četrtek, 30. april 2015

Nihče drug

"No one else is going to build the life you want for you. No one else will even be able to completely understand it. The most amazing souls will show up to cheer you on along the way, but this is your game. Make a pact to be in it with yourself for the long haul, as your own supportive friend at every step along the way." 

    Tara Mohr, avtorica knjige Playing big,  http://www.taramohr.com/


"Nihče ne more namesto tebe zgraditi življenja, kot si ga želiš. Nihče drug niti ne zmore popolnoma razumeti, kaj si zares želiš. Spoznala boš najbolj neverjetne "duše", ki te bodo spodbujale na tvoji poti, toda, to je tvoja pot, tvoja igra. Zaveži se, da si boš v teh prizadevanjih stala ob strani in da se boš podpirala pri vsakem koraku na tej poti."  


Katero svoje prizadevanje lahko podprem danes?


petek, 24. april 2015

Ljubeča samodisciplina

Zadnje čase odkrivam moč ljubeče samodiscipline. Ugotovila sem, da mi lahko pomaga živeti bolj ustvarjalno in "iz srca". To je zame velik korak, kajti do discipline sem vedno gojila nezaupanje in dolgo sem potrebovala, da sem si sploh dovolila začutiti njeno blagodejnost.

Disciplina je bila zame beseda z izrazito negativno konotacijo. Pojem "Ordnung und dizciplin" (red in disciplina) je zame pomenil nasprotje vsega, kar sem imela rada in tisto nekaj kar "ubija" ustvarjalnost, spontanost, igrivost, občutenost, strast in veselje do življenja. Disciplino sem povezovala z avtoritetami, s togostjo, neživljenjskostjo, ki ne dopušča občutenosti in izražanja potreb.
In ne samo to. Doživljala sem jo celo kot nekaj, kar je v nasprotju z mojim bistvom. Kadar sem torej pomislila na disciplino, se je postavilo vprašanje - ali jaz ali disciplina? In seveda ni bilo nobenega dvoma:)) - jaz.
In tako se je začel moj "ljubi in sovraži" odnos z disciplino. Seveda sem jo še kako potrebovala, saj sem ustvarjalna oseba z mnogimi cilji, a dojemala sem jo le kot sredstvo, s katero bom te cilje uresničila. Doživljala sem jo tudi kot nekaj, kar v mojem svetu ne more obstajati istočasno kot občutenost, igrivost  in življenjsko veselje, zato sem v obdobjih, ko sem veliko delala oz. ustvarjala, vse to izklopila in nadomestila s strastjo do dela. Posledica je bila, da sem tudi ustvarjalno delo, ki sem ga sicer imela rada, sčasoma začela čutiti kot nekaj kar ni v skladu z mano. In pešati je začela tudi moja ustvarjalnost, saj si nisem dovolila igranja ali "delanja nič".


Zdelo se mi je, da imam na izbiro samo dve možnosti: ali disciplina, veliko ustvarjalnosti in življenje brez veselja in lastnih potreb ali pa na drugi strani veliko življenjske radosti in uslišanosti, a malo ustvarjenega. V mojem življenju so se tako vse do kakšnega pol leta nazaj menjavala obdobja vladavine "discipline" in vladavine "občutenosti". 



Takrat sem si dovolila oz. začutila globoko hrepenenje, da bi zaživela bolj ustvarjalno ter začela ustvarjati oz. delati bolj usklajeno s svojimi potrebami in ritmi življenja. Želela sem si, da bi ponovno združila svoja, strogo ločena, svetova discipline oz. dela in občutenosti in spet začutila celost svojega življenja in svojega bitja.


S pomočjo vaj Na svoji zemlji, sem počasi prišla do tega, da disciplina sama po sebi ni nekaj slabega. Niti ni v nasprotju z mojo osebnostjo ali mojo ustvarjalnostjo. 

Ugotovila sem, da je samodisciplina ena izmed mojih temeljnih potreb in da mi lahko pomaga k temu, da zaživim bolj ustvarjalno, bolj iz sebe in svojih potreb. In da lahko šele z njeno pomočjo zares izrazim svojo edinstvenost, svojo ustvarjalnost. To je bilo tisto, kar me je dokončno prepričalo, da sem zakopala "bojno sekiro" in z disciplino sklenila premirje:) Ker mi beseda disciplina še vedno prikliče negativna občutja, sem svojo novo "prijateljico" poimenovala ljubeča samodisciplina.

Tako se zdaj učim načrtovati svoj dan in svoj teden na nov način. Z ljubeznijo in občutenostjo. Ne izhajam več samo iz tega, kar moram narediti, ampak zapišem tudi kaj potrebujem oz. bi rada naredila. Pozorna sem, da se z načrtom ne spravljam v dodatno stisko (pazim, da me ne zagrabi perfekcionizem:), saj bi bil sicer brez pomena. To pa je šele prvi del ... 

Pomembno je, da se tudi držim vsega, kar sem premišljeno in z ljubeznijo načrtovala. Večkrat je težko, a s tem, ko se vadim v ljubeči samodisciplini, se vadim v ljubezni do sebe in zavezanosti vsemu, kar mi je že vseskozi tako dragoceno in pomembno: veselju, nežnosti, spontanosti, igrivi ustvarjalnosti in iskricam v očeh. Zdaj to vem:))

sreda, 15. april 2015

Pot iz težkih občutij

So dnevi, ko me "ugrabijo" težka občutja. Žalost, obup, razočaranje, jeza, nemoč ... Saj ne, da bi bila ta občutja slaba. A kadar jih občutim, se bojim, da ne bom zmogla njihove teže. Skušam razmišljati (pozitivno), a se počutim kot, da bi imela glavo v ogromnem oblaku megle, kjer je vse tako nejasno, zamegljeno, da ne najdem ene same rešilne misli, ene same poti ven iz teh občutij ...

Že kake dve leti ob takih dneh uporabim "zadnji kanček upanja" in se lotim vaje Razgrajevanje razpoloženja, ki je del vaj Na svoji zemlji (str. 23), Alenke Rebula. Ko začnem, sem še močno v težkih občutjih ... , z vsakim vprašanjem, ki ga odgovorim, pa mi je lažje. 
Ko delam vajo, se ne trudim, da bi razmišljala pozitivno. Zapišem čisto resnico svojih trenutnih občutij. Skozi vajo se mi razkrije, katera moja prepričanja oziroma misli, so za temi čustvi. To je trenutek, ko ponavadi ugotovim, da to niso prepričanja, ki bi jim želela zares verjeti. 
Vaja me nato usmeri v občutja, ki bi jih želela čutiti namesto teh težkih. In misel oz. prepričanje, ki bi mi to omogočila. Na ta način pridem v stik s tem, kar v tem trenutku potrebujem. In začnem razmišljati, kako si lahko to dam:))

Vaja se zaključi s spodbudo k enemu samemu koraku, s katerim bi se lahko približala izbrani misli oz. občutkom. Če še med samim pisanjem vaje, nisem vedno prepričana, da vaja "deluje", se na koncu vedno počutim bolje. Še zmeraj čutim vsa čustva, a njihova teža je veliko manjša in ne počutim se več "ugrabljeno". 

Moja pozornost se usmeri v razmišljanje o tem, kako si lahko pomagam ali kje lahko poiščem podporo in pomoč, če ju potrebujem. Vajo toplo priporočam:)).

petek, 10. april 2015

Filozofovi zapiski

Danes želim z vami deliti spletno stran Briana Johnsona, ki me že nekaj časa navdušuje s svojimi kratkimi video predstavitvami različnih knjig s področja osebnostne rasti. Imenuje jih "Filozofovi zapiski" (Philosophers Notes).

Osnovna ideja Filozofovih zapiskov je, da je na svetu ogromno zanimivih knjig in idej, ki jih je nemogoče vse najti in prebrati. Zato za nas to naredi Brian:): najde in prebere zanimive knjige in iz njih izlušči najbolj pomembne ideje, ki jih nato na zanimiv in kratek način predstavi vsem tistim, ki nimamo toliko časa, da bi vse te knjige prebrali.

Meni Filozofovi zapiski omogočajo, da izvem veliko zanimivih idej v precej kratkem času:), ne da bi morala knjigo najprej odkriti, jo nato naročiti in jo prebrati. Moram priznati, da sem včasih zelo nesrečna, ker v tem obdobju svojega življenja ne morem toliko brati, kot bi si želela. Zdaj pa lahko izvem za (nove) knjige in avtorje, za katere drugače sploh ne bi slišala, Brian pa mi predstavi glavne ideje, ki jih prinašajo.
Posnetki so dolgi okoli 10 minut in najbolj pogosto jim prisluhnem zjutraj, medtem, ko si pripravljam zajtrk ali pospravljam. Ker sem se naročila na Brianove novičke, me novi posnetki vsake 14 dni ali tri tedne čakajo v moji e-pošti in si jih lahko ogledam, ko imam čas. 

Vsem, ki vas zanima področje osebnostne rasti, ki radi berete in vam angleščina ne povzroča prevelikih zagat, Filozofove zapiske zares toplo priporočam:)

Danes me je še posebej navdušila predstavitev knjige The creative Habit, koreografinje Twyle Tharp, ki govori o ustvarjalnosti. Uživajte!


torek, 07. april 2015

Biti doma v svojem telesu


Že dolgo vam želim napisati prav posebno zgodbo. Zgodbo o ljubezni:) Zgodbo o hrepenenju, ki se je izpolnilo, o občutenosti in razigranem veselju, ki sta spet našla svoj dom. Zgodbo o tem, kako sem se (spet) naučila biti doma v svojem telesu. 

Vse se je začelo z metuljčki v trebuhu:) in hrepenenjem po tem, da bi v svojem telesu spet doživela občutke lahkosti in veselja. Temu se je pridružila tudi srčna želja, da bi znala svojemu telesu bolje prisluhniti, ga uslišati in potolažiti. To je bil naslov mojih prvih vaj (po knjigi Blagor ženskam, Alenke Rebula) na področju telesnega, ki sem jih začela delati leta 2010. Ravnokar sem drugič postala mama in čutila sem, da bi rada začela živeti, dihati drugače. Kako drugače, še nisem natančno vedela, a v meni, v mojem telesu, so živeli navdihujoči spomini na drobce mojega življenje, ko sem se tako počutila. Lahko. Vitalno. Živo. Pretočno. Ko mi je bila »koža« prav:)

Telo kot služabnik

Že dolgo se namreč nisem več počutila tako. Vsaj večinoma časa ne. Ko zdaj gledam nazaj, sem bila že dolgo ločena od svojega telesa. Ne vem, kdaj se je to zgodilo … Na eni strani sem bila jaz (moja glava – moj um), na drugi strani pa telo s svojimi občutki in občutji. Kar ustrezalo mi je, da sem živela »le v glavi«, nepovezana z telesom in občutji. K temu me je zelo spodbudilo tudi moje šolanje – gimnazija in študij sta oba zahtevala veliko učenja. In sedenja. Telovadba je bila zgolj motnja, ki se ji je bilo potrebno čim bolj spretno izogniti:)
"Na svoje telo sem začela gledati kot na stvar, ki se lahko premika in doseže različne stvari, več naenkrat. Kot na primer iPad ali avto. "Vozila sem ga" oziroma zahtevala, da opravi neko nalogo. Meje niso obstajale. Bilo je nepremagljivo. Treba ga je bilo osvojiti in mu zavladati, tako kot Zemlji. Nisem ga negovala, ne, z njim se upravljala in ga organizirala. S svojim telesom nisem imela potrpljenja. Postavljala sem ga v zahtevane okvirje. Bila sem pohlepna. Vzela sem več, kot mi je moje telo moglo dati. Če sem bila utrujena, sem pila več kave." 
Eve Ensler, Suddenly, my body, TED talk
Ob koncu študija, sem bila že prava "profesionalka". Večji del časa sem bila odrezana od svojega telesa in svojih občutij. Kot se je izrazil sir Ken Robinson – telo mi je služilo le kot prevozno sredstvo, s katerim sem glavo peljala na sestanke:)) Na svoje telo sem gledala kot na nekoga, ki mi mora služiti, jaz pa ga moram na ta ali drug način prisiliti, da mi bo ustezalo. Če sem mu namenjala skrb, je bilo to le z namenom, da bo spet čim prej fukcioniralo ali da bo spet ustezalo. Telo se je odzvalo z nepokorščino - z različnimi boleznimi, bolečinami … zakrčenostjo, občutki teže.

Obe moji nosečnosti in poroda so me za vsaj nekaj časa spet povezali s telesom. Po dolgem času sem začutila, da si želim zopet občutiti svoje telo in mu prisluhniti. Seveda, saj je v meni raslo novo bitje! Takrat sem imela občutek, kot da sem prvič v življenju dobila, oziroma si dala dovoljenje, da svoje obveznosti prilagajam temu, kako se počutim:)) Prej si tega nikakor nisem dovolila. Delo, obveznosti, potrebe drugih, vse je bilo bolj pomembno kot moje počutje. Zdaj pa sem si želela prisluhniti svojemu telesu in ga uslišati.

Odkritje čudežnosti telesa

Ob obeh porodih me je presenetila neverjetna moč mojega telesa in njegova čudežnost. Čeprav se tega takrat še nisem dobro zavedala, je to v meni pustilo močan pečat. Zaželela sem si še kdaj občutiti to neverjetno moč, to zlitost s telesom. Na telo sem prvič, odkar sem se začela zavedati, začela gledati na povsem nov način. Kot na zaveznika, prijatelja … in želela sem mu prisluhniti, ga uslišati v njegovih najglobjih potrebah in se mu približati.


"V svetu podobja je telo mogočen posrednik, duh, ki živi z nami, je molitev življenja sama po sebi. V pravljicah, kjer ga poosebljajo čarobni junaki z nadnaravnimi sposobnostmi in zmožnostmi, ima dvoje ušes, ena za poslušanje v vnanjem svetu, druga za poslušanje duše; dvoje oči, ene za običajen vid, druge za jasnovidnost; dvoje moči, moč mišic in nepremagljivo moč duše ..."
Ženske, ki tečejo z volkovi, Clarissa Pinkola Estѐs


A nisem vedela kako … vsi moji poskusi so bili preveč podobni nekdanjemu siljenju k ustreznosti in funkcioniranju. Ki ni prineslo nobenih občutkov veselja ... Na srečo sem se ravno v tistem času srečala s knjigo Blagor ženskam, Alenke Rebula in vajami Na svoji zemlji. Z njihovo pomočjo sem se spomnila nekdanjih osrečujočih občutkov v svojem telesu in se zavedla, da si jih spet želim čutiti. Pot je bila sestavljena iz mnogih korakov. Sprva sem se ukvarjala s tem, da svojemu telesu ponovno prisluhnem, ga uslišim in potolažim. V tem obdobju sem predvsem prisluškovala občutjem v svojem telesu, jim sledila in se učila. Velikokrat me je še zanašalo v stare vzorce in učila sem se razlikovati med tem, kdaj se v nekaj prisilim (telovadba, hoja, tek) in kdaj prisluhnem svojemu telesu.


 "Telo uporablja kožo, globje mišice in meso za zapisovanje vsega, kar se dogaja. Podobno kot kamen iz Rosette - za tiste, ki ga znajo brati - je živ zapisa danega, odvzetega, ozdravljenega, željenega življenja. Cenjeno je zaradi sistematične sposobnosti, da zapisuje takojšnje odzive, globoko čuti in zaznava vnaprej."
Ženske, ki tečejo z volkovi, Clarissa Pinkola Estѐs

Prebuditi vitalno energijo telesa

Moj naslednji naslov je bil Prebujam in uživam v vitalni energiji svojega telesa. Zažela sem si večje telesne aktivnosti in začela vaditi, sprva po 20 minutk nekajkrat na teden. Zelo sem bila pozorna, da si nisem postavljala visokoletečih ciljev in da sem med vadbo poslušala svoje telo. Ritem telesa je korak za korakom. Priznam, da mi je bilo sprva včasih težko. A kmalu so prišli prijetni občutki. Občutki vitalnosti, prebujenosti. In ne samo to, v meni so je prebujalo novo hrepenjenje. Zaželela sem si več. Več gibanja, novih občutkov v telesu. Predvsem en spomin se večkrat prikradel v moje misli: kako tečem po gozdni stezici, čutim veter v laseh in kako se premikam z neverjetno lahkostjo. Čeprav se mi je to v tistem trenutku zdelo skoraj nemogoče, sem vseeno sledila temu navdihu in vztrajala. 

"Telo ne pozna meril. Ne gre za velikost, obliko ali leta starosti, tudi ne, ali ima vsega po dvoje, kajti nekatera nimajo. Bistveno je, ali čuti, ima pravi stik z užitkom, s srcem, z dušo, z divjim. Ima srečo, radost? Se olahko giblje, pleše, poskakuje, ziblje, suva? Samo to je pomembno."

Ženske, ki tečejo z volkovi, Clarissa Pinkola Estѐs 


Še naprej se se vadila v poslušanju vsega, kar mi je sporočalo telo in sledila lepim občutkom v njem. Vse bolj sem prepoznavala modrost telesa ter tudi razliko med lahkostjo uslišanosti in težo prisile. Ne da bi sploh vedela kdaj, sem se začela v svojem telesu počutiti vedno bolj doma:). Občutke teže so vse bolj nadomeščali občutki lahkosti, bolečine so bile le še občasne obiskovalke, uživala sem v novo pridobljenem občutku vitalnosti. In kar se mi je še malo nazaj zdelo skoraj nemogoče, se je uresničilo. Začela sem teči. To je bilo iznad vseh mojih pričakovanj.


Prvi sončni žarki, glasba in pozdrav soncu. Moje telo se prebudi, razpre svoja »krila«, se odpre vsemu, kar mi ponuja življenje. … Pogled na moje raztrgane superge, ki pričajo o mojih vse bolj smelih tekaških podvigih. … Glasba … jaz plešem, se vrtim:)) Čutim brbotanje v medenici, razigrano veselje v vseh svojih celicah. Celo moje telo se smeji:)) To je neverjeten občutek!
Tudi v stiski ljubljena in razvajana


V tem ciklu vaj sem odkrila tudi, da se včasih kljub mojim prizadevanjem zgodi »klik« in se moja povezava s telesom prekine. Zato sem si za nov cikel vaj izbrala naslov: Tudi v stiski sem ljubljena in razvajana. K temu me je spodbudila tudi Brene Brown, pri kateri smo naredili kolaž vsega lepega, kar si lahko privoščimo v stiski. Iz tega sem se naučila, da se v težkih trenutkih, bolj kot premlevanju, posvetim doživljanju lepih občutkov v svojem telesu. To zdravi tudi mojo dušo.
"Nekateri menijo, da duša obvešča telo. Toda, kaj ko bi si za trenutek zamislili, da telo obvešča dušo in ji pomaga prilagajati se svetnemu življenju. Kaj ko je telo samo po sebi bog, učitelj, mentor, izučen vodnik? ... Smo dovolj močne, da ... globoko, resnično prisluhnemo telesu kot mogočnemu in svetemu bitju?"

Ženske, ki tečejo z volkovi, Clarissa Pinkola Estѐs
Vedno znova izbram občutenost

V tem obdobju vse vse bolj zavedam, da poslušanje in občutenje svojega telesa ni odločitev, ki sem jo naredila enkrat za vselej, ampak jo izbiram vedno znova. Vsak dan ... In vsakič, ko sem v stiski.

Ostajam čuječa. Ko nisem pozorna, se kaj hitro zgodi, da spet sledim starim navadam. Še vedno se učim. A počutim se varno, saj vem, da imam dobrega in modrega vodnika:)) Svoje telo.

četrtek, 02. april 2015

Novi začetki

Ko se odločam za kaj novega, se zavedam, da bom morala nekaj "starega" pustiti za seboj. Na tak način dam novemu potreben prostor v svojem življenju. Brez prostora namreč ne bo moglo rasti in se razvijati.

Kaj je tisto, kar lahko danes pustim za seboj? Česa ne potrebujem več? Kaj ni več v skladu z menoj?

PS. Za tale post me je navdihnila čudovita in vedno navdihujoča Jen Saunders, ki ustvarja spletno revijo Wildsister magazin (njena spletna stran je Wildsister.com).

sreda, 01. april 2015

Ljubezensko pismo

Na nedavno končani spletni konferenci Desnomožgančki v podjetnjištvu, ki jo je že petič pripravila neverjetna Jennifer Lee, me je najbolj navdušila SARK oz. Susan Ariel Rainbow Kennedy, zelo ustvarjalna vsestranska umetnica in pisateljica (njena spletna stran: http://planetsark.com/). Njun intervju je bil poln humorja in resnično globoko navdihujočih misli, vaj in primerov.

Eno vajo bi rada delila z vami:), ker se mi zdi, da je res zelo zanimiva, drugačna, navdihujoča:).

Naslov je Ljubezensko pismo notranjemu jazu (Love letter to Inner Wise Self). Namen vaje je, da izkažemo ljubečo naklonjenost našemu globokozavedajočemu notranjemu jazu (notranjemu glasu, modrosti) ... in mu obljubimo zvestobo. Notranji jaz je zame tisto najsvetlejše v nas, nekakšna notranja modrost, prepletena z neskončno ljubeznijo in ustvarjalnostjo.

Ko delam vaje Na svoji zemlji, iz knjige Blagor ženskam, Alenke Rebula, se velikokrat izkaže, da se zavedam več, kot se mi zdi oziroma, da se ne poslušam in včasih celo vztrajno ignoriram. Večkrat se zgodi, da čutim (oz. nekje v sebi vem!), da nekaj ne bo dobro zame, a kljub temu nadaljujem, ali pa vem, da bi bilo kaj dobro, pa iz različnih razlogov tega ne storim. Kadar se ta vzorec dolgo ponavlja, se zgodi, da moj notranji glas postane nem ali skoraj neslišen in spet in spet mu moram nežno prigovarjati, da se ponovno oglasi.
Ko živim "mimo" svoje notranje modrosti, me to vodi daleč stran od življenja po katerem hrepenim. Ko pa sem v stiku s sabo, lažje in boljše izbiram, živim bolj ustvarjalno in iz "srca". 
Pismo lahko napišete v različnih oblikah, na kratko, na dolgo, v verzih ali v prozi, lahko pa ustvarite kaj čisto svojega:) Spodaj pripenjam svojega, morda bo komu v navdih ali v pomoč.



Moji notranji modrosti 

Čutim, da si vedno z mano.
Tudi jaz sem s tabo.

Slišim tvoj glas.
Tudi kadar šepečeš
ali mrmraš.
Tukaj sem.

Tudi, ko te je sram,
ko se počutiš samo
in nepomembno.
In se ti zdi, da ne moreš več.
In da boš padla.
Tukaj sem.
S tabo.

S tabo sem
ob vsakem tvojem koraku
ob vsaki tvoji besedi
ob vsakem tvojem vzdihu
in trepetu.
Tukaj sem zate.
Pri meni si na varnem.

Vem zate.
Vem, kako žariš.
Vem za tvoje globočine.
Vem, da Veš in Čutiš.
Tisto več.
Poznam tvojo modrost.
Poznam tvojo neskončno dobroto.
Poznam tvojo otroško nedolžnost
in lepoto.
Vem za tvojo igrivost.
In tvojo neverjetno ustvarjalnost.
Slišala sem tvojo pesem.
Ob njej zapoje moja duša.
In odpre moje srce.

Draga, vem zate.
Si več, 
kot sem si kdaj koli želela.

Hvala, da si.