torek, 21. januar 2014

Potovanje v neznano


Ustvarjalno življenje je polno korakov v neznano. Ob tem pogosto občutimo strah in pomanjkanje varnosti. Odpravljamo se tja, kjer še nismo bili in ne vemo, kaj nas čaka. Ali si upamo tvegati, da ne bo šlo vse po naših načrtih? Smo pripravljeni sprejeti lastno negotovost in ranljivost? To prav gotovo ni lahko, je pa potrebno, ko se odločimo, da želimo v svoje življenje sprejeti rodovitne naplavine reke ustvarjalnosti.

Ko zberemo pogum in naredimo prve korake, bodo ti morda zelo negotovi in ne prav sijajni, vse v nas bo želelo nazaj, v ustaljene tirnice poznanega življenja. A prav je, da vztrajamo. Podarimo sebi in svoji kaleči ustvarjalnosti dovolj časa, nežnosti in materinske skrbi, da bo lahko počasi rasla in se razvijala. 
 
Zelo so me navdihnile besede moje srčne prijateljice, ki se je lansko leto odločila za zelo pogumen korak v neznano. V njih je zrno modrosti, zato jih poklanjam naprej, vsem vam, ki morda ravno zbirate pogum za potovanje v neznano ali pa ste ga že začeli. Takole mi je napisala: "... del mene se je prav nasmihal prestrašenemu plesu ega, ki noče v neznano ... a veva, ženski v naju vesta, da je treba stopiti v neznano, nato pa nežno opazovati, kako se kolena tresejo, dokler se tresenje ne spremeni v ples."

Ste za ples v dežju?:)


sreda, 15. januar 2014

Verjamemo v svojo ustvarjalnost?

Ženske smo neverjetno ustvarjalne. Ko se ozrem okoli sebe, me vedno znova preseneča, kako znajo (znamo) stvarem, dogodkom, odnosom, vdihniti svoj edinstven pečat. Prav čarobno!

Opazujem svojo mamo, kadar mesi testo za potico - njene roke se dotikajo testa na prav poseben način - imam občutek, da sem pri svetem opravilu. Opazujem predano mamico, ki se, v sobi polni ljudi, ljubeče zazre v oči svoje hčere in ji nežno prigovarja - kot, da je svet okoli njiju izginil. Pa svoji hčerki, ki sta tako zatopljeni v svoje risarske pustolovščine, da pozabita celo na risanko. In ljube prijateljice, ki v natrpanem dnevu z neverjetno iznajdljivostjo ustvarijo prostorček časa, da lahko počnejo stvari, ki hranijo njihovo dušo: tečejo, hodijo, plezajo, se učijo novih stvari, kuhajo, pišejo, slikajo, učijo druge, pojejo, ljubijo ...

Kot pravi Clarissa Pinkola Estés, se ustvarjalnost nenehno preoblikuje: "So dokaz njenega obstoja uporaba barvil in platna ali barvni drobci in stenske tapete? Kaj pa pero in papir, cvetlične obrobe vzdolž vrtne gredice, gradnja univerze? Da. Odlično zlikati ovratnik, začeti revolucijo? Da. Ljubeče pobožati liste rastline, izpeljati "velik posel", zagnati statve, najti svoj glas, ljubiti nekoga z vsem srcem? Da. ..."

Da, ni dvoma, ženske smo zares ustvarjalne. A ko pride trenutek, da bi začutile moč svoje ustvarjalnosti in ji zaupale, se nam zatresejo noge in nam zastane dih. Začnemo dvomiti. Sem zares dovolj dobra v tem, kar počnem? Imam talent? Kaj če mi ne uspe in bom prizadeta in razočarana? Kaj, če bo ves moj trud zaman? Si smem vzeti čas za neznano? Si upam stopiti v neznano in tvegati? Se izpostaviti ... Veliko naše ustvarjalnosti lahko na ta način že v kali zatremo. Ampak ni treba, da je tako.

Zelo me navdihuje misel Alenke Rebula, da je pomemben del ustvarjalnosti tudi to, da si v vsakem trenutku dovolimo svež, nov pogled nase, na svoje bližnje in na svet okoli nas. Ko vas bodo naslednjič "napadli" dvomi o vaši ustvarjalnosti, smiselnosti vašega početja ... lahko naredite naslednjo vajo, ki sem jo spoznala  na spletnem tečaju Art, heart and healing, ki ga vodi umetnica Tamara Laporte.

Vse svoje pomisleke zapišete na list papirja (lahko v dnevnik ali na risalni papir). Nato razmislite, kako vam te misli, sicer na svoj "ubog" način, želijo pomagati. Morda vas želijo zavarovati pred neuspehom ali pred tem, da bi ponovno imeli občutek, da vaša ustvarjalnost in vi, niste videni in sprejeti ... Morda se bojijo, da bo ponovno omajano vaše zaupanje, vaša vera vase? Morda vas želijo zaščititi pred tem, da zaradi vašega ustvarjanja ne bi bili dovolj povezani z drugimi?

Morda boste lahko do svojih notranjih kritikov začutili sočutje in jim odpustili, da vas blokirajo. Na nek način smo jim lahko hvaležni za to, da so nas želeli zaščititi. Nato razmislite, katero njihovo dobronamerno sporočilo, je za vas najbolj pomembno. Morda to, da lahko uspete in ostanete povezani? Morda to, da si dovolite neuspeh in ostanete sprejeti in povezani? Sporočilo si napišite na poseben listek, nato pa prebarvajte ali prelepite (s koščki papirja) prvotna sporočila v dnevniku. Stran nato po svoji želji okrasite (lahko uporabite štampiljke, nalepke, lahko rišete, slikate, nalepite svojo fotografijo in jo okrasite ...) in nanjo prepišite dobronamerno sporočilo, ki ste ga poprej zapisali na poseben listek. Nastala stran vam je lahko v oporo, ko se bodo spet začeli oglašati dvomi. Meni pomaga že, če jo samo pogledam.



Zame je bilo najbolj pomembno dobronamerno sporočilo mojih notranjih kritikov to, da lahko ohranim vero vase in svojo ustvarjalnost, četudi mi kdaj ne uspe ali moja ustvarjalnost s strani zunanjega sveta ni prepoznana.

Tudi vam želim, da (p)ostanete drzne, da poletite, ustvarjate in živite svoje sanje!