisno od naših vzorcev oz. zgodb, ki si jih pripovedujemo in po katerih živimo. 

Brene pravi, da so najbolj nevarne zgodbe tiste, ki nam odvzemajo našo vrednost (nisem dovolj dobra, vredna ljubezni, nikoli ne naredim dovolj, naj se še tako trudim itd).  

Prepoznati in raziskati svoje "prve zgodbe" 

Pomembno je, da prepoznamo, kdaj nas ugrabijo čustva in da poznamo svoje “prve zgodbe”.  

Namesto, da se jim prepustimo in jim verjamemo, si lahko postavimo tri pomembna vprašanja:

1. Kaj se moram naučiti oz. razumeti o tej situaciji (kaj so dejstva in kaj moja predvidevanja)?

2. Kaj se moram naučiti in razumeti o drugih, ki so del te zgodbe (katera vprašanja oz. dodatne informacije potrebujem?)

3. Kaj se moram naučiti in razumeti o sebi (kaj je “spodaj” pod mojim odzivom, kaj zares čutim, kakšna je moja vloga v tem?)

Jennifer Lauden., avtorica večih uspešnic (med nimi Life Organizer) predlaga malo drugačno, a tudi zelo uporabno vajo:

- Kakšno zgodbo si pripovedujem?
- Katere podatke iz te zgodbe je možno dokazati?
- GLede na dejstva - kaj lahko naredim ali čutim, kar bo novo (in ne zgodba, ki sem si jo pripovedovala?)  

"Zgodba, ki si jo pletem v glavi ob tem, je ..."

Brene poudarja, da je v procesu Rising strong, zelo pomembno, da raziščemo svoje prve zgodbe in sicer tako, da jih zapišemo. To vajo Brene imenuje SFD (shitty first draft:) in je namenjena temu, da spoznamo, kaj se nam plete po glavi, ko smo žalostni, prizadeti, jezni … Pomembno je, da začnemo pisati: “Zgodba, ki si jo pletem v glavi ob tem, je ….” Že v trenutku, ko to napišemo, vzpostavimo primerno distanco do zgodbe, kar nam omogoča, da spregovorimo ali pišemo zares iskreno. Če nas skrbi, da bi te zapiske kdo videl:), smo na pravi poti, pravi Brene.

Ko naredimo vajo, lahko ločimo med zgodbo, ki smo si jo napletali in resničnim dogajanjem. Prostor, kjer se to učenje dogaja, Brene Brown imenuje delta (območje, kjer se reka izlije v morje, kjer je polno rodovitnih nanosov in je večno se spreminjajoče). Ko smo v delti je pomembno, da izluščimo najbolj pomembne reči, ki smo se jih naučili. 

Ko se zavedamo svojih zgodb, ko imamo pogum, da jih raziščemo, šele takrat lahko izbiramo svoje zgodbe (namesto, da zgodbe izbirajo nas) in imamo priložnost, da jim napišemo nov konec. 

Kakšne pa so zgodbe, po katerih živiš ti?

Pomembnim ženskam v mojem življenju

V življenju nam je dano mnogo blagoslovov. Nekatere spoznamo takoj, drugi pa se nam razkrijejo šele kasneje, kot je zapisala Rachel Naomi Remen. Eden izmed blagoslovov, ki se mi v tem trenutku razkriva, so moje tete. 

Imela sem srečo, da sem od majhnega, vsaj po malem, živela v razširjeni družini, v kateri so pomembno mesto zasedale moje tete. Štiri po mamini in dve po očetovi strani, plus dve teti od stricev:). No, saj ne rečem, včasih jih nisem dojemala le kot blagoslov:), a z odraščanjem in zorenjem, spoznavam, da so mi s tem, kako živijo in kakšne so, podarile neprecenljiv dar. To ne pomeni, da so njihova življenja ene same zgodbe o uspehu in zmagah in neskončni sreči. Sploh ne. Pravzaprav so me največ naučile s tem, kako so se spopadale z zares težkimi življenjskimi situacijami, s tem, da so pod njihovo težo kdaj tudi omagale in padle, a se vedno znova pobrale. Vse do danes. Vmes pa so si stale ob strani, tako ali drugače.

Ko prebiram knjigo Rising strong, drage Brene Brown, mi postaja jasno, kakšno srečo imam, da sem odraščala v družbi tako pogumnih žensk. Nepopolnih žensk. Ranljivih žensk. Žensk, ki so delale napake, se včasih slabo odločale, in bile soočene s tem, da se je njihovo življenje sesulo. Na koščke. A so ga potem potrpežljivo in vztrajno sestavljale, dokler niso bile spet cele. Pa njihove zgodbe? Take vsakdanje ... slovenske, "ženske": alkoholizem, nasilen partner, smrt otroka, odvisnost otrok, soočenje s težko boleznijo, drugačnostjo svojega otroka, zakon brez ljubezni … 

Danes sem jim hvaležna, da so me naučile:

- da lahko izstopiš iz zakona, kjer vlada alkoholizem ali nasilje, četudi je težko, tvegano in zahteva neverjetne napore

- da se včasih kaj težko (in počasi) naučiš, a važno, da se:)

- da lahko kljub smrti otroka ali kljub njegovi odvisnosti ali drugačnosti, živiš naprej in iščeš trenutke sreče in olajšanja, sprejmeš pa tudi dneve, ko tega dvojega ni.

- da lahko sprejmeš, imaš rad svoje otroke in ostaneš povezan z njimi, četudi so drugačni, kot bi si morda želel.

- da se ob podpori sester lahko boriš z vsem, tudi s težko boleznijo.

- da lahko zapustiš zakon brez ljubezni in poiščeš srečo drugje.

- da so otroci blagoslov in dar, zato si zaslužijo vso naklonjenost in potrpežljivost, kar jo premoremo.

- da je prav tako pomembno kot dati, tudi sprejemati podporo.

Čeprav se morda zdi, da so zgornje “lekcije" nekaj, kar je že dolgo jasno in znano, se zavedam, da tudi v današnjem času še zdaleč niso samoumevne. Mnogo žensk še trpi v bolečih odnosih. Resnične spremembe v mišljenju in ravnanju, se žal ne zgodijo v življenju ene same generacije. Tudi jaz delam napake, včasih slabo izbiram in ja, tudi meni zdrsne … A dragoceno sporočilo, ki so mi ga dale moje tete je, da ni sramotno pasti ali biti ranljiv. Marsikateri moj korak ali odločitev sta, zaradi vsega, kar so me naučile, lažja in nove poti, ki jih izbiram, so že malce uhojene.

Torej, drage moje tete, hvala vam, da ste bile in da ste še vedno pomembne ženske v mojem življenju!

Verjeti v nemogoče

"Nima se smisla trudit" je rekla Alica; "nemogočih stvari se ne da verjeti." 

 

"Drznila bi si reči, da nisi veliko vadila," je rekla kraljica. "Ko sem bila jaz v tvojih letih, sem to počela vsak dan vsaj pol ure. Včasih sem verjela kar šest nemogočih stvari že pred zajtrkom." :)  

 

Lewis Carroll, Alica v Čudežni deželi.

Položim te v svoje naročje, žalost moja

V teh dneh, ko sem si odahnila od običajnega kroga neštetih obveznosti in je moj dih spet svoboden, me včasih obide močan občutek praznine in žalosti. Včasih sem se tega bala, skušala ne čutiti, se spraševala, od kod, čemu ... zdaj pa se učim te občutke čutiti in jih objeti. Izpustiti, kar je bilo, kar mora iti, da bo prostor za novo. Svetlobo. 

Položim te v svoje naročje, žalost moja

Položim te v svoje naročje, žalost moja
in te zibljem.
Vse bo dobro
jokaj, otrok moj,
solze bodo zacvetele na tvojem srcu
le jokaj,
izpusti, kar mora iti
izpusti, daj,
začuti življenje brez teže.
Zadrži pri sebi, kar te uči
prepusti se preobrazbi
naj se zavrtinči energija
in spet boš lahka.

Biti cela

Izmed mnogih modrih misli iz knjige Rising strong, me je najbolj "zadela" misel o tem, kako pomembno je, da sprejmemo in posvojimo vse svoje zgodbe, tudi slabe. 

 

Kot pravi Brene, je ironija, da poskušamo nekako pozabiti ali se distancirati od svojih padcev, porazev, razočaranj ..., zato, da bi se počutili bolj cele in sprejemljive, v resnici pa je občutek celosti in celo levjesrčnosti odvisen prav od tega, kako uspemo v svojo zgodbo vključiti vse naše izkušnje, vključno s padci.

 

Že preden sem začela brati knjigo Rising strong, sem čutila hrepenenje po tem, da se počutim cela v vsem, kar delam in sem. 

 

Zdaj vem, da je za tem tudi potreba po tem, da sprejmem vse svoje izkušnje - tudi slabe in si jih, kot je lepo zapisala Alenka Rebula - pripnem na svoje srce:).

 

 

I`m light

Občutiti polnost življenja

Danes bi rada z vami delila navdihujoč posnetek govora ameriške pevke India.Arie, ki je pri Oprah spregovorila o svojih vzponih in padcih na poti življenja.

"Child, it`s time to break the shell,
life is gonna hurt,
but it`s meant to be felt.
You need to break your shell
and let life touch you,
you can not touch the sky
from inside yourself,
you can not fly,
until you break the shell."

Spregovorila je o (zame) zelo pomembni temi - o tem, kako se skušamo zaščititi pred padci in bolečino. Bojimo se, da bomo preveč padli in da bo preveč bolelo. Da se ne bomo mogli pobrati, da bo preveč ... Nočemo biti več prizadeti, zato uporabljamo različne strategije, da bi se zaščitili. Zapremo se v "školjko", ki naj bi s svojo trdo lupino varovala našo "mehko sredico" pred zunanjimi nevarnostmi in upamo, da bo šlo vse hudo mimo. Pa ne gre, če si še tako želimo. Morda na kratki rok, a na dolgi rok si z "lupino" odvzamemo tudi vse lepo, saj postanemo neobčutljivi tudi za ta del življenja.

To je ena izmed pomembnejših lekcij, o kateri sem poslušala zadnji dve leti pri Brene Brown. Skozi njene knjige The gifts of imperfection, Daring grately in Rising strong sem spoznala, katere strategije uporabljam, da bi se zaščitila. Naučila sem se jih prepoznavati in sprejela tudi to, da jih, kljub znanju:), še vedno pogosto uporabljam. Na seminarju Nenasilne komunikacije pri Robertu Kržišniku in Marjeti Novak, sem se učila, kako sprejeti in objeti vse življenje, ki je v meni (in izven mene). Pri tem mi je zelo v pomoč tudi tehnika EFT (tapkanje).

Kot pravi India.Arie v svoji pesmi Break the shell, ne moremo zares polno živeti, če ostajamo zaprti v lupino. Zato je čas, da jo odložimo, zdrobimo in se predamo življenju v vsej njegovi polnosti:))