… pozdravljeno veselje!

Vprašala sem se, kaj bi želela čutiti namesto privzgojenih občutij krivde, sramu in strahu pred izključitvijo. Takoj sem vedela, da bi namesto občutkov krivde in ničvrednosti rada čutila VERO VASE, vero, da sem dovolj dobra in vredna vsega dobrega. Zamislila sem si jo kot žensko v kraljevskem ogrinjalu, s krono na glavi in dostojanstveno držo. Kaj pravzaprav pomeni imeti vero vase sem spoznala predvsem z delanjem vaj po knjigi Blagor ženskam, v tem primeru pa sem začutila tudi v praksi, kaj pomeni pomanjkanje le-te, še posebej v težkih trenutkih. Res bi bilo čisto drugače, če bi lahko vstopila v dialog iz globoke vere vase in ne iz občutkov krivde, lažje bi prepoznala svojo resnično odgovornost in tudi tisto, kar ni moje.

Ravno v času, ko sem razmišljala, kaj si želim čutiti namesto privzgojenih, samodejnih občutij, sem po priporočilu prijateljice naletela na predavanji ameriške raziskovalke in pripovedovalke Brene Brown (ki ima res prekrasno spletno stran), ki je preučevala fenomen povezanosti (po njenem je prav povezanost bit, smisel in namen našega bivanja). Ko je ljudi spraševala o izkušnjah povezanosti, so ji veliko pripovedovali o občutkih, izkušnjah izključenosti. Ugotovila je, da je s temi občutki, izkušnjami zelo povezan občutek sramu, ki ga razloži preprosto kot strah pred izključitvijo: strah pred tem, da takšni kot smo v resnici (zato skušamo svoj pravi obraz pred drugimi skriti), nismo vredni povezanosti, pripadnosti. Sram je univerzalno čustvo, tisti, ki ga ne občutijo, niso sposobni občutiti niti empatije niti povezanosti. Če želimo uživati v občutkih povezanosti, pripadnosti se moramo razkriti, najprej sebi, nato pa tudi drugim, da nas vidijo takšne kot smo.

Brene razkrije, kaj je ugotovila v svoji raziskavi o povezanosti. Ugotovila je, da so se ljudje, ki so imeli globok občutek lastne vrednosti in močan občutek ljubljenosti in pripadnosti, razlikovali od tistih, ki so se borili, da bi imeli te občutke in so vedno dvomili ali so dovolj vredni, samo po tem, da so prvi verjeli, da so vredni ljubezni in pripadnosti. Nadalje je raziskala, katere skupne točke imajo ti ljudje - imenuje jih "wholehearted people":

• imeli so pogum, upali so si biti nepopolni (prvotni pomen angl. besede courage je »povedati zgodbo o sebi z vsem srcem«).
• bili so sočutni – znali so biti prijazni (sočutni) do sebe in do drugih,
• imeli so občutek povezanosti, ki je bil posledica pristnosti - odrekli so se ideji o tem, kakšni bi morali biti, da bi bili lahko to, kar v resnici so,
• sprejeli so svojo ranljivost – verjeli so, da je ranljivost nujna, da jih dela lepe. Objeti svojo ranljivost pomeni pripravljenost (pogum) vlagati v odnose, delo, čeprav ni nobenih zagotovil, da se bodo razvijali po naših željah.

V naši kulturi pa ranljivost ni dobrodošla, z njo se borimo, skušamo jo skriti, pretvarjamo se, da so stvari zagotovljene (če se nam zdi, da niso, se jim raje odpovemo, raje naredimo sami, kot prosimo za pomoč itd.). Težimo tudi k popolnosti, vse le zato, da se nam ni treba soočiti z lastno ranljivostjo. Strategij za to je veliko - od tega, da ta občutja enostavno "zamrznemo", utišamo in se pretvarjamo, da smo "močni" (in se zatekamo k različnim odvisnostim). Paradoks pa je, da ne moremo "zamrzniti" samo težkih čustev, zraven otopimo tudi za dobrodošla čustva, kot so veselje, hvaležnost, sreča ... Posledica tega je, da se počutimo nesrečni, brez smisla in seveda tudi ranljivi. Tako se začarani krog obrne.

Namesto tega Brene predlaga, da bi si dopustili, da nas (drugi in sami sebe) vidijo, takšne kot smo. Da sprejmemo svojo ranljivost in ljubimo s celim srcem, kljub temu, da ni nobenih zagotovil. Da se vadimo v občutenju hvaležnosti in veselja, ranljivost pa občutimo kot pristen dokaz tega, da smo živi. In na koncu – da verjamemo, da smo dovolj dobri! Ko ljudje to verjamemo, smo bolj prijazni do sebe in do okolice.

Po večkratnem ogledu njenega predavanja sem našla nove besede za občutja, ki jih želim čutiti namesto sramu in kazni (obupa). Ta občutja so VESELJE, HVALEŽNOST in VERA, DA SEM VREDNA POVEZANOSTI oz. PRIPADNOSTI. Veselje si predstavljam kot nekaj mehkega, radoživega in pisanega. Zato sem se odločila, da bom iz lepega, barvnega filca sešila ptičko (veselje) in drevo (hvaležnost). Občutenje povezanosti oz. pripadnosti je glede na zgoraj povedano povezano z odprtim srcem, sprejemanjem svoje ranljivosti, s pogumom biti to kar si, zato sem kot simbol tega izbrala srce (prav tako iz filca). Se že veselim šivanja:)) in udomačevanja novih občutij in besed, da se mi bodo prilegale, kot bi bile ustvarjene prav zame.

ps. za naslov obeh člankov me je navdihnil eden izmed sloganov na spletni strani Brene Brown shame.less – joy.full.