ponedeljek, 24. december 2012

Eno muco časa vsak dan


Bliža se novo leto in čas za novoletne želje, voščila, obljube in vizije. To je tudi čas, ko se ozremo v odhajajoče leto in delamo "inventure" - takšne in drugačne, seveda z željo, da bi nam bilo v prihodnje lepše in boljše.


Moj premislek o preteklem letu se je vrtel predvsem okoli časa - tistega časa, ki si ga vzamem, kljub vsem mogočim zunanjim in notranjim priganjalcem. Čas za vse tiste reči, dejavnosti, ljudi, ki so v očeh današnjega časa povsem neproduktivni: za krepčilen spanec, za crkljanje, za igro in pogovor z otroki, za občuten objem, za sprehod z možem, za odgovor na elektronsko pismo prijateljice, za gledanje sončnih zahodov, za lenarjenje, za kuharske eksperimente, za kavico s prijateljico, za branje, za ustvarjanje z otroki, za kratek a iskriv klepet s sodelavko, za nasmeh, za pogled ... Pa tudi čas za vse tisto, kar me poživlja in krepi - stik s sabo, pisanje, gibanje, ustvarjanje, stik z naravo in še bi lahko naštevala. Pa pri tem ni važen le čas, ampak tudi, kako se tega lotim. Ko dopustim, da me navidezno brzenje časa vzame v svoj peklenski ritem, se tudi ljubih dejavnosti lotevam kot robot - so le še ena obveznost, ki jo je treba odkljukati, da bom zadostila maliku "treba je". Ko delam stvari tako, se kljub velikemu trudu počutim prazna in odtujena. In nenehno mi primanjkuje časa.

Čisto drugače je, ko se istim dejavnostim posvetim z mehkobo in občutenostjo - minute se čudežno raztegnejo in časa imam v izobilju. To ni navaden čas, ampak prav poseben čas, ko mi je v vsem obilju sveta, na voljo prav tisto, kar potrebujem. Ob tem čutim toplino, povezanost in uslišanost. Svet se začne vrteti drugače ... Ali kot pravi muc Mehkošapek, v istoimenski pravljici Bine Štampe Žmavc: "Kadar si najbolj utrujen, živčen in nestrpen, si vzemi vsaj za muco časa, pa bo vse mehkeje, lažje in bolj prav teklo." Če imate vsaj za "eno muco časa", vas vabim, da jo preberete. Mene je navdušila. 

Moja novoletna želja je letos le ena: da bi imela, oziroma da bi si vzela, vsak dan, vsaj "eno muco časa" in se vadila v mehkobi in občutenosti. In, "eno muco časa" - prav vsak dan, želim v novem letu tudi vam:).

ponedeljek, 17. december 2012

Kjer me čaka objem


Zadnje čase se sprašujem, kako naj živim tople in iskrene odnose tudi izven svojega doma, kajti to je področje, kjer se mi zdi, da mi vedno nekaj (z)manjka. Moja premišljevanja so šla po običajni poti, kjer sem se najprej spraševala, kaj vse je narobe z mano, nato sem prišla do tega, da morda drugi ne ustrezajo, nato me je zagrnila megla … ko nisem vedela kaj naj se še vprašam:), in ali se naj sploh še trudim. Ko me je že skoraj minilo, me je ob branju Alenkine zgodbe Kovačnica srečnih zvezd, iz njene knjige Sto obrazov notranje moči, prešinilo odrešilno vprašanje – ali sploh znam, vem, kje iskati tople in iskrene odnose. Mislim ali moj notranji kompas sploh zazna kraje (ljudi), kjer bi se lahko naužila tega, po čemer hrepenim? Ali pa je morda zmožen zaznati le vedno eno in isto smer, kjer se sicer sprva nekaj obeta, a ko pridem tja, ugotovim, da so to mrzli kraji, kjer je toplina sicer zelo iskana dobrina, a je ledeni mraz že davno zmagal. A nekaj me zadrži tam, kljub temu, da slutim resnico. Šele, ko sem že čisto premražena in ledena, z zadnjimi močmi odrinem naprej.

Ali sem v odnosih toliko prisotna in iskrena, da začutim njihovo resnico? Ali pa moje hrepenenje zamegli vse te občutke, z željo, da bi bila deležna vsaj malo tega, česar si želim? Ali se v odnosih zmorem toliko odpreti, da bi začutila druge? In ali je moj notranji ogenj še toliko živ in močan, da me napaja s toplino in pristnostjo, ki jo upam in želim deliti? Ali pa me je zagrnil leden mraz, ki išče sebi podobne pokrajine, saj v toplem soncu, ne bi mogel več obstajati.  Ne vem ...
Ugotovila sem, da moj notranji kompas ne dela prav dobro in se bom raje zanašala na občutke v svojem telesu. In ko bom v dvomih ali naj se kam odpravim ali ne, se lahko vprašam - ali me tam čaka objem?

Ne razumem prav dobro, kako je s tem, kar me muči. Nisem še zbrala vsega gradiva. (…) Lahko se ukvarjam s tem, kar me krepi, pa čeprav ne poznam vsega, kar me zastruplja. Lahko se začnem dvigati, kljub temu da ne vem, od kod skala na mojem hrbtu. Ko bom pokonci, bo ona na tleh. (...) Ni treba, da raziščem vse kraje, kjer sem nezaželena, in vse razloge za to. Lahko grem na obisk tja, kjer me čaka objem.
Najdbišč porušene preteklosti je nešteto in izkopanin ne zmanjka nikoli. Raje bom odpirala nova gradbišča. Moč mi ne prihaja iz prekopavanja izgubljene dežele. Odkritja se mi bodo pridružila, ko bom na poti drugam. MOČ PRIVRE IZ RAZISKOVANJA NOVEGA ČASA.“
                                                         Alenka Rebula, Sto obrazov notranje moči, MK, 2010, str. 157.

sreda, 5. december 2012

Magov dnevnik


Prijateljica mi je posredovala odlomek iz knjige Paula Coelha, Magov dnevnik, ki jo je zelo nagovoril. Ko sem ga prebrala, sem čutila, da je odlomek tudi k meni "prišel" ravno v pravem trenutku - ko mi je spet po malem začelo primanjkovati časa in navdiha za meni ljube stvari (recimo za pisanje bloga). Čisto takoj sem ju spet našla:). Hvala, draga prijateljica.


"Dober boj je tisti boj, ki ga bijemo, ker tako zahteva srce. /…/ Dober boj je tisti boj, ki ga bijemo v imenu sanj. Ko nas te povsem prevzamejo, kot se zgodi v mladosti, je naš pogum izjemen, vendar se takrat ne znamo boriti. Da se naučimo, kako se je treba boriti, je potrebnega ogromno truda, vendar takrat nismo več dovolj pogumni, da bi se podali v boj. Zato se obrnemo proti sebi in se borimo sami s seboj. Sami postanemo svoj najhujši sovražnik. /…/ Svoje sanje ubijemo, ker nas je strah biti Dober boj.
Prvi znak, da ubijamo svoje sanje, je pomanjkanje časa. Najbolj zaposleni ljudje, kar sem jih spoznal v svojem življenju, so imeli vselej čas. Tisti, ki niso počeli ničesar, pa so bili vedno utrujeni in niso znali opraviti niti tisto malo dela, kar jih je čakalo. Pri tem so se ves čas pritoževali, da je dan prekratek, da bi lahko opravili vse. V resnici pa jih je bilo strah Dobrega boja.

Drugi znak, da so umrle naše sanje, je prepričanost. Ker na življenje ne gledamo kot na veliko pustolovščino, ki jo je treba doživeti na lastni koži, menimo, da je modro in primerno izbrati v življenju le tisto malo, kar pričakujemo od njega. /…/

In tretji znak, da so umrle naše sanje – mir. Življenje postane nedeljski popoldan, ki od nas ne zahteva velikih stvari in noče nič več, kot smo pripravljeni dati. Predstavljamo si, da smo dozoreli, zato pustimo ob strani otroške sanjarije /…/ Ko se odrečemo svojim sanjam in najdemo mir, doživimo krajše obdobje spokojnosti. Nato pa se začnejo mrtve sanje v nas razkrajati in uničevati okolje, v katerem živimo. Do ljudi, ki nas obkrožajo, postajamo vse krutejši, vse dokler ne pričnemo izvajati krutosti še nad seboj. Pojavljati se začnejo bolezni in psihoze. Tisto, čemur smo se želeli izogniti v bitki – razočaranje in poraz – postane edina zapuščina naše strahopetnosti. In nekega lepega dne se mrtve, razkrojene sanje spremenijo v zadušljiv zrak, mi pa si želimo umreti, želimo si smrti, ki bi nas osvobodila naše prepričanosti, našega bremena in strašnega miru nedeljskega popoldneva."
                                (P. Coelho, Magov dnevnik, Učila International, 2012, str. 52–53.)