sreda, 31. oktober 2012

Kot mačka

Laurel Burch

Bila bi kot mačka.

Gledam jo,
kako se mi
počasi približuje.
Nalahno se me dotakne 
s svojo mehko prisotnostjo
in čaka.
Ko začuti, da se ji odpiram,
nežno zavzame svoj prostor
v mojem prostoru.
Vzame si čas,
da poišče najboljši položaj,
v katerem bo lahko uživala
najino skupno bližino.
Ko ga najde, se namesti
in zadovoljno zaprede.
Čutim njen mir in 
raztezanje telesa v 
razkošni mehkobi bližine,
ki si jo deliva.

Ko se ji zahoče drugam
ali pa meni,
zapusti skupni prostor
brez krivde ali očitanja -
na dolgo se pretegne,
da spet začuti vsak kotiček
svojega telesa in ga napolni
s svojo prisotnostjo.
Spet je cela in sebi zadostna.
Morda se še mehko podrgne
ob moje noge.
in že je ni.

Pomislim - 
kako razkošno bi bilo
v telesu nositi spomin,
da je svet poln
toplih in mehkih prostorov bližine,
ki jih lahko naseljujem
in zapuščam brez bolečine.   
 

petek, 26. oktober 2012

Zgodba o žabi

Nedavno sem v Šolskih razgledih zasledila tole zanimivo in navdihujočo zgodbo.

Skupina žab je pripravila tekmovanje. Njihov cilj je bil: doseči vrh visokega stolpa. Zbralo se je že veliko gledalcev, da bi si ogledali tekmo. Začelo se je. Če smo iskreni: nihče od gledalcev ni verjel, da je mogoče, da bi žabe lahko priplezale do vrha stolpa. Vse, kar se je slišalo, je bilo: „Oh, kako naporno! Nikoli jim ne bo uspelo! Tega res ne bodo zmogle. Stolp je previsok!“

Žabe so začele obupavati. Razen nekaterih, ki so energično plezale naprej. Ljudje so še naprej vzklikali: „To je naporno! Tega nihče ne zmore!“.

Večino žabam so popustile moči in so odnehale.

Toda dve žabi sta še kar plezali. Preprosto nista želeli odnehati. Na koncu so omagale vse, razen ene žabe, ki je z velikim naporom dosegla vrh. Druge žabe so, seveda, želele vedeti, kako ji je uspelo! Ena od njih je šla na stolp, da bi jo vprašala, kaj je naredila. Izkazalo se je, da je zmagovalka – GLUHA.

Kako lahko obvarujem svoje srčne želje, upe in sanje pred tistimi, ki bi jih lahko poteptali? Lahko se enostavno NAREDIM GLUHO, ko me kdo prepričuje, da ne bom mogla uresničiti svojih sanj. Te veščine, ki ji rečemo tudi "skozi eno uho noter, skozi drugo pa ven"se lahko (na)učim od otrok, ki jo znajo (v veliko nezadovoljstvo nas odraslih) s pridom uporabljati. Še nikoli nisem pomislila, da je lahko tako uporabna in da jo imamo pravzaprav po krivici samo za slabost. Z njeno pomočjo lahko ohranim srčno navdušenje in strastno predanost svojim sanjam tudi v okolju, ki srčnim željam in sanjam ni posebej naklonjeno.

torek, 16. oktober 2012

Me


Pesem je nastala po današnjem čudovitem srečanju - in jo posvečam naši skupini. Hvala vam.


Me

Prihajamo tiho in slovesno,
z zaupanjem vstopamo 
v naš krog, pokrajino nevidno.

Sram odložimo,
krivdo pred vrati pustimo,
odvržemo varne tančice
in razkrijemo svoje sanje,
upe in bolečine.

Nahranimo se 
s čudežnim ritmom
tišine in besed,
okopamo v jezeru sprejemanja,
okrepčamo pri izviru podpore,
zasijemo v blagodejnosti
naklonjenih pogledov.

Odhajamo prerojene,
sveže kot s potovanja,
nazaj v svoje svetove,
iste a ne enake -

s toplino v srcu -
občutene in slišane,

s korakom malo nad tlemi -
lahko je še bolje,

s spodvihanimi krili -
nagajive in iskrive,

pomirjene -
časa je zadosti,

ponosne -
res smo dobre,

in hvaležne -
za nas.

ponedeljek, 15. oktober 2012

Lepa




 Lasje mi dehtijo
kot poletni travnik,
počesale so jih roke
mojih hčera.

Obraz mi
žari v mehkobi lune,
nežno so ga božale
roke mojih hčera.

Moj trebuh
toplo in voljno utripa,
na njega se utrujeni
naslonita
moji hčeri.

Moje oči
se lesketajo
kot oči zaljubljencev,
od ljubečih pogledov
mojih hčera.

Moj nasmeh je
poln sreče in miline,
od čarobnolepih nasmehov
mojih hčera.

Vsakdanja, utrujena in
nič kaj zgledna,
a z ljubeznijo ožarjena,
se počutim lepa.

ponedeljek, 08. oktober 2012

Že videno?



Čutim težo sveta.
Temni oblaki 
prihuljeno polnijo nebo -
mar je to res
že videno,
že slišano,
in doživeto?

Čutim svoj dih,
lahen je,
da ne vdihnem
dušečega ozračja.
Čutim strah,
zažira se v moje kosti,
da oklevam s korakom -
kam gre ta svet, mar ve?

Čutim ritem svojega srca,
zamolklo utripa, 
preveč je zanj -
te teže, teh temnih oblakov,
neumnosti, brezumja,
preveč že videne,
že slišane
in doživete
temačnosti našega sveta.

Čutim nemoč,
jezo do solz.

Raste kje roža upanja za naš svet?