Zgodba o žabi

Nedavno sem v Šolskih razgledih zasledila tole zanimivo in navdihujočo zgodbo.

Skupina žab je pripravila tekmovanje. Njihov cilj je bil: doseči vrh visokega stolpa. Zbralo se je že veliko gledalcev, da bi si ogledali tekmo. Začelo se je. Če smo iskreni: nihče od gledalcev ni verjel, da je mogoče, da bi žabe lahko priplezale do vrha stolpa. Vse, kar se je slišalo, je bilo: „Oh, kako naporno! Nikoli jim ne bo uspelo! Tega res ne bodo zmogle. Stolp je previsok!“

Žabe so začele obupavati. Razen nekaterih, ki so energično plezale naprej. Ljudje so še naprej vzklikali: „To je naporno! Tega nihče ne zmore!“.

Večino žabam so popustile moči in so odnehale.

Toda dve žabi sta še kar plezali. Preprosto nista želeli odnehati. Na koncu so omagale vse, razen ene žabe, ki je z velikim naporom dosegla vrh. Druge žabe so, seveda, želele vedeti, kako ji je uspelo! Ena od njih je šla na stolp, da bi jo vprašala, kaj je naredila. Izkazalo se je, da je zmagovalka – GLUHA.

Kako lahko obvarujem svoje srčne želje, upe in sanje pred tistimi, ki bi jih lahko poteptali? Lahko se enostavno NAREDIM GLUHO, ko me kdo prepričuje, da ne bom mogla uresničiti svojih sanj. Te veščine, ki ji rečemo tudi "skozi eno uho noter, skozi drugo pa ven"- se lahko (na)učim od otrok, ki jo znajo (v veliko nezadovoljstvo nas odraslih) s pridom uporabljati. Še nikoli nisem pomislila, da je lahko tako uporabna in da jo imamo pravzaprav po krivici samo za slabost. Z njeno pomočjo lahko ohranim srčno navdušenje in strastno predanost svojim sanjam tudi v okolju, ki srčnim željam in sanjam ni posebej naklonjeno.