četrtek, 29. avgust 2013

Zgodba ...


Kako je zdrava pamet shirala

Zgodilo se je v deželi, katere ime, zaradi njene majhnosti in neznatnosti, ljudje pozabijo v tistem hipu, kot so ga slišali. Kljub temu je bila dežela povsem običajna, celo več, pravili so, da je bila lepa in da je bilo tam prijetno živeti. Ljudje so bili taki kot vsepovsod: veseli, žalostni, veliki, majhni, revni in bogati, navadni ljudje in veljaki. Živeli so dokaj dobro, dokler se veljaki dežele, nekega dne niso odločili, da je treba začeti varčevati. Takoj in na vso moč. Cele dneve so premetavali številke, levo, desno, gor in dol in razmišljali, kako bi privarčevali kar se da veliko denarja. Igranje s številkami jih je povsem očaralo in sčasoma so jim številke postale bolj pomembne kot ljudje.

Varčevanje na vseh področjih je postalo nekakšna moda. Kar tekmovali so, kdo bo bolj varčeval. Na primer, minister za šolstvo je svojim podrejenim ukazal, da morajo varčevati za vsako ceno. Zmanjšati je treba število učiteljev, njihove plače in stroške. Ampak, so vili roke ravnatelji, otrok je vedno več, kako le naj zmanjšamo število učiteljev? Naj stane kolikor hoče, je vpil minister, znajdite se, kakor veste in znate. Zdrava pamet se je že zdavnaj odplazila iz njegove pisarne, še prej pa seveda tudi iz njegove glave. Njegovi podrejeni so je še nekaj premogli, ampak ukaze nadrejenih je bilo v tej deželi treba upoštevati, četudi z zdravo pametjo niso imeli nobene zveze. Tako se je tudi zgodilo.

Pravijo, da je bila ena izmed posebno sijajnih domislic ministrstva ta, da so v razrede nabasali kar se da veliko otrok. Tako je bilo v razredih, kjer je bilo običajno 28 otrok, tudi po 33 otrok. Da pa se ne bi kršilo normativov, so nadrejeni učiteljem zabičali, naj kljub temu v razredu NIKOLI NE BO VEČ KOT 30 OTROK. Učitelji so nejeverno zrli v oči svojih nadrejenih in v njih iskali kanček zdrave pameti ali vsaj smisla za humor, a ju niso našli. Zmajevali so z glavami, vzdihovali in se spraševali po lastni zdravi pameti, kar pa jim, resnici na ljubo, ni kaj prida pomagalo. Edino kar jim je preostalo je bilo, da so se omenjenega metafizičnega problema lotili kar se da ustvarjalno. Tako so »iznašli« kar nekaj načinov, kako v razredu s 33 otroki, »imeti« le 30 otrok:
  • v času pouka so se otroci igrali skrivalnice. Tako je bilo nekaj učencev vedno skritih.
  • učitelj je naredil seznam za stranišče in tako poskrbel, da so bili trije vedno na stranišču.
  • v eni od omar so uredili kotiček za počitek in tako je po potrebi lahko nekaj otrok "počivalo".
  • ministrstvo je na predlog učiteljev nakupilo nove učne pripomočke – kape s pomočjo katerih so učenci postali nevidni (zelo elegantna rešitev, kajne?).
  • učitelji so nosili posebna očala, s pomočjo katerih so videli le tri četrtine vidnega polja (takoj je nekaj učencev manj!), če pa se je dalo, so zaposlovali osebe, ki so slabo videle.
  • nekaj učiteljev so poslali na tečaj za iluzioniste, kjer so se naučili, kako po potrebi odčarati nekaj učencev.
  • staršem so predlagali, da naj bodo vedno vsaj trije učenci bolni, za lažjo organizacijo so naredili kar seznam.
Takih in podobno sijajnih ukrepov v deželici kar ni bilo konca in tako se je zgodilo, da je zdrava pamet začela počasi hirati. Vsa bleda in shujšana je hodila po deželi in žalostno opazovala ljudi, ki so se morali naučili »čarati« (kako iz nič pripraviti kosilo, kako z mizerno plačo plačati položnice, kako vzgajati otroke v svetu, kjer so pomembne le številke ...) in se zraven pretvarjati, da ne vidijo vseh v nebo vpijočih neumnosti in krivic. Pamet, ki že zdavnaj ni bila več zdrava, verjetno še danes tava naokrog, če jo od vseh neumnosti še ni pobralo.

Draga bralka, dragi bralec! Gotovo ste si prav oddahnili, da ne živite v tej čudni majhni deželi, kjer so otroci v šolah le še številke, ki jih z varčevanjem obsedeni ministri premetavajo sem ter tja in kjer so se morali ljudje naučiti »čarati«, da preživijo. Morda ste si potem vseeno želeli izvedeti ime te deželice, samo za vsak primer, da se prepričate, ali to morda vseeno ni dežela v kateri živite. Kajti ..., v taki deželi res ne bi hoteli živeti, kajne?

nedelja, 18. avgust 2013

Preproste reči ...


... nam pogosto delajo težave. Kako dobro znam poslušati?

GOOD LISTENING

When you give me space to talk – I feel free.
When you show you know how I feel –I feel secure.
When you listen with your eyes – I feel important to you.
When you show that you understand – I feel valued.
When you ask questions to make sure you know what I am saying – I feel connected.






(avtorica obojega je Liz Percival)





četrtek, 08. avgust 2013

Moj lipi mir ...

... tamo, gdje je sve po mom:))

Gospa perfekcionistka


Verjetno ste jo že srečali. To je tista »kot iz škatlice gospa«, ki vtika svoj nos vsepovsod in kot da ni to že zadosti, ga pri tem viha do višav. Kajti zanjo ni nič dovolj dobro, dovolj visoko, dovolj močno, dovolj pogumno, dovolj globoko ... Zanjo enostavno ni nikoli in nič dovolj. V družbi te »kot iz škatlice« gospe, se ljudje ne počutijo preveč dobro. Kar nekako skrčijo se. Veliko ljudi ji želi ugoditi in se trudijo dan in noč, da bi bi jim to uspelo. Ker pa gospa ni hitro zadovoljna, se trudijo še bolj – gredo preko sebe, preko svojega srca, zdravja, preko ljudi, ki jih imajo radi. In ko mislijo, da so ji končno zadostili, vsi tresoči, s široko razprtimi očmi čakajo, da bodo zagledali sled odobravanja na njenem brezkrvnem obrazu. Včasih ga za bežen trenutek ugledajo, a njihovo olajšanje ne traja dolgo, kajti gospa že po minutki zagleda nekaj novega, kar ni dovolj dobro … 
 
Prizadevanje za dosego popolnosti s tujko imenujemo perfekcionizem, tistega ali tisto, ki si zanj prizadeva pa perfekcionist ali perfekcionistka. Večkrat slišim pohvalno besedo o kom, češ, ta je pa res perfekcionist. Z občudovanjem gledamo na ljudi, ki so zmeraj videti popolni, ki svoje naloge vedno opravijo pravočasno in odlično. In, ki imajo vse »poštimano«. Na perfekcionizem se pogosto gleda kot na lastnost, ki spremlja zares odlične in uspešne ljudi. Pa je temu res tako?

Ni vse zlato, kar se sveti, pravi star pregovor, ki bi se lahko nanašal tudi na perfekcionizem. "Stranske učinke" perfekcionizma, ki jih lahko opazimo vsepovsod, kar nekako spregledamo ali pa jih z njim nekako ne povežemo. To so depresija, izgorelost, čustvene težave, nizek občutek lastne vrednosti in različne odvisnosti. 

Kaj se pravzaprav skriva za željo po "popolni podobi in popolni izvedbi"? Kje je meja med zdravim prizadevanjem za odličnost in med prizadevanjem za popolnost? Zelo razumljiv opis perfekcionizma in njegovih pasti, sem prebrala v knjigi Daring greatly, avtorice B. Brown.

Perfekcionizma ne moremo enačiti s prizadevanjem za odličnost. Je prizadevanje za nekaj kar sploh ne obstaja (popolnost), zato je nedosegljiv cilj. Temelji na prepričanju, da se - če bomo stvari naredili popolno in če bomo izgledali popolno - lahko izognemo bolečini (ali pa jo vsaj zmanjšamo) ob doživljanju krivde, obsojanja in sramu. Perfekcionizem je obrambna pozicija: " ... je 20-tonski oklep, ki ga tovorimo okrog, misleč, da nas bo zaščitil, v resnici pa nam preprečuje, da bi bili resnično videni".


Prav tako o perfekcionzmu ne moremo govoriti kot o zdravem stremljenju k temu, da bi se izboljšali in rasli. Perfekcionizem je namreč usmerjen le k enemu samemu cilju – da bi dobili potrditev od zunaj, da bi ugajali, ustrezali, da bi skratka naredili kar se od nas pričakuje. Za tem stoji prepričanje, da smo vredni, toliko, kolikor dosežemo in kako dobro to dosežemo. Usmerjen je k temu, kaj bodo rekli »drugi«, ne pa k zdravemu občutku lastne vrednosti.

Prav tako nam perfekcionizem ne more pomagati k uspehu. Raziskave so namreč pokazale, da perfekcionizem dosežke celo ovira. Strah pred neuspehom, delanjem napak, nedoseganjem pričakovanj drugih, pred kritiziranjem s strani drugih, nam preprečuje, da bi bili zdravo tekmovalni.

Perfekcionizem tudi ni strategija, s pomočjo katere bi se lahko izognili občutkom sramu. Perfekcionizem je oblika sramu. 

Perfekcionizem je v svoji osnovi samodestruktivno naravnan. Zakaj? Ko kljub našim prizadevanjem, da bi vse naredili popolno, spet občutimo sram, obsojanje in krivdo, verjamemo, da je to le zato, ker nismo bili dovolj popolni. To povzroči, da si naslednjič še bolj prizadevamo (kar pomeni, da smo pripravljeni žrtvovati vedno več). Ko nam še vedno ne uspe (kako bi nam, v resnici si prizadevamo za nekaj nemogočega), se v nas utrdi prepričanje, da je to le posledica tega, da nismo dovolj dobri. Občutki krivde, samoobsojanja nas lahko vodijo v depresijo, anksioznost, različne odvisnosti in življenjsko ohromljenost. 

Ko bo na moja vrata naslednjič potrkala gospa popolnost, ji ne bom odprla vrat. Naj svoj nos viha kje drugje ... Čas in energijo bom raje posvetila odkrivanju lepote nepopolnosti, spoznavanju igrive ustvarjalnosti nereda in uživanju v svetu, kjer so mi napake dovoljene. Se mi pridružite?