Že videno?

Čutim težo sveta.

Temni oblaki 

prihuljeno polnijo nebo -

mar je to res
že videno,

že slišano,

in doživeto?

Čutim svoj dih,

lahen je,

da ne vdihnem
dušečega ozračja.

Čutim strah,
zažira se v moje kosti,

da oklevam s korakom -

kam gre ta svet, mar ve?

Čutim ritem svojega srca,

zamolklo utripa, 
preveč je zanj -

te teže, teh temnih oblakov,

neumnosti, brezumja,

preveč že videne,

že slišane

in doživete

temačnosti našega sveta.

Čutim nemoč,

jezo do solz.

Raste kje roža upanja za naš svet?