Pot iz težkih občutij

So dnevi, ko me "ugrabijo" težka občutja. Žalost, obup, razočaranje, jeza, nemoč ... Saj ne, da bi bila ta občutja slaba. A kadar jih občutim, se bojim, da ne bom zmogla njihove teže. Skušam razmišljati (pozitivno), a se počutim kot, da bi imela glavo v ogromnem oblaku megle, kjer je vse tako nejasno, zamegljeno, da ne najdem ene same rešilne misli, ene same poti ven iz teh občutij ...

Že kake dve leti ob takih dneh uporabim "zadnji kanček upanja" in se lotim vaje Razgrajevanje razpoloženja, ki je del vaj Na svoji zemlji (str. 23), Alenke Rebula. Ko začnem, sem še močno v težkih občutjih ... , z vsakim vprašanjem, ki ga odgovorim, pa mi je lažje. 

Ko delam vajo, se ne trudim, da bi razmišljala pozitivno. Zapišem čisto resnico svojih trenutnih občutij. Skozi vajo se mi razkrije, katera moja prepričanja oziroma misli, so za temi čustvi. To je trenutek, ko ponavadi ugotovim, da to niso prepričanja, ki bi jim želela zares verjeti. 

Vaja me nato usmeri v občutja, ki bi jih želela čutiti namesto teh težkih. In misel oz. prepričanje, ki bi mi to omogočila. Na ta način pridem v stik s tem, kar v tem trenutku potrebujem. In začnem razmišljati, kako si lahko to dam:))

Vaja se zaključi s spodbudo k enemu samemu koraku, s katerim bi se lahko približala izbrani misli oz. občutkom. Če še med samim pisanjem vaje, nisem vedno prepričana, da vaja "deluje", se na koncu vedno počutim bolje. Še zmeraj čutim vsa čustva, a njihova teža je veliko manjša in ne počutim se več "ugrabljeno". 

Moja pozornost se usmeri v razmišljanje o tem, kako si lahko pomagam ali kje lahko poiščem podporo in pomoč, če ju potrebujem. Vajo toplo priporočam:)).