Ljubeča samodisciplina

Zadnje čase odkrivam moč ljubeče samodiscipline. Ugotovila sem, da mi lahko pomaga živeti bolj ustvarjalno in "iz srca". To je zame velik korak, kajti do discipline sem vedno gojila nezaupanje in dolgo sem potrebovala, da sem si sploh dovolila začutiti njeno blagodejnost.

Disciplina je bila zame beseda z izrazito negativno konotacijo. Pojem "Ordnung und dizciplin" (red in disciplina) je zame pomenil nasprotje vsega, kar sem imela rada in tisto nekaj kar "ubija" ustvarjalnost, spontanost, igrivost, občutenost, strast in veselje do življenja. Disciplino sem povezovala z avtoritetami, s togostjo, neživljenjskostjo, ki ne dopušča občutenosti in izražanja potreb.

In ne samo to. Doživljala sem jo celo kot nekaj, kar je v nasprotju z mojim bistvom. Kadar sem torej pomislila na disciplino, se je postavilo vprašanje - ali jaz ali disciplina? In seveda ni bilo nobenega dvoma:)) - jaz.

In tako se je začel moj "ljubi in sovraži" odnos z disciplino. Seveda sem jo še kako potrebovala, saj sem ustvarjalna oseba z mnogimi cilji, a dojemala sem jo le kot sredstvo, s katero bom te cilje uresničila. Doživljala sem jo tudi kot nekaj, kar v mojem svetu ne more obstajati istočasno kot občutenost, igrivost  in življenjsko veselje, zato sem v obdobjih, ko sem veliko delala oz. ustvarjala, vse to izklopila in nadomestila s strastjo do dela. Posledica je bila, da sem tudi ustvarjalno delo, ki sem ga sicer imela rada, sčasoma začela čutiti kot nekaj kar ni v skladu z mano. In pešati je začela tudi moja ustvarjalnost, saj si nisem dovolila igranja ali "delanja nič".

Zdelo se mi je, da imam na izbiro samo dve možnosti: ali disciplina, veliko ustvarjalnosti in življenje brez veselja in lastnih potreb ali pa na drugi strani veliko življenjske radosti in uslišanosti, a malo ustvarjenega. V mojem življenju so se tako vse do kakšnega pol leta nazaj menjavala obdobja vladavine "discipline" in vladavine "občutenosti". 



Takrat sem si dovolila oz. začutila globoko hrepenenje, da bi zaživela bolj ustvarjalno ter začela ustvarjati oz. delati bolj usklajeno s svojimi potrebami in ritmi življenja. Želela sem si, da bi ponovno združila svoja, strogo ločena, svetova discipline oz. dela in občutenosti in spet začutila celost svojega življenja in svojega bitja.

S pomočjo vaj Na svoji zemlji, sem počasi prišla do tega, da disciplina sama po sebi ni nekaj slabega. Niti ni v nasprotju z mojo osebnostjo ali mojo ustvarjalnostjo. 

Ugotovila sem, da je samodisciplina ena izmed mojih temeljnih potreb in da mi lahko pomaga k temu, da zaživim bolj ustvarjalno, bolj iz sebe in svojih potreb. In da lahko šele z njeno pomočjo zares izrazim svojo edinstvenost, svojo ustvarjalnost. To je bilo tisto, kar me je dokončno prepričalo, da sem zakopala "bojno sekiro" in z disciplino sklenila premirje:) Ker mi beseda disciplina še vedno prikliče negativna občutja, sem svojo novo "prijateljico" poimenovala ljubeča samodisciplina.

Tako se zdaj učim načrtovati svoj dan in svoj teden na nov način. Z ljubeznijo in občutenostjo. Ne izhajam več samo iz tega, kar moram narediti, ampak zapišem tudi kaj potrebujem oz. bi rada naredila. Pozorna sem, da se z načrtom ne spravljam v dodatno stisko (pazim, da me ne zagrabi perfekcionizem:), saj bi bil sicer brez pomena. To pa je šele prvi del ... 

Pomembno je, da se tudi držim vsega, kar sem premišljeno in z ljubeznijo načrtovala. Večkrat je težko, a s tem, ko se vadim v ljubeči samodisciplini, se vadim v ljubezni do sebe in zavezanosti vsemu, kar mi je že vseskozi tako dragoceno in pomembno: veselju, nežnosti, spontanosti, igrivi ustvarjalnosti in iskricam v očeh. Zdaj to vem:))